Jedro

Ob tem, da je bilo o tožničini predčasni pokojnini že pravnomočno odločeno na podlagi dejstev, ki so že obstajala do dokončne odločbe tožene stranke (ki pa jih ta ni v celoti upoštevala, tožnici pa takrat niso bila znana) in je tožnica s to odločbo pridobila pravico do pokojnine, iz določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ni mogoče potegniti zaključka, da je podana podlaga za ponovno odmero pokojnine.

O tem, ali gre za nova dejstva oziroma dokaze v skladu s 1. točko 260. člena ZUP je treba presojati s stališča tožnice in ne tožene stranke. Ni torej odločilno, ali je za ta dejstva in dokaze v prvotnem postopku odmere pokojnine morda že vedela tožena stranka (v zvezi z zapleti glede pravilnih podatkov matične evidence), temveč tožnica, ki pa je izhajala prav iz zanjo novih oziroma novo pridobljenih podatkov o plači iz naslova vrednostnih papirjev, ki so dejansko obstajali že pred prvo odločbo o odmeri predčasne pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi z dne 12. 6. 2008 in 25. 9. 2008 ter naložilo toženi stranki, da tožnici ponovno odmeri predčasno pokojnino in pri izračunu pokojninske osnove, poleg že ugotovljenih zneskov, dodatno upošteva v izreku sodbe navedene zneske za leta 1990, 1991, 1992 in 1994, novo pokojnino odmeri v tridesetih dneh po pravnomočnosti te sodbe, in sicer od 1. 1. 2005 dalje, ji od tega dne dalje do začetka izplačevanja novo odmerjene pokojnine izplača razliko med doslej izplačano pokojnino in novo odmerjeno pokojnino, ji prične izplačevati na novo odmerjeno pokojnino po prvem nakazilu pokojnine po izdaji odločbe, ji plača zakonske zamudne obresti od vsake posamezne mesečne razlike med izplačanimi zneski pokojnine in na novo odmerjenim zneskom pokojnine od dneva zapadlosti do plačila ter povrne stroške postopka.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožena stranka dne 27. 9. 2004 tožnici izdala odločbo o priznanju pravice do predčasne pokojnine od 2. 7. 2004 dalje. Tožnica se zoper odločbo ni pritožila, dne 11. 11. 2004 pa je tožena stranka v revizijskem postopku to odločbo spremenila tako, da ima tožnica pravico do predčasne pokojnine v nekoliko višjem znesku (222.182,96 tolarjev), pri čemer je pri odmeri izhajala iz osnov od 1. 1. 1970 dalje. Tožnica je 1. 12. 2004 zahtevala revizijo revizijske odločbe. Na to vlogo ji je tožena stranka odgovorila z dopisom z dne 9. 12. 2004, v katerem je med drugim pojasnila, da je odločba o odmeri pokojnine z dne 27. 9. 2004 postala pravnomočna, v zvezi z navedbami tožnice glede upoštevanja delnic pri pokojninski osnovi pa pojasnila, da je pri tem upoštevala podatke tožničinega delodajalca ter tožnico opozorila, da zoper revizijsko odločbo lahko uveljavlja sodno varstvo, hkrati pa pri pristojni območni enoti lahko zahteva novo odmero pokojnine, „glede na predloženo dokumentacijo pa bo zavod opredelil vsebino zahteve in o njej odločil upoštevajoč določbe 129. ter 260. in 263. člena Zakona o splošno upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in najdalj.) in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.).“ Tožnica se je nato 13. 12. 2004 nepovabljeno zglasila pri toženi stranki in na zapisnik podala izjavo, iz katere izhaja, da tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove ni zajela izplačil za leto 1990, 1991, 1992 in 1994, hkrati pa je predložila ustrezna dokazila – potrdilo njenega delodajalca z zneski, ki so bili prvotno izločeni iz obrazca M-4 ter obračun izplačil po posameznih mesecih in letih. Tožena stranka je z odločbo z dne 11. 1. 2005 zavrnila zahtevo tožnice za ponovni izračun predčasne pokojnine (ker v pokojninsko osnovo niso bila zajeta izplačila za leta 1990 do 1992 in 1994), z odločbo z dne 11. 4. 2005 pa je zavrnila tožničino pritožbo. V sodnem sporu, ki je sledil, je sodišče prve stopnje s sodbo Psp 1315/2005 z dne 29. 3. 2007 ugodilo tožbenemu zahtevku, sodišče druge stopnje pa delno ugodilo pritožbi tožene stranke s sodbo in sklepom Psp 396/2007 z dne 7. 2. 2008, pri čemer je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je to odpravilo odločbi tožene stranke z dne 11. 1. in 11. 4. 2005, toženi stranki pa naložilo, da novo odločbo izda v roku trideset dni.

3. Z novo odločbo z dne 12. 6. 2008, ki je bila potrjena z dokončno odločbo z dne 25. 9. 2008, je tožena stranka zavrgla tožničino zahtevo za ponovno odmero predčasne pokojnine z dne 13. 12. 2004. Ob presoji zakonitosti teh odločb je sodišče ugotovilo, da je tožničin delodajalec toženi stranki sporočil pravilne podatke za odmero pokojnine, vključujoč obveznice in delnice iz leta 1990 do 1992 in 1994, vendar je tožena stranka v reviziji zahtevala popravek teh podatkov, čemur je tožničin delodajalec ugodil in izločil izplačila v obliki vrednostnih papirjev v navedenih letih. Pred prvo odločbo o priznanju in odmeri predčasne pokojnine tožnici je delodajalec toženi stranki posredoval nove popravljene podatke, vendar jih je tožena stranka zavrnila z obrazložitvijo, da je zamudil osemdnevni rok in pri odmeri pokojnine tožnici upošteval prvotne podatke, ki sicer niso bili v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-392/98 z dne 10. 7. 2007. Sodišče je v nadaljevanju presodilo, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbo 43. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 in nadalj.), saj bi podatki, ki jih je tožnica priložila vlogi z dne 13. 12. 2004, morali biti vneseni v matično evidenco in so bili toženi stranki znani že pred izdajo odločbe z dne 11. 11. 2004, a je v revizijskem postopku že pred tem zahtevala njihovo izločitev. Tožena stranka je kršila tudi pravico do enakega obravnavanja, saj je nekaterim delavcem priznala pravilnost podatkov o osnovah in nadomestilih plač, v katerih so tudi zneski za nakup internih delnic v spornih obdobjih, nekaterim pa ne. Glede na to, da prvotnih podatkov tožničinega delodajalca ni upoštevala in je v reviziji zahteva njihovo izločitev, bi v skladu z določbo 260. člena ZUP morala te podatke upoštevati kot novo dejstvo oziroma nov dokaz, za katerega se v času izdaje dokončne odločbe ni vedelo, čeprav tožena stranka navaja, da je za ta dejstva (tudi izvedensko mnenje v drugem sodnem postopku in odločbo Ustavnega sodišča U-I-329/98) vedela že pred izdajo odločbe z dne 27. 9. 2004 oziroma 11. 11. 2004. 4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po stališču tega sodišča o zneskih za odmero pokojnine, ki jih uveljavlja tožnica, še ni bilo pravnomočno odločeno. Ti zneski niso bili del dejanskega stanja, na katerem je temeljil prejšnji zahtevek tožnice, saj so bili izločeni že pred uvedbo samega postopka. Ne gre za obnovo postopka, temveč za nov zahtevek na podlagi spremenjenega dejanskega stanja. Obrazložilo je, da so za odmero bistveni podatki, ki izhajajo iz matične evidence, vendar je treba upoštevati, da je za izračun bistvena pokojninska osnova v skladu z 39. členom ZPIZ-1, kar pomeni, da je možno dokazovati tudi obstoj podatkov, ki niso vneseni v matično evidenco. Zavrnilo je pritožbene navedbe tožene stranke glede višini zneskov, ki se upoštevajo pri odmeri pokojnine, saj tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje višini ni ugovarjala. Ta ugovor je podala šele v pritožbi, kar je prepozno.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Kot zmotno prereka stališče sodišča druge stopnje, da o zneskih, kot jih uveljavlja tožnica, še ni bilo pravnomočno odločeno, in da ne gre za primer iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Odločba o odmeri pokojnine z dne 11. 11. 2004 je postala pravnomočna, saj je tožnica ni izpodbijala. S tem je postala pravnomočna tudi pokojninska osnova, prav zato pa tudi ni bilo mogoče uvesti novega postopka – tudi če bi se spremenila dejansko stanje in pravna podlaga. V to odločbo bi bilo mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi, ki pa jih tožnica ni vložila, temveč je uveljavljala ponovno odmero predčasne pokojnine v rednem postopku. Za novo odmero ni podlage v določbah ZPIZ-1, ki takšno odmero pozna le v primerih iz 180. in 181. člena ZPIZ-1 – v primerih reaktivacije zavarovanca in naknadno priznane pokojninske dobe, ne pa naknadno ugotovljene plače. V zvezi s tem se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 433/2008. V novem postopku so lahko novo odmero pokojnine zahtevali le upokojenci v primerih tako imenovanih kolektivnih sporov po ZMEPIZ med delodajalci in toženo stranko, ne pa v primerih, ko do takšnega spora ni prišlo. Pritožbenemu sodišče očita tudi nepravilno sklicevanje na 286. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), saj tožena stranka ni prepozno ugovarjala višini osnov. Tožena stranka „ni mogla pričakovati, da bo za razsodbo to odločilno, saj takšna odločitev ni materialnopravno pravilna.“ Sodišče tudi ni obrazložilo oziroma ugotovilo, ali so bili izplačani zneski v skladu z osnovami in merili, ki se veljala za delitev plač. Sicer pa je že v dokončni odločbi z dne 25. 9. 2008 navedla, da gre za nesorazmerno visoka izplačila, ki ne morejo biti izplačana v skladu z osnovami in merili za delitev sredstva za osebne dohodke. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da tudi ni v zamudi s plačili in nasprotuje izplačilom zakonskih zamudnih obresti.

6. V odgovoru na revizijo tožnica prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je zahtevo za ponoven izračun predčasne pokojnine vložila prav na podlagi in v skladu z napotki tožene stranke iz dopisa z dne 9. 12. 2004, zato so vsi očitki tožnici, ki se nanašajo na procesne napake, neutemeljeni. Glede na določbo 7. člena ZUP se postopanje po napotkih tožene stranke se ne sme šteti v tožničino škodo. Tožena stranka tožničine zahteve z dne 13. 12. 2004 najprej tudi ni zavrgla, temveč jo je meritorno obravnavala. Ne gre za primer naknadno ugotovljene plače, temveč za pravilnost posredovanih podatkov o plači, ki jih je tožena stranka upoštevala pri odmeri pokojnine; torej kvečjemu za upoštevaje dejstev, ki bi v zvezi z ostalimi dejstvi in izvedenimi dokazi lahko pripeljali do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. To je razlog za obnovo postopka. Opozarja tudi na nesprejemljive navedbe tožene stranke, ki naj bi nove podatke za odmero pokojnin upoštevala le v tako imenovanih kolektivnih sporih med delodajalci in toženo stranko v zvezi z evidentiranjem posredovanih podatkov, saj tožnica na to, ali bo njen delodajalec sprožil kakršenkoli spor o evidentiranju posredovanih podatkov, ni imela nobenega vpliva.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Sklicevanje tožene stranke na nepravilno uporabo določbe 286. člena ZPP in v zvezi s tem očitanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (glede višine zneskov, ki jih je sodišče tožnici priznalo za ponovno odmero pokojnine) ni utemeljeno. V prvi vrsti že zato, ker se sodišče druge stopnje sklicuje na določbo 337. člena ZPP (čemur tožena stranka sploh ne nasprotuje) in poudarja, da tožena stranka višini zneska, ki naj se pri novi odmeri upošteva za leto 1992, v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni ugovarjala, temveč je ta odgovor podala šele v pritožbenem postopku (ter se samo v zvezi s tem, tako kot izhaja že iz prvega odstavka 337. člena ZPP, sklicuje na četrti odstavek 286. člena ZPP). Tudi sicer gre za neutemeljeno stališče, saj tožena stranka višini zneskov za novo odmero pokojnine ni ugovarjala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Nesprejemljiva je njena navedba, da tega ni storila zato, ker ni mogla pričakovati, da bo sodišče odločilo tako, kot je odločilo. Če je zahtevku lahko ugovarjala po temelju, ni bilo utemeljenih razlogov, da mu v sodnem postopku (in pravočasno) ne bi mogla ugovarjati tudi po višini. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da bi moralo sodišče v takem primeru upoštevati njen zapis v dokončni izpodbijani odločbi, da „takšna nesorazmerna visoka izplačila ne morejo biti izplačana po osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke.“

10. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke z dne 25. 9. 2008, s katero je le-ta zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep tožene stranke z dne 12. 6. 2008 o zavrženju zahteve za ponovno odmero predčasne pokojnine z dne 13. 12. 2004. Pri tem je treba poudariti, da je o isti zahtevi tožena stranka odločala že po vsebini, in sicer z odločbama z dne 11. 1. 2005 in 11. 4. 2005, ki pa sta bili v kasnejšem sodnem sporu odpravljeni (1). Tožničina zahteva z dne 13. 12. 2004 je sledila dopisu tožene stranke tožnici z dne 9. 12. 2004 (na zahtevo tožnice za revizijo odločbe tožene stranke, ki je bila v revizijskem postopku izdana 11. 11. 2004), v katerem je izrecno navedeno, da tožnica lahko pravočasno uveljavlja sodno varstvo zoper odločbo z dne 11. 11. 2004, „hkrati pa tudi pri pristojni območni enoti zavoda vloži zahtevo za novo odmero pokojnine z ustrezno dokumentacijo,“ in da bo „glede na predloženo dokumentacijo zavod opredelil vsebino zahteve in o njej odločil upoštevajoč določbe 129. ter 260. in 263. člena ZUP in ZPIZ-1“. Glede na to da je tožena stranka tožnico sama poučila in ji predlagala uveljavljanje sodnega varstva ali vložitev nove zahteve, je razumljivo, da je o tožničini zahtevi z dne 13. 12. 2004 (ki ji je bila predložena nova dokumentacija – potrdilo njenega delodajalca o zneskih, ki so bili izločeni iz obrazca M4) odločala po vsebini (11. 1. 2005 in 11. 4. 2005), nato pa šele po odpravi teh odločb in ob upoštevanju napotkov sodišča druge stopnje v sodbi in sklepu Psp 396/2007 (2) odločila o zavrženju tožničine zahteve. Kljub temu se je glede razlogov za zavrženje (v izreku je odločeno o zavrženju tožničine zahteve za ponovno odmero predčasne pokojnine) v obeh odločbah izrecno sklicevala na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, na neobstoj obnovitvenega razloga iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP ter razlogov za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici iz 274. člena ZUP. Takšna obrazložitev je nenazadnje v skladu s pojasnilom tožnici v dopisu z dne 9. 12. 2004, saj se je tožena stranka že v tem dopisu izrecno sklicevala na določbi, ki se nanašata na preizkus nove zahteve in na izredno pravno sredstvo obnove postopka ter celo navedla, da bo sama „opredelila vsebino zahteve(?).“ Izhodišče presoje izpodbijanih odločb se torej glede na njuno vsebino (v skladu s predhodnimi napotki tožene stranke same, ob upoštevanju 7. člen ZUP) prvenstveno nanaša na to, ali so za vsebinsko obravnavanje tožničine vloge z dne 13. 12. 2004 podani tako razlogi za novo odmero po 129. členu ZUP in razlogi za izredna pravna sredstva, zlasti obnovo postopka po 260. členu ZUP. Tudi sodišči druge in prve stopnje sta upoštevali, da se zavrženje ne nanaša le na uporabo 129. člena ZUP.

11. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da bi tožena stranka nove podatke tožničinega delodajalca, ki jih je tožnica predložila k vlogi z dne 13. 12. 2004, v skladu z 260. členom ZUP morala upoštevati kot nova dejstva oziroma nove dokaze, sodišče druge stopnje pa je (v nasprotju s tem in tudi v nasprotju s stališčem v prejšnjem razveljavitvenem sklepu) obrazložilo, da upoštevanje dela plač, izplačanih v obliki vrednostnih papirjev, ki niso bile upoštevane pri prejšnji pravnomočni odločbi, lahko predstavlja le razlog za uvedbo novega postopka, torej da ne gre za obnovo postopka, temveč za novo zahtevo na podlagi spremenjenega dejanskega stanja po 129. členu ZUP.

12. Stališče sodišča druge stopnje je napačno. Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnostmi in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, je namenjen sistem pravnih sredstev. Ta pravna sredstva so pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja vezana na ureditev v splošnem upravnem postopku, razen če ZPIZ-1 ne določa drugače (12. in 249. člen ZPIZ-1). Upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (prvi odstavek 225. člena ZUP). Po četrtem odstavku 225. člena ZUP je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Gre za izredna pravna sredstva po ZUP (tudi obnova postopka), postopek po ustavni pritožbi ali izredna pravna sredstva, ki jih urejajo posebni zakoni. ZPIZ-1 (za razliko od prejšnjega zakona) takšnih pravnih sredstev ne predvideva.

13. Samo formalna pravnomočnost odločbe, to je tiste, s katero je bil zahtevek stranke zavrnjen (torej iz katere ne izhajajo za stranko nobene pravice ali obveznosti), ima za posledico tudi, da v isti upravni zadevi stranka praviloma (!) ne more začeti novega upravnega postopka. Če odločba postane tudi materialno pravnomočna (odločba, s katero je stranka pridobila neko pravico, npr. pravico do pokojnine), novega upravnega postopka o isti zadevi sploh ni mogoče več začeti (razen izjemoma) niti ob kasnejši spremembi dejanskega in pravnega stanja. To izhaja iz določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ najprej preizkusu zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, enako pa ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Iz te določbe po nasprotnem razlogovanju izhaja, da je nova zahteva pri formalno (in ne materialno) pravnomočnih odločbah dovoljena v primeru spremenjenih dejstev in pravne podlage. Gre za spremembo dejstev in pravne podlage že po izdaji odločbe.

14. Če pa gre za dejstva, ki so obstajala že pred izdajo (dokončne) odločbe, vendar pri tej odločbi niso bila ugotovljena in zato upoštevana, lahko pa so pomembna za drugačno odločitev, je v primeru formalno in materialno pravnomočnih odločb predviden institut obnove postopka. Zato ob tem, da je bilo o tožničini predčasni pokojnini že pravnomočno odločeno na podlagi dejstev, ki so že obstajala do dokončne odločbe tožene stranke (ki pa jih ta ni v celoti upoštevala, tožnici pa takrat niso bila znana) in je tožnica s to odločbo pridobila pravico do pokojnine, iz določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ni mogoče potegniti zaključka, da je podana podlaga za ponovno odmero pokojnine.

15. Revizijsko sodišče se tudi ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da ne gre za obnovo postopka. Kot navedeno je že tožena stranka tožničino vlogo obravnavala tudi kot predlog za obnovo in jo tudi iz tega aspekta zavrgla, ker je štela, da tožnica „ni navajala novih dejstev in dokazov, ki so nastali že pred izdajo odločbe, pa je zanje zvedela šele po pravnomočnosti, saj se podatki iz matične evidence niso spremenili.“ Takšni razlogi so napačni in jih je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. O tem, ali gre za nova dejstva oziroma dokaze v skladu s 1. točko 260. člena ZUP je treba presojati s stališča tožnice in ne tožene stranke. Ni torej odločilno, ali je za ta dejstva in dokaze v prvotnem postopku odmere pokojnine morda že vedela tožena stranka (v zvezi z zapleti glede pravilnih podatkov matične evidence), temveč tožnica, ki pa je izhajala prav iz zanjo novih oziroma novo pridobljenih podatkov o plači iz naslova vrednostnih papirjev, ki so dejansko obstajali že pred prvo odločbo o odmeri predčasne pokojnine. Obnova je bila torej utemeljena (3), s tem pa tudi odločitev o odpravi nezakonitih odločb tožene stranke in novi odmeri pokojnine. Iz tega razloga so tudi nepomembne revizijske navedbe o neobstoju pravne podlage za novo odmero pokojnine v zvezi z določbami 180. in 181. člena ZPIZ-1. 16. Glede na navedeno je revizijsko sodišče (sicer iz drugih materialno pravnih razlogov kot sodišče druge stopnje – tistih, ki jih je utemeljilo že sodišče prve stopnje) zavrnilo revizijo tožene stranke (378. člen ZPP).

17. Ker odgovor na revizijo ni bistveno pripomogel k odločitvi, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da stroške tega odgovora krije tožnica sama (prvi odstavek 155. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 396/2007 z dne 7. 2. 2008, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 1313/2005 z dne 29. 3. 2007. Op. št. (2): Sodišče druge stopnje je med drugim navedlo, da bo tožena stranka v ponovnem postopku morala tudi ugotoviti in utemeljiti, ali je v času vložitve in na podlagi tožničine zahteve z dne 13. 12. 2004 obstajala kakršnakoli podlaga za uporabo izrednih pravnih sredstev za poseg v odločbo o priznani pravici do predčasne pokojnine.

Op. št. (3): Tožena stranka sicer ni ugovarjala obstoju ostalih predpostavk za obnovo postopka.