Jedro

Tudi v situaciji, ko je sodbo SEU C-287/22 razumeti kot podlago za stališče, da je nacionalno sodišče svoj zakon dolžno razlagati na način, da se doseže polni učinek Direktive, in da je nastajanje stroškov, povezanih z uveljavljanjem zahtevkov iz naslova potrošniških pogodb z nedovoljenim pogojem, ovira za dosego takšnega učinka, pa se stališče nanaša na razlago predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, in v ničemer ne posega v določbe ZIZ v delu, ki se nanaša na osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe - verjetnostni obstoj terjatve (59. točka C-287/2022). Zato pritožba tudi s povzemanjem stališč iz sodbe SEU 287/22, ki se nanašajo na nadaljnjo predpostavko, katera mora biti podana kumulativno z verjetnostnim obstojem terjatve, ne more omajati zaključkov prvostopnega sodišča o izostali potrebni trditveni podlagi glede osnovnega pogoja, to je glede verjetnostnega obstoja terjatve.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na predlog tožeče stranke v zavarovanje njene nedenarne terjatve zoper toženo stranko (v nadaljevanju tudi toženka) izdalo začasno odredbo P 122/2024 z dne 13. 5. 2024, s katero je v celoti ugodilo predlogu tožeče stranke (v nadaljevanju tudi tožnica, pritožnica), in začasno, do pravnomočnega končanja spora, zadržalo učinkovanje Notarskega zapisa Kreditne pogodbe št. ... in sporazuma o ustanovitvi hipoteke notarja A. A. iz Celja SV 245/08 z dne 21. 3. 2008, ki je bil sklenjen med tožnico in toženko, takrat B. d. d. Toženki je prepovedalo, da razpolaga s terjatvami po notarskem zapisu in da te terjatve izterjuje v izvršilnem postopku zoper tožnico ali uveljavlja kakršno koli drugačno poplačilo teh terjatev; v primeru kršitve prepovedi je določilo denarno kazen v višini 50.000,00 EUR. Po vloženem ugovoru toženke je sodišče prve stopnje z v uvodu navedenim sklepom ugodilo ugovoru in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje P 122/2024 z dne 13. 5. 2024 o začasni odredbi ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka). V točki II. izreka je odločilo o stroških postopka zavarovanja, ki jih je pridržalo za končno odločbo.

2.Zoper zadnje citirani sklep tožeča stranka po pooblaščenki vlaga pravočasno pritožbo, s katero izpodbija sklep v celoti in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), oboje v zvezi z 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sklicuje se tudi na kršitve pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave (URS) ter pravice do enakega varstva pravic v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi iz 22. člena URS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor zavrne kot neutemeljen, sklep sodišča prve stopnje P 122/2024 z dne 13. 5. 2024 pa potrdi ter pritožbene stroške kot nadaljnje pravdne stroške naloži v plačilo toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožnica graja zaključek prvostopnega sodišča o nesklepčnosti predloga za izdajo začasne odredbe in sklicevanje sodišča na v predlogu izostalo trditveno podlago v smeri verjetnega obstoja zatrjevane terjatve, kot tudi zaključek o izostalih navedbah glede opredelitve terjatve, za katero je bilo predlagano zavarovanje. Že v prvi točki predloga (in tudi drugje) je namreč navedla, da želi zavarovati svojo nedenarno terjatev po tožbi, del katere je bil tudi utemeljen predlog za izdajo začasne odredbe, poleg tega pa je eksplicitno navajala 272. in 273. člen ZIZ, ki opredeljujeta zavarovanje nedenarnih terjatev, in na koncu predloga podala zahtevek za izdajo začasne odredbe, ki izrecno glasi na izkazano nedenarno terjatev. Predlog začasne odredbe je tako popolnoma jasen in določen (claris et certa). Zmotna, pavšalna in neobrazložena je navedba, da je sodišče v sklepu o izdani začasni odredbi "zmotno navedlo", da je tožnica zadostila svojemu dokaznemu in trditvenemu bremenu; tega je tožnica tudi v smeri verjetnega obstoja zatrjevane terjatve, ki jo je določno opisala, podala v predlogu za izdajo začasne odredbe, sodišče pa sicer zagotovo ne bi izdalo začasne odredbe v vseh točkah po predlogu, s podano jasno, zadovoljivo, razumno ter obsežno in pravilno obrazložitvijo.

Navaja, da je že v predlogu za izdajo začasne odredbe podala natančne navedbe v zvezi s tem, da je toženki ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe plačala 31.298,78 EUR več od zneska prejetega kredita ter da bi, če začasna odredba ne bi obveljala, toženki plačala mesečne obroke, znatno višje od dolgovanega, v dokaz česar je predložila evidenco plačil ter potrdilo o svojih dohodkih. Upoštevaje še sodbo SEU v zadevi C-287/22, zatrjevane težko nadomestljive škode ne gre enačiti zgolj z materialno škodo v smislu finančnega vidika nezmožnosti plačevanja vedno višjih mesečnih anuitet (preračunano v EUR), ampak jo gre presojati kot resno tveganje, da v primeru neizdane začasne odredbe tožniki ne bi bili več zmožni kritja nujnih eksistenčnih potreb, kar nedvomno predstavlja težko nadomestljivo škodo - slednje izhaja iz navedb tožnice v predlogu za izdajo začasne odredbe in iz predloženih dokazov.

Navedbeno nadalje vztraja, da je že v predlogu za izdajo začasne odredbe podala tudi jasne navedbe, da je v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka mogoče začasno zadrževanje Kreditne pogodbe in Notarskega zapisa ter prepoved razpolaganja s terjatvami po teh pogodbah v celoti odpraviti, kar toženi stranki, ki je banka, ne bo povzročilo nenadomestljivih ali težko nadomestljivih posledic, če bi se začasna odredba kasneje izkazala za neutemeljeno. Zadržano izplačevanje obrokov ji namreč predstavlja le neznaten delež njenega poslovanja, obenem pa ima na voljo zavarovanje svoje terjatve (zastavna pravica na nepremičnini). Zato je izpolnjen pogoj reverzibilnosti. Toženi stranki ne more nastati nobena škoda z izdajo predlagane začasne odredbe, četudi bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

Sklicujoč se na stališče SEU iz 39. točke obrazložitve sodbe v zadevi C- 287/22, Getin Noble Bank z dne 15. 6. 2023, da ureditve varstva, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo 93/13 (da se omogoči vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, kot bi bil podan, če nepoštenega pogoja ne bi bilo), ni mogoče spremeniti z nacionalno zakonodajo, zatrjuje, da je sodišče izvotlilo razlago prava Sodišča Evropske unije (SEU), ki v danem primeru predstavlja formalni pravni vir "erga omnes". Ko gre za razlago pravnih pojmov in pravnega reda EU, ki je v izključni pristojnosti SEU, in se nacionalno sodišče v postopku sreča z vprašanjem v pristojnosti SEU, ki je to razlago že podalo, mora nacionalno sodišče pri presoji, skladno z načelom lojalne razlage, upoštevati razlago prava EU po sodni praksi SEU. Sklicevanje sodišča na ureditev po slovenski nacionalni zakonodaji (restriktivni pristop pri izdaji regulacijskih začasnih odredb in glede nastanka težko nadomestljive škode), če ne upošteva sodne prakse SEU, zato ni utemeljeno. Po stališču v zadevi C - 287/22 je namreč člen 6(1) in člen 7(1) Direktive v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z vsebovanimi nepoštenimi pogoji odloži plačilo zapadlih mesečnih obrokov po kreditni pogodbi, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Začasne ukrepe je treba sprejeti zlasti ob tveganju, da bo potrošnik med sodnim postopkom, ki lahko traja precej dolgo (kakor v Sloveniji), plačeval mesečne obroke v višjem znesku od dolgovanega, če bi bilo treba nepošteni pogoj zavrniti. Da bi se izognil le delni vzpostavitvi položaja, bi moral potrošnik bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka po plačilu vsakega mesečnega obroka, bodisi po odločitvi o ugotovitvi ničnosti kreditne pogodbe vložiti novo tožbo za plačilo mesečnih obrokov, plačanih med prvim postopkom, in v obeh primerih plačati stroške postopka. Zato je sodišče spregledalo, da je tudi ta pogoj neizogibno izpolnjen; tožeči stranki ni potrebno izkazati znatnega vpliva odplačevanja kredita na njen finančni položaj ali da ne bi zmogla plačila omenjenih stroškov. Takšna stališča tožene stranke imajo lahko svoje izhodišče le v slovenskem nacionalnem pravu, ki nasprotuje razlagi prava EU, po kateri je zavrnitev začasnih ukrepov za odložitev izvajanja plačila mesečnih obrokov v nasprotju s pravom EU zlasti, ko je sprejetje takšnih začasnih ukrepov še toliko nujnejše, ker je potrošnik banki plačal znesek, višji od izposojenega zneska, še preden je začel sodni postopek, kot je navedbeno in dokazno izkazano v obravnavanem primeru.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam tožeče stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje povzema, da je z izpodbijano odločitvijo sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi. Nosilni razlog odločitve je v ugotovljeni nesklepčnosti predloga za izdajo začasne odredbe, zaradi česar je prvostopno sodišče štelo, da bi, ob tem, ko je v sklepu o izdani začasni odredbi zmotno štelo, da se je tožnica v predlogu sklicevala na v tožbi dane navedbe in dokaze, če bi samo ugotavljalo verjetnost obstoja terjatve, kršilo razpravno načelo iz 7. in 212. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ob tem najprej izpostavlja, da mora tožeča stranka (oz. upnik), da bi uspel s predlagano začasno odredbo zoper toženo stranko (oz. dolžnika), kumulativno izkazati verjetnost obstoja terjatve in, v odvisnosti od tega, ali gre za denarno oz. nedenarno terjatev, vsaj eno od ostalih predpostavk po 270. oz. 272. členu ZIZ. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom in razlogi izpodbijanega sklepa, da tožnica že trditveno ni zadostila pogoju glede verjetnostnega obstoja terjatve.

6.Ob tem, ko tožnica v pritožbi obrazloženo niti ne uveljavlja,1 da se je v predlogu za izdajo začasne odredbe pri zatrjevanju verjetnostnega obstoja terjatve sklicevala na navedbe v tožbi, upoštevaje zaključek prvostopnega sodišča, da takšnega sklicevanja ni bilo (točka 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa), je pritožbeno sodišče najprej presojalo utemeljenost pritožbenih navedb, da je tožnica že v prvi točki predloga za izdajo začasne odredbe "in tudi drugje", kot to navaja v pritožbi, navedla, da želi zavarovati svojo nedenarno terjatev in da je zadostila bremenu trditvene podlage v smeri verjetnega obstoja zatrjevane terjatve. Takšnemu pritožbenemu očitku ni moč pritrditi. Sklicevanje na pravno podlago iz 272. in 273. člena ZIZ ter vsebina zahtevka predloga za zavarovanja, ki ju pritožbeno uveljavlja, s čimer nedopustno nadgrajuje v predlogu za izdajo začasne odredbe podane navedbe, ki bi jih morala podati že v predlogu za izdajo začasne odredbe, tudi sicer ne predstavlja potrebne trditvene podlage glede obstoječe oz. nastale nedenarne terjatve, temveč le nakazuje, glede katere terjatve od več v tožbi zatrjevanih2 je bila predlagana začasna odredba, kot je to pravilno izpostavilo že prvostopno sodišče. Še posebej, ker v vsebini predloga za izdajo začasne odredbe kljub drugačnim posplošenim navedbam v pritožbi, ni najti navedb o verjetnostnem obstoju terjatve, ki je predmet tožbenega zahtevka, in v zvezi s katero tožnica, česar pritožbeno ne izpodbija, predlaga regulacijsko začasno odredbo, za katere vsebino mora zaradi posega v pravno razmerje izkazati povezanost z v tožbi zatrjevano terjatvijo (z dokaznim standardom verjetnosti). Pritožnica, na kateri je breme utemeljitve pritožbe, v pritožbi konkretizirano niti ne navede, katere navedbe, s katerimi naj bi po svojem zatrjevanju popolnoma zadostila podaji trditvene podlage v smeri verjetnega obstoja zatrjevane terjatve, ki jih sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo, je v zvezi z verjetnostnim obstojem terjatve v predlogu podala, niti ne opredeli, kje drugje (poleg prve točke predloga). Njene pritožbene navedbe o že v času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe obstoječem preplačilu 31.298,78 EUR glede na prejeti kredit se nanašajo na nadaljnji pogoj (iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, glede na pritožbene trditve), kar priznava tudi sama, ko v nadaljevanju pritožbe zatrjevano preplačilo navezuje na trditve o obstoju resne nevarnosti nastanka nenadomestljive škode tožnici, če bi ta kljub preplačilu morala še naprej plačevati obroke po Kreditni pogodbi, katere ničnost uveljavlja v pravdi. Prav tako ponovno navajanje že v predlogu za izdajo začasne odredbe navedenih okoliščin,3 za katere tožnica tudi pritožbeno ponavlja, da so relevantne okoliščine za izdajo začasne odredbe, ob tem, ko obrazloženo ne izpodbija zaključka izpodbijanega sklepa o nezadostni jasnosti njenega sklicevanja v prvi alineji "na navedbe zgoraj, ki naj se štejejo za sestavni del predloga", ne predstavlja navedb v zvezi z verjetnostim obstojem terjatve, marveč navedbe v zvezi z predpostavko po drugi oz. tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (potrebnost odredbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode oz. neutrpele hujše neugodne posledice za dolžnika z izdajo začasne odredbe, če bi se ta tekom postopka izkazala za neutemeljeno, v primerjavi s tistimi, ki bi brez njene izdaje nastale upniku).

7.Pritožbene navedbe, da je tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe popolnoma zadostila trditvenemu bremenu v smeri verjetnega obstoja zatrjevane (nedenarne) terjatve, s čimer graja diametralno nasproten zaključek prvostopnega sodišča, je pritožbeno sodišče glede na naravo teh navedb presojalo tudi z vidika ne/samostojne narave predloga za izdajo začasne odredbe. Slednjega je namreč tožeča stranka podala skupaj s tožbo, v isti vlogi, naslovljeni kot "TOŽBA zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe, plačila zneska 31.298,78 EUR in neveljavne vknjižbe, izbrisa neveljavne vknjižbe in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (VSP 65.741,35 EUR) PREDLOG ZA IZDAJO ZAČASNE ODREDBE". Tudi temu pritožbenemu očitku ne gre pritrditi. Kot se je namreč pravilno opredelilo že prvostopno sodišče, je postopek za izdajo začasne odredbe poseben in samostojen postopek, v katerem mora tožeča stranka kot upnik, ne glede na vložitev predloga skupaj s tožbo,

izpolniti svoje breme zatrjevanja (in dokazovanja), to je, kot izpostavlja pritožbeno sodišče, oboje v zadostnem obsegu, da v okviru takšnega samostojnega postopka izpolni pogoje za izdajo predlagane začasne odredbe, upoštevaje smiselno uporabljena pravila pravdnega postopka iz določb 7. in 212. člena ZPP. Takšne procesne zahteve potrjuje tako teorija5 kot sodna praksa6. Ob povedanem pritožba s svojo sicer posplošeno grajo zaključka prvostopnega sodišča o vsaj v predlogu za izdajo začasne odredbe potrebnem, a izostalem sklicevanju na v tožbi podane trditve (in dokaze), kot to podrobneje izhaja iz točke 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne more omajati. Nedopustne pritožbene novote brez navajanja razlogov za zapoznelo navajanje (člen 337 ZPP) predstavljajo v pritožbi prvikrat zatrjevane dejanske okoliščine, zaradi katerih bi v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka posledice zadržanja kreditne pogodbe bile v celoti odpravljive (neznaten delež poslovanja tožene stranke, obstoječe zavarovanje z zastavno pravico), in s katerimi se pritožnica sklicuje na obstoj pogoja reverzibilnosti. Pritožnica sicer v pritožbi zapiše, da jih podaja dodatno oz. ponovno, vendar da bi jih podajala ponovno, obrazloženo ne izkaže oz. podatki v spisu tega ne ne potrjujejo.

8.Pritožnica z zgornjimi navedbami, presojanimi pod točkama 6 in 7 te obrazložitve, v zvezi s katerimi v pritožbi, razen v uvodu, ne opredeli, katero kršitev uveljavlja, dejansko zastopa stališče, da ji je bilo naloženo prestrogo trditveno breme po členu 7 in 212 ZPP v zvezi s členoma 15 in 239 ZIZ, zaradi česar sodišču očita napačen zaključek o neizkazanosti verjetnostnega obstoja terjatve. Pritožbene navedbe ne ustrezajo zatrjevanemu pritožbenemu razlogu zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V povezavi z uveljavljanimi kršitvami pravice do enakosti pred zakonom (člen 14/2 URS) ter kršitvami pravice do enakega varstva pravic v postopkih pred sodišči (22. člen URS) pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bilo navedbe moč razumeti kot uveljavljanje bodisi relativno bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ali kot absolutno bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člen ZPP (odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem). Vendar pa niti tako uveljavljena kršitev ob predhodno povedanem ni podana; pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da bi sodišče ravno z drugačnim ravnanjem, to je z ugotavljanjem verjetnostnega obstoja terjatve kljub neobstoječi trditveni podlagi, kršilo razpravno načelo7.

9.Pritožnica tudi očita, da je sodišče prve stopnje izvotlilo razlago prava SEU, čeprav ta predstavlja formalni pravni vir "erga omnes", zaradi česar bi moralo upoštevati stališče SEU v zadevi C- 287/22, Getin Noble Bank z dne 15. 6. 2023, da ureditve varstva, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo 93/13 pri vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja potrošnika, kot bi bil podan, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, z nacionalno zakonodajo ni mogoče spremeniti, če pri tem argumenti v polni meri ne upoštevajo sodne prakse SEU (o odložitvi plačila mesečnih obrokov), ne pa da se je sklicevalo na ureditev po slovenski nacionalni zakonodaji, ki vključuje stališča v zvezi z restriktivnim pristopom tako pri izdaji regulacijskih začasnih odredb kot glede ugotavljanja predpostavke nastanka težko nadomestljive škode. Graja ni utemeljena. Prvostopno sodišče je odločitev sprejelo ob pravilno izbrani in uporabljeni materialnopravni podlagi, ki jo predstavljajo določbe nacionalnega prava (ZIZ) in sodba SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, o čemer se je opredelilo v točki 6 obrazložitve. Pritrditi je sicer pritožbenim izvajanjem o potrebi, da se nacionalno pravo za zagotovitev polnega učinka Direktive Sveta 93/13/EGS z dne z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva) razlaga v skladu z načelom evropskoskladne (lojalne) razlage. Tudi v situaciji, ko je sodbo SEU C-287/22 razumeti kot podlago za stališče, da je nacionalno sodišče svoj zakon dolžno razlagati na način, da se doseže polni učinek Direktive, in da je nastajanje stroškov, povezanih z uveljavljanjem zahtevkov iz naslova potrošniških pogodb z nedovoljenim pogojem, ovira za dosego takšnega učinka, pa se stališče nanaša na razlago predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, in v ničemer ne posega v določbe ZIZ v delu, ki se nanaša na osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe - verjetnostni obstoj terjatve (59. točka C-287/2022). Zato pritožba tudi s povzemanjem stališč iz sodbe SEU 287/22, ki se nanašajo na nadaljnjo predpostavko, katera mora biti podana kumulativno z verjetnostnim obstojem terjatve, ne more omajati zaključkov prvostopnega sodišča o izostali potrebni trditveni podlagi glede osnovnega pogoja, to je glede verjetnostnega obstoja terjatve, do česar se je slednje pravilno opredelilo v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

10.Pritožnica se v zvezi z zatrjevano zmotnostjo zavrnilne odločitve o predlogu za začasno odredbo, glede katere se sklicuje tudi na nasprotovanje ustaljeni sodni praksi slovenskih sodišč v podobnih zadevah (zatrjuje, da so okrožna sodišča v podobnih primerih že ugodila predlogu upnikov - kreditojemalcev in izdala začasno odredbo, kakršna je predlagana), sklicuje na nekatere sklepe: Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 94/2023, Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Pg 16/2023, Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. P 45/2023, Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I P 91/2023, Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 46/2024. Teh pritožbo ne priloži, in zanje ne izkaže primerljivosti z obravnavano zadevo. V zvezi z njenim nadaljnjim sklicevanjem na odločitvi: sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1854/2023 z dne 18. 1. 2024 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 574/2023 z dne 22. 2. 2024 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1711/2023 z dne 25. 1. 2024 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 439/2023 z dne 22.2. 2024, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za primerljive odločitve. Na pritožbeno navedbo o nelogičnosti, da bi morala tožnica tekom sojenja na prvi stopnji še naprej plačevati mesečne obroke in nato usklajevati tožbeni zahtevek po višini z izvedenimi plačili in v zvezi s tem plačevati sodne stroške na račun sodnih taks in vlog sodišču, in šele po koncu postopka na prvi stopnji predlagati ukrepe zavarovanja, kar ni v skladu z razlago prava EU, kot jo je podalo SEU, odgovarja, da je tudi v postopku zavarovanja z začasno odredbo stranka, ki začasno odredbo predlaga, dolžna izkazati zanjo z zakonom predvidene pogoje.

11.Pritožba z ničemer vsebinsko ne izpodbija odločitve v stroškovnem delu.

12.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. in 366. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

13.Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu s pritožbeno neizpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje pod točko II izreka izpodbijanega sklepa.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 15, 239, 272 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 3a, 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.