VS RS sklep II Ips 126/2019, II Ips 129/2019 in II Ips 130/2019 z dne 29. 5. 2020, VS RS sodba II Ips 44/2021 z dne 01.09.2021.

je določba tretjega odstavka 133. člena OZ, enako kot vse določbe OZ, namenjena urejanju razmerij med posamezniki - torej enakopravnimi, prirejenimi subjekti, ki imajo vsak svoj interes in varujejo vsak svoje koristi (4. člen OZ). Stališče, da je odškodninska odgovornost po tem členu objektivna, pa temelji na misli, da naj tisti, ki ima korist od določene družbeno koristne dejavnosti (ki je ravno zaradi te koristnosti ni mogoče prepovedati), nadomesti izgubo tistemu, ki mu ta ista dejavnost povzroča škodo. Država, ki dovoljuje vožnjo po cesti (in s tem dovoljuje izvajanje splošno koristne dejavnosti), od tega nima neposredne koristi. S tem uresničuje javni interes (tj. interes vseh, ki cesto uporabljajo za lokalne, med-regijske ali mednarodne, osebne ali tovorne prevoze), in ne svojega lastnega. Poleg tega država s takšnim dovoljenjem zagotavlja možnosti za mobilnost prebivalstva, s čimer prav tako uresničuje (izvršuje) eno od svojih oblastnih nalog. Stališče, da je za škodo, ki nekaterim posameznikom zaradi hrupa nastaja, odgovorna objektivno (torej neodvisno od tega, kaj bi za zmanjšanje hrupa sploh lahko storila in kako bi s tem posegla v pravice drugih), tako državi nalaga nesorazmerno breme, za katerega v obstoječem pozitivnopravnem redu ni ustrezne podlage. Zato je treba pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti države v tovrstnih primerih izhajati iz 26. člena Ustave. V tem okviru je treba presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti: ali je torej prišlo do škodnega dogodka, ali je izkazano protipravno ravnanje (opustitev) državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti, ali je nastala pravno priznana škoda in ali je podana vzročna zveza med ravnanjem in škodo. Ustavnosodno ustaljeno stališče je, da je treba civilnopravna pravila odškodninskega prava prilagoditi javnopravni odgovornosti države za ravnanja njenih organov pri izvajanju oblastne funkcije. To med drugim pomeni tudi, da je "krivda, ki se sicer navezuje na konkretnega storilca (…), tu absorbirana s protipravnostjo ravnanja." Razosebljanje odgovornosti pa ne pomeni tudi objektivne odgovornosti države. Nujna predpostavka odškodninskopravnega sklepa je, da je državi mogoče očitati protipravno oblastno ravnanje: bodisi storitev bodisi opustitev. A predvsem pri slednji je treba biti previden: ne gre, da bi državi kar počez očitali, da ni preprečila nastanka (katerekoli) škode.

12

Jedro

To po prepričanju sodišča druge stopnje pomeni, da je toženka kršila skrbnost dobrega strokovnjaka, saj bi že pred vložitvijo tožbe (s katero tožnik vtožuje odškodnino za obdobje 5 let pred vložitvijo tožbe) lahko brez posebnih finančnih sredstev in brez posebnih naporov v primerih krajših vlakovnih kompozicij zmanjšala visoko raven hrupa pred tožnikovo hišo, na katero je tožnik pristojne inštitucije leta in leta opozarjal.

VS RS sodba II Ips 44/2021 z dne 01.09.2021, VSRS sklep II Ips 14/2021 z dne 09.02.2022 in VSRS sklep II Ips 21/2023 z dne 19.07.2023.

Sodišče druge stopnje nadalje pojasnjuje, da o obstoju "škodnega dogodka" govorimo že takrat, ko so presežene mejne vrednosti hrupa po upravnih (podzakonskih) predpisih, t.j. po Uredbi o mejnih vrednostih hrupa iz l. 2005 oziroma iz leta 2018. Vendar dejstvo, da je do preseganja mejnih (oziroma kritičnih) vrednosti hrupa po Uredbi prišlo, samo po sebi še ne pomeni, da je mogoče državi očitati protipravnost, temveč kaže zgolj na to, da se je zgodil "škodni dogodek". Za ugotovitev protipravnosti ravnanja (ali opustitev) države morajo biti izpolnjeni še nadaljnji kriteriji, in sicer je treba pretehtati naslednje kriterije (oziroma se je treba vprašati):

13

Sodišče druge stopnje nadalje pojasnjuje, da o obstoju "škodnega dogodka" govorimo že takrat, ko so presežene mejne vrednosti hrupa po upravnih (podzakonskih) predpisih, t.j. po Uredbi o mejnih vrednostih hrupa iz l. 2005 oziroma iz leta 2018. Vendar dejstvo, da je do preseganja mejnih (oziroma kritičnih) vrednosti hrupa po Uredbi prišlo, samo po sebi še ne pomeni, da je mogoče državi očitati protipravnost, temveč kaže zgolj na to, da se je zgodil "škodni dogodek". Za ugotovitev protipravnosti ravnanja (ali opustitev) države morajo biti izpolnjeni še nadaljnji kriteriji, in sicer je treba pretehtati naslednje kriterije (oziroma se je treba vprašati): - v kolikšni meri je bilo poseženo v interes oškodovanca (tožnika) po življenju v zdravem življenjskem okolju (brez prekomernega hrupa), - kakšen je javni interes, torej kakšna je družbena koristnost sporne ceste, - kakšni so bili ukrepi države (toženke) za zmanjšanje hrupa in - kaj je za zmanjšanje škode storil tožnik. Na koncu pa je treba vse te kriterije vzeti v ozir in v iskanju pravične rešitve ustrezno tehtati med družbeno koristjo železniškega prometa in prizadetimi interesi tožnika zaradi prekomernega hrupa ter med nasprotujočimi interesi najti pravično ravnovesje (kar je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, kot izhaja iz 39. do 42. točke obrazložitve sodne). Pri tem velja izpostaviti tudi stališče novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, da oblastni poseg države v zasebno lastnino odpira več zornih kotov in razsežnosti; po eni strani vprašanje, ali ima večina državljanov zaradi posega države z omenjenim ukrepom koristi in ali takšna splošna korist presega oziroma izpodrine pravico posameznika do kvalitetnega življenjskega okolja in premoženja in če jo, v kakšnem obsegu. Zato je treba ugotavljati, ali se je tožniku zaradi izgradnje izogibališča za vlake vsakodnevno življenje bistveno spremenilo (zgolj minimalno preseganje mejnih vrednosti hrupa po upravnih predpisih ne zadošča). Meja pri imisijah, ki so posledica oblastnega delovanja države v javnem interesu, je postavljena višje od meja pri imisijah, ko se srečata dva zasebnopravna interesa. Bistveno poslabšanje vsakodnevnega življenja živečih ob železniški progi je, če interes oškodovanca prevlada nad javnim interesom, treba uravnavati vsaj z ustreznimi odškodninami. Kajti prizadeti ne smejo biti v enakem položaju kot tisti, ki imajo od železnice le korist.

19Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, v kolikšni meri je bilo poseženo v interes oškodovanca (tožnika) po življenju v zdravem življenjskem okolju (brez prekomernega hrupa). Ugotovilo je le, da hrup stoječih vlakov za 13 dBA presega hrup mimovozečih vlakov in predstavlja pomemben vir hrupa (58. in 62. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in da so bile mejne vrednosti hrupa iz Uredbe presežene (63. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar ni ugotavljalo niti trajanja niti pogostosti hrupa zavirajočih, stoječih in speljajočih vlakov (npr. kako pogosto se dnevno, tedensko, mesečno oz. letno ustavljajo in kako dolgo postanki trajajo), čeprav je tožnik to zatrjeval tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kakor tudi v pritožbi (nekatera dejstva glede frekvence vlakov pa priznava toženka tudi v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah). Prav tako ni ugotavljalo, v kolikšni meri so bile presežene mejne vrednosti hrupa po Uredbi. Gre za pravno pomembna vprašanja. Ni namreč vseeno, ali stoji vlak pred tožnikovo hišo le enkrat dnevno in nekaj minut, ali pa vlaki tam stojijo večkrat dnevno in precej časa.

Zlasti v primerih, ko oškodovanci ne storijo ničesar za zmanjšanje škode, država pa izvaja ukrepe za zmanjšanje hrupa (glej VS RS sklep II Ips 44/2021 z dne 1. 9. 2022).

- v kolikšni meri je bilo poseženo v interes oškodovanca (tožnika) po življenju v zdravem življenjskem okolju (brez prekomernega hrupa),

14

Izrek

- kakšen je javni interes, torej kakšna je družbena koristnost sporne ceste,

Glej VS RS II Ips 126/2019 z dne 29.5.2020 in II Ips 44/2021 z dne 1. 9. 2022 in VSRS sklep II Ips 21/2023 z dne 19.07.2023, pri čemer v slednjem (v opombi pod črto št. 3) Vrhovno sodišče ugotavlja, da se sodna praksa v tej smeri še oblikuje.

20Iz podatkov spisa izhaja, da pred tožnikovo hišo vsakodnevno stoji več kot en vlak, in tudi precej daljše obdobje, kot le 8 minut. Pritrditi je pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kolikšna je obremenjenost s hrupom zaradi vlakov, ki na letni ravni stojijo pred tožnikovo hišo, tako da bi lahko nato presojalo, ali gre za nedovoljeno visoke vrednosti hrupa, ki presegajo dovoljene meje.

15

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

- kakšni so bili ukrepi države (toženke) za zmanjšanje hrupa in

Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je treba civilnopravna pravila odškodninskega prava prilagoditi javnopravni odgovornosti države za ravnanja njenih organov pri izvajanju oblastne funkcije, kar med drugim pomeni tudi, da je krivda, ki se vselej navezuje na konkretnega storilca, tu absorbirana s protipravnostjo ravnanja, kot izhaja iz sklepa VSRS II Ips 126/2019, II Ips 129/2019, II Ips 130/2019 z dne 29. 5. 2020.

21Iz dejanskih ugotovitev v postopku izhaja, da so lahko postanki vlaka dolgi od 5 minut in tudi do nekaj ur. Če bi upoštevali, koliko vlakov se na letni ravni ustavi pred tožnikovo hišo in izračunali, koliko ur tam stojijo (toženka je predložila podatke za vlake, ki stojijo več kot 30 minut, medtem ko bi se dalo ugotoviti tudi dejansko stanje v zvezi s tem, koliko vlakov stoji krajši čas, saj je v zvezi s tem tekom postopka podal določene navedbe tožnik, je pa o tem tudi izpovedala priča), bi lahko realno ugotovili, kolikšen in kako dolgo trajajoč hrup povzročajo ti postanki in nato presojali, ali celokupen hrup (ne zgolj postanek v trajanju 8 minut) presega običajne meje.

16

- kaj je za zmanjšanje škode storil tožnik.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

V tem smislu VS RS sklep II Ips 126/2019 z dne 29.5.2020 in sodba II Ips 44/2021 z dne 1. 9. 2022.

Na koncu pa je treba vse te kriterije vzeti v ozir in v iskanju pravične rešitve ustrezno tehtati med družbeno koristjo železniškega prometa in prizadetimi interesi tožnika zaradi prekomernega hrupa ter med nasprotujočimi interesi najti pravično ravnovesje (kar je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, kot izhaja iz 39. do 42. točke obrazložitve sodne).

17

22Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da glede na 24-urne ravni hrupa pri tožnikovi hiši raven hrupa ni presegala predpisanih vrednosti (59. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ni pravilno stališče (kot ga navaja toženka v odgovoru na pritožbo), da protipravnosti ni, če so mejne vrednosti hrupa presežene zgolj določene dele dneva, vendar ni presežena povprečna dnevna (24-urna) mejna vrednost hrupa. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so mejne vrednosti iz Uredbe zgolj orientacijske narave in da znatno preseganje mejnih vrednosti v daljših obdobjih posameznega dneva lahko predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost države, če so izpolnjeni še drugi, zgoraj navedeni, kriteriji po materialnem pravu.

Obrazložitev

Pri čemer je treba ugotavljati: a) v kolikšni meri je bilo poseženo v interes oškodovanca (tožnika) po življenju v zdravem življenjskem okolju (brez prekomernega hrupa), b) kakšen je javni interes, torej kakšna je družbena koristnost sporne ceste, c) kakšni so bili ukrepi države (toženke) za zmanjšanje hrupa in d) kaj je za zmanjšanje škode storil tožnik.

Pri tem velja izpostaviti tudi stališče novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, da oblastni poseg države v zasebno lastnino odpira več zornih kotov in razsežnosti; po eni strani vprašanje, ali ima večina državljanov zaradi posega države z omenjenim ukrepom koristi in ali takšna splošna korist presega oziroma izpodrine pravico posameznika do kvalitetnega življenjskega okolja in premoženja in če jo, v kakšnem obsegu. Zato je treba ugotavljati, ali se je tožniku zaradi izgradnje izogibališča za vlake vsakodnevno življenje bistveno spremenilo (zgolj minimalno preseganje mejnih vrednosti hrupa po upravnih predpisih ne zadošča). Meja pri imisijah, ki so posledica oblastnega delovanja države v javnem interesu, je postavljena višje od meja pri imisijah, ko se srečata dva zasebnopravna interesa. Bistveno poslabšanje vsakodnevnega življenja živečih ob železniški progi je, če interes oškodovanca prevlada nad javnim interesom, treba uravnavati vsaj z ustreznimi odškodninami. Kajti prizadeti ne smejo biti v enakem položaju kot tisti, ki imajo od železnice le korist.

18

23Sodišče prve stopnje nenazadnje tudi ni ugotavljalo, čeprav je tožnik tako pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbi zatrjeval, kaj je za zmanjšanje škode storil tožnik.

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) od tožene stranke (v nadaljevanju toženka) zahtevala plačilo 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje; izvedbo ukrepov za zmanjšanje hrupa s preselitvijo izogibališča za vlake bližje železniški postaji v A., vsaj 100 m vstran od tožnikove hiše; in izvedbo ukrepov za zmanjšanje hrupa s postavitvijo protihrupne zaščite - dvostransko absorbcijskih protihrupnih panelov (protihrupne ograje), v višini najmanj 4 m in dolžini cca. 100 metrov, ki bo potekala ob železniški progi vzporedno s hišo tožnika in izogibališča za vlake, vse v roku 15 dni (točka I izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan plačati toženki pravdne stroške v višini 2.774,10 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

Tožnik namreč zatrjuje, da je bilo spoštovanje dogovora postopoma opuščeno oziroma se ga ni dosledno upoštevalo, toženka pa navedeno prereka.

Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti države (škodnega dogodka, protipravnosti, škode in vzročne zveze) je na tožniku, pri čemer pa za državo kot toženko velja standard strožje skrbnosti, tj. skrbnosti dobrega strokovnjaka po drugem odstavku 6. člena OZ.

19

24Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

2.Zoper citirano sodbo je po svoji pooblaščenki pritožbo vložil tožnik. Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zavzema se za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo, da hrup ne presega običajnih meja, saj je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno bistveno preseganje dovoljenih ravnih hrupa, in sicer kar 111 dB. Tožnik meni, da je konkretna zadeva specifična, saj ne gre za hrup mimo vozečih vlakov, ampak za hrup stoječih vlakov, ki zavirajo in speljujejo, česar RMR metoda ne upošteva. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da raven hrupa vlaka, ki zavira, stoji in speljuje, za 13 dB višja kot raven hrupa mimo vozečih vlakov. Napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje iz točke 64. obrazložitve izpodbijane sodbe, da tudi bistveno preseganje običajnih meja hrupa zaradi zavirajočih, stoječih in speljujočih vlakov pri signalni napravi pri tožnikovi hiši ne pomeni, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožnik je od toženke zahteval, da predloži podatke o številu vlakov po dnevih za čas najmanj petih let pred vložitvijo tožbe, pa slednja tega ni storila. Na podlagi takšnih podatkov bi se pridobila celotna slika o tem, kakšen hrup povzročajo vlaki, ki zavirajo, speljujejo in stojijo pred tožnikovo hišo, na podlagi česar bi se potrdila protipravnost ravnanja toženke. Iz dopisa SŽ d.o.o. izhaja, da se promet iz leta v leto povečuje. Iz tabele, ki je priložena dopisu, so razvidni le postanki vlakov, daljši od 30 minut, krajših postankov ne beležijo. Posledično je zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki se nanaša na število postankov. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo trajanja postankov, vrste lokomotiv, niti ni v tej smeri dopolnilo izvedenskega mnenja, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje prav tako spregleda, da vse do sedaj opravljene meritve niso upoštevale hrupa vlakov, ki stojijo, zavirajo in speljujejo, ampak le mimo vozeče vlake. Če bi se meril hrup vlakov, ki stojijo, zavirajo in speljujejo, bi bilo ugotovljeno bistveno preseganje dovoljenih ravni hrupa, tudi v notranjosti tožnikove hiše. Tožnik meni, da je tekom postopka izkazal, da je vrednost hrupa bistveno presežena, da gre za specifično situacijo, da je protipravnost toženke podana vsaj za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe, da toženka ni storila vsega, da bi se hrup zmanjšal, da ukrep - postajna odredba iz leta 2018 ni učinkovita, da test sorazmernosti, ki ga je izvedlo sodišče, ni primeren. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da neutemeljeno ni dopustilo dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja oziroma pritegnitve novega izvedenca glede protihrupne ograje, ki je tehnično izvedljiva in bi znižala raven hrupa ter glede prestavitve izogibališča. Prav tako pa je podana bistvena kršitev določb postopka in je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede tožnikove navedbe, da v letu 2006 zamenjana okna niso več primerne kakovosti, izolativnosti in nimajo ustrezne prepustnosti zvoka/hrupa, ampak so zastarela, kar kaže na to, da je presežen hrup tudi v notranjosti hiše. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da je nekritično sledilo navedbam Slovenskih železnic, ni pa upoštevalo njegovih navedb in izpovedbe, da ne gre za malenkostno, ampak za bistveno preseganje dovoljenih ravni hrupa, zaradi česar je tožbeni zahtevek utemeljen.

Dejanski okvir spora in nosilni razlogi sodišča prve stopnje

V predmetni zadevi gre torej za drugačne okoliščine kot v zadevi VS RS sodba II Ips 44/2021 z dne 1. 9. 2022, kjer je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tudi za obdobje pred zamenjavo oken s strani države, ker je štelo, da je ta ukrep povezan s finančnimi sredstvi., V predmetni zadevi ukrep ustavljanja vlakov 100 metrov pred signalno napravo ni povezan z nobenimi posebnimi finančnimi vložki.

20

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik od leta 1977 živi v hiši, ki je 33 metrov oddaljena od železniške proge na relaciji B. - C. izogibališče za vlake, na katerem je semafor (signalna naprava), pred katerim se vlaki ustavljajo, pa je bil postavljen leta 2006. Med železniško progo in tožnikovo hišo poteka tudi regionalna cesta, ki pa za tožnika ni tako moteča, kot hrup vlakov, ki stojijo, se ustavljajo in speljujejo pri signalni napravi nasproti njegove hiše. Signalna naprava stoji na t.i. izogibališču, na katerem počaka vlak, da se mimo zapelje vlak iz nasprotne smeri. Na železniški progi potekata potniški in tovorni lokalni ter mednarodni železniški promet. Toženka je v letu 2006 izvedla in financirala pasivne ukrepe za zmanjševanje hrupa (delna menjava oken na strani hiše, ki je obrnjena proti cesti in železnici). Tožnikova hiša sodi v III. območje varstva pred hrupom (od predpisanih štirih stopenj, pri čemer je v I. stopnji dopusten najmanjši hrup, v IV. stopnji pa najvišji hrup). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da hrup stoječih vlakov za 13 dBA presega hrup mimovozečih vlakov in predstavlja pomemben vir hrupa (58. in 62. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in da so bile mejne vrednosti hrupa iz Uredbe presežene (63. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar tožnik po prepričanju sodišča prve stopnje ni uspel dokazati prekomernega hrupa v svojem notranjem okolju - hiši (65. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Glej VS RS sklep II Ips 44/2021 z dne 1. 9. 2022, kjer je šlo za hrup mimovozečih vlakov in so bile celodnevne mejne vrednosti hrupa presežene le za 1,05 %, hrup pa je bil občasen, intervali med posameznimi vlaki na obravnavani železniški progi so potekali na uro in pol do dve uri, posamezni hrupni dogodek pa ni trajal več kot tri do štiri minute.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje in se zavzema za zavrnitev pritožbe.

25Razveljavitev je bila potrebna, ker sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka. Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen URS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen URS) glede vseh sklopov pravno relevantnih okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo (kot pojasnjeno zgoraj), prav tako pa ne bo huje kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

21

Glede hrupa v zunanjem okolju (okolici hiše) je sodišče prve stopnje upoštevaje ukrepe toženke za zmanjšanje hrupa (zamenjava oken na tožnikovi hiši leta 2006, izdaja postajne odredbe leta 2018, da se krajši vlaki ustavljajo 100 m pred signalno napravo, ki stoji pred tožnikovo hišo, in preusmerjanje vlakov na druga izogibališča, zaradi česar se število križanj pred tožnikovo hišo zmanjšuje, zamenjava dizelskih lokomotiv z električnimi, uvajanje vagonov z boljšimi zavorami, zamenjava zavornjakov), štelo, da interesi tožnika ne prevladajo nad javnim interesom, zlasti z ozirom na to, da je promet na sporni železniški progi zelo pomemben za širšo skupnost, zato je prav tako štelo za neutemeljen tudi zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi hrupa v tožnikovem zunanjem okolju. Glede preostalih dveh zahtevkov je poleg navedenih nosilnih razlogov štelo, da sta neutemeljena iz razloga, ker bi bila prestavitev izogibališča za vlake povezana z nesorazmerno visokimi stroški oziroma ker je protihrupne ograje ni mogoče postaviti, ne da bi pri tem kršili standarde, ki določajo, koliko mora biti protihrupna ograja oddaljena od železniške proge in koliko od regionalne ceste (ki poteka med tožnikovo hišo in sporno železniško progo).

Glej VSM sodba I Cp 487/2022 z dne 25.10.2022, kjer je šlo za prekomeren hrup zaradi cestnega prometa in so bile predpisane mejne vrednosti presežene: podnevi (Ldan) za 4 dBA ali 6,15 %, zvečer (Lvečer) za 7 oz. 6 dBA ali 11,66 oz. 10 %, ponoči (Lnoč)za 6 oz. 5 dBA ali 10,9 % oz. 9 % in po kombinirani metodi, ki vključuje dan, večer in noč (Ldvn) za 5 dBA ali 7,7 %.

4. Pritožba je utemeljena.

26V novem postopku bo sodišče prve stopnje glede na relevantno materialno podlago dopolnilo dokazni postopek in ugotavljalo vsa pravno relevantna dejstva (glede zatrjevane opustitve dolžne skrbnosti, glede tega, v kolikšni meri je bilo poseženo v interes tožnika po življenju v zdravem življenjskem okolju in glede tega, kaj je za zmanjšanje škode storil tožnik), nato pa upoštevaje vse okoliščine primera ustrezno tehtalo med družbeno koristjo železniškega prometa in prizadetimi interesi tožnika zaradi prekomernega hrupa ter med nasprotujočimi interesi našlo pravično ravnovesje. V tej smeri naj ponovno presodi, ali je treba izvesti kakšne predlagane dokaze, ki še niso bili izvedeni.

22

Presoja sodišča druge stopnje

Tožnik se v pritožbi sklicuje na to, da je tekom postopka pozival toženko, naj predloži podatke o številu vlakov po dnevih za čas 5 let pred vložitvijo tožbe in do sedaj. Že na osnovi v spisu nahajajočih se podatkov iz dopisa SŽ d.o.o. - tabela Priloga 3/1 in 3/2 je razbrati, kolikšno število vlakov se ustavlja pri signalni napravi in stoji več kot 30 minut in kolikšno je število križanj vlakov.

5. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je pravna podlaga za odločanje v konkretni zadevi 26. člen URS, ki govori o pravici do povračila škode ter 72. člen URS, ki govori o pravici do zdravega življenjskega okolja. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je temelj vseh treh tožbenih zahtevkov določba 26. člena Ustave v zvezi s 131. členom OZ, zato je stališče sodišča prve stopnje, da je glede zahtevkov za preselitev izogibališča in postavitev protihrupne ograje pravna podlaga četrti odstavek 133. člena OZ, ki govori o ukrepih za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje, napačno. Tožnik lahko ukrepe iz četrtega odstavka 133. člena OZ zahteva le, če so hkrati izkazani pogoji za odškodninsko odgovornost iz 26. člena Ustave v zvezi s 131. členom OZ.

23

27Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve še dodaja, da je tožnik vložil tožbo zoper Republiko Slovenijo, ministrstvo (Ministrstvo za infrastrukturo) oziroma upravni organ (Direkcijo RS za infrastrukturo), pri čemer ni navedel niti naslova toženke niti njene matične številke. Pri tem ni jasno, ali toži državo, ministrstvo ali upravni organ, zato je takšna vloga nerazumljiva in glede na določbo 180. člena ZPP tudi nepopolna, kar bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti že pri predhodnem preizkusu tožbe. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je lahko pravdna stranka le vsaka fizična in pravna oseba (prvi odstavek 76. člena ZPP), ne pa ministrstva ali upravni organi.

Zato bi bilo v tej fazi postopka preuranjeno odločanje sodišča druge stopnje o pritožbenih očitkih, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da hrup stoječih vlakov za 13 dBA presega hrup mimovozečih vlakov in predstavlja pomemben vir hrupa (58. in 62. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in da so bile mejne vrednosti hrupa iz Uredbe presežene (63. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), s čimer je po oceni sodišča druge stopnje nastanek "škodnega dogodka" izkazan. Vendar pa nastanek "škodnega dogodka" ne zadostuje za odškodninsko odgovornost države (toženke), temveč je treba ugotoviti tudi, ali je mogoče toženki očitati protipravnost ter opraviti tehtanje med različnimi interesi pravdnih strank ter ugotoviti, kaj je v danem primeru pravilno ravnovesje.

6. Pregled zadeve pokaže, da je tožnik je v predmetnem postopku dne 14. 3. 2028 zoper "Republiko Slovenijo, Ministrstvo za infrastrukturo, Direkcijo Republike Slovenije za infrastrukturo" (toženko) vložil tožbo zaradi prekomernega hrupa, ki je posledica vlakov, ki zavirajo, stojijo in speljujejo pred njegovo hišo (tožbe ni vložil niti zaradi hrupa mimovozečih vlakov niti zaradi hrupa, ki ga povzroča cestni promet po cesti, ki se nahaja med njegovo hišo in železniško progo). Za vsako leto hrupa zahteva 1.000,00 EUR denarne odškodnine zaradi kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega okolja za obdobje 5 let pred vložitvijo tožbe (skupno 7.000,00 EUR), preselitev izogibališča za vlake in postavitev protihrupne ograje ob železniški progi vzporedno z njegovo hišo.

24

28V primerih, ko je kot stranka (napačno) označena ministrstvo ali upravni organi, gre za odpravljivo procesno pomanjkljivost (81. člena ZPP v zvezi z 80. členom ZPP). Zato naj sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka na podlagi 108. člena ZPP tožnika tudi pozove, naj popravi tožbo tako, da kot toženca navede osebo, ki bo sposobna biti stranka, in navede podatke o tožencu, kot jih terja 180. člen ZPP.

A. Galič v Ude, Galič (ur.) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 317.

Sodišče prve stopnje je sicer ustrezno ugotavljalo, kaj je storila toženka, da bi hrup zmanjšala, in kakšen je javni interes za izgradnjo in delovanje železniške povezave ter kakšne so zmožnosti zmožnostjo države pri uvedbi ukrepov za zmanjšanje hrupa zaradi železniške proge (tako v dejanskem, kot tudi v finančnem smislu), kot izhaja iz 60. in 67. do 71. točke izpodbijane sodbe. Ustrezno je upoštevalo, da tožnik živi ob zelo pomembni prometni/železniški povezavi.

Materialnopravna izhodišča

25

Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno štelo, da gre v njegovem primeru za specifično situacijo, saj vtožuje odškodnino zgolj zaradi hrupa stoječih vlakov in vlakov, ki se zaustavljajo ter speljujejo. To se dogaja zaradi tega, ker je neposredno ob njegovi hiši semafor, kjer se vlak ustavi in počaka na mimo vozeč vlak, nato pa nadaljuje pot (tak postanek lahko traja nekaj minut in tudi do nekaj ur).

V skladu z navedeno določbo mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka.

Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

V sodni praksi se je v preteklosti kot materialnopravna podlaga za odškodninske zahtevke iz naslova prekomernega hrupa uporabljal tretji odstavek 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ), na navedeno pravno podlago pa se je prvenstveno skliceval tudi tožnik. Tekom postopka se je sodna praksa spremenila. To spremembo sodne prakse je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki je kot temelj odškodninske odgovornosti štelo 26. člen Ustave RS v povezavi s 131. členom OZ (kot izhaja iz 39. do 42. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Ustrezno je pojasnilo, da preseganje mejnih vrednosti po podzakonskem aktu samo po sebi še ne zadošča za odškodninsko odgovornost države zaradi prekomernega hrupa zaradi prometa, temveč je treba upoštevati več nadaljnjih kriterijev (kot izhaja iz 39. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

Zveza:

Sodišče druge stopnje pri pregledu zadeve nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, da gre v konkretnem primeru za specifično situacijo, ko hrup, ki ga povzroča železniški promet, ne predstavlja le s strani toženke upoštevan in z modelnimi izračuni predviden hrup (ki upošteva hrup mimovozečih vlakov), ampak gre za drugačen, specifičen, glasnejši hrup, ki ga povzročajo vlaki, ki stojijo, se zaustavljajo in speljujejo na semaforju na izogibališču v bližini tožnikove hiše, in da hrupa stoječih vlakov modelni izračuni (po matematični RMR metodi) ne upoštevajo, zato je ta hrup pravilno merilo s pomočjo izvedenca na kraju samem.

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 26, 72 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 6/2, 131, 133, 133/4 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 76, 76/1, 80, 81, 108, 180

-------------------------------

7. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 126/2019, II Ips129/2019 in II Ips 130/2019 z dne 29. 5. 2020 odstopilo od dotedaj ustaljene sodne prakse in zavzelo stališče, da odškodninska odgovornost države ni objektivna (kot bi bilo mogoče sklepati ob uporabi tretjega odstavka 133. člena OZ), temveč subjektivna, pravna podlaga zaradi prekomernega hrupa pa je določba 26. člena Ustave Republike Slovenije, ki ureja odgovornost za protipravno in krivdno povzročitev škode v zvezi z izvajanjem oblastne dejavnosti. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS

Pridruženi dokumenti:*

Vendar pa sodišče prve stopnje ni ugotavljajo, ali je toženka kršila dolžno skrbnost (npr. opustila kakšno dolžno ravnanje), čeprav gre za pravno odločilno vprašanje. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbeno ni sporno, da je tožnik več let pred vložitvijo tožbe pošiljal na pristojne inštitucije dopise in pozive, s katerimi je želel preprečiti prekomeren hrup v svojem okolju (47. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Med strankama tudi ni sporno, da je bila tožba vložena 14. 3. 2018 in da so kmalu po tem, in sicer 11. 4. 2018, k tožniku prišli predstavniki upravljalca železnic in se na sestanku s tožnikom dogovorili, da bodo krajši vlaki, pri katerih je to možno, ustavljali 100 metrov pred signalno napravo, ki stoji pred tožnikovo hišo (kot izhaja iz odgovora na tožbo), in da je bil ta dogovor kmalu zatem uresničen (med strankama je sporno zgolj, v kolikšni meri).

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.