Jedro

Partnerja ne moreta doseči ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti, logično eden od partnerjev ne more doseči formalnega prenehanja te skupnosti. Stališče, da izjava volje enega od partnerjev o obstoju zunajzakonske skupnosti absolutno kaže na pravo voljo, bi bilo dokazno pravilo, kar bi nasprotovalo prosti presoji dokazov. Izjava volje enega od partnerjev o obstoju izvenzakonske skupnosti je tako le ena izmed okoliščin, na podlagi katere sodišče presoja obstoj volje za življenje v skupnosti.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da med zapustnico in pokojnim R. Senčarjem ni nikoli obstajala zunajzakonska skupnost, saj ni bilo dokazov o obstoju ekonomske skupnosti. V času pred smrtjo je po oceni sodišča prve stopnje prišlo tudi do čustvene ohladitve. Presodilo je, da lastnoročna zapisana zapustničina izjava k oporoki (da z R. S. ni nikoli živela v zunajzakonski skupnosti) odraža njeno resnično voljo. Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti med pokojnim očetom R. S. in zapustnico M. R. in da ima R. S. po pokojni M. R. dedno pravico. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek, da pokojnemu R. S. pripada ¼ celotne zapuščine ter dajatvene zahtevke za izstavitev ustreznih listin za vknjižbo lastninske pravice tožnikov na podedovanih nepremičninah, osebnem avtomobilu, vrednostnih papirjih ter zahtevek za izplačilo denarnih sredstev v višini 387 EUR na računu pri NLB d.d. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevkom v pretežnem delu ugodilo – zavrnilo je le zahtevek za izstavitev listine, ki bi omogočala vknjižbo lastninske pravice na R. S., ker bi bil izrek nejasen. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi drugače kot sodišče prve stopnje presodilo, da je med zapustnico in pokojnim R. S. obstajala zunajzakonska skupnost. Tudi v zvezi z izjavo zapustnice, zapisano v dodatku k oporoki, da med njo in R. S. ni obstajala zunajzakonska skupnost, je zaključilo, da ne odraža njene resnične volje, temveč, da je bila njena izjava posledica notranjega nemira, zagrenjenosti, premišljevanja o dosedanji življenjski poti in o smrti, za katero se je na koncu odločila sama.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata enajsta toženka in petnajsti toženec predlog za dopustitev revizije. Predlagatelja menita, da tako kot lahko zakonec doseže prekinitev zakonske zveze z vložitvijo tožbe za razvezo, mora imeti (po analogiji) tudi partner zunajzakonske skupnosti (ker so posledice zunajzakonske skupnosti enake kot sklenitev zakonske zveze) možnost doseči prenehanje zunajzakonske skupnosti. Zato bi morala biti izjava zapustnice, v dodatku k oporoki, absolutno upoštevana. Predpogoj za obstoj skupnosti je namreč volja obeh partnerjev. Po mnenju predlagateljev v dosedanji sodni praksi na vprašanje možnosti prenehanja zunajzakonske skupnosti še ni bilo odgovorjeno. Zato predlagata, da se dopusti revizija zaradi vprašanj: (1) ali je volja posameznika pomembna za obstoj skupnosti; (2) na kakšen način lahko eden od partnerjev izrazi svojo odločitev za prenehanje zunajzakonske skupnosti in kdaj se nedvomno izražena volja upošteva; (3) kaj je nedvomno izražena volja posameznika in na kakšen način lahko partner izrazi prenehanje volje za prenehanje zunajzakonske skupnosti? Ali lahko to stori z izjavo v oporoki?

4. Predlog ni utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, zato je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).