Jedro

Odsotnost pravil stroke protipravnosti še ne izključuje. Ob nadaljnji dejanski ugotovitvi, da notarska praksa v spornem obdobju ni bila ustaljena, je zato kot kriterij pri presoji protipravnosti treba uporabiti merilo, ali je škodni dogodek objektivno predvidljiva posledica toženkinega ravnanja.

Objektivne predvidljivosti škodnega dogodka in s tem protipravnosti ni mogoče retrogradno presojati s pomočjo kasneje znanih okoliščin, pač pa izključno po merilih znanja in veščin, ki se zahtevajo pri posameznem poklicu v času spornega ravnanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki revizijske stroške v višini 771,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tožbi zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki mu je po njegovih trditvah nastala v višini njegove neizpolnjene posojilne terjatve do družbe O., d. o. o. Terjatev je bila zavarovana z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini. Ker je šlo za nevknjiženo nepremičnino, je bila zastavna pravica zaznamovana na prodajni pogodbi z dne 14. 7. 1995. Tožnik je navajal, da je toženka kot notarka ravnala protipravno, saj je dne 24. 7. 1995 dvakrat v istem dnevu overila podpis prodajalca na dveh izvodih navedene prodajne pogodbe, ne da bi na drugem izvodu overitev označila z drugo opravilno številko in zaznamovala, da gre za drugi izvod in da je prvi izvod izgubljen. Dolžnik je imel zaradi tega na voljo več izvirnikov iste prodajne pogodbe in je lahko omenjeno nepremičnino obremenil z več zastavnimi pravicami, ki pa niso bile zaznamovane na obeh izvodih prodajne pogodbe. V kasnejšem izvršilnem in stečajnem postopku se je izkazalo, da tožnik ni prvi zastavni upnik, zato njegova terjatev ni bila poplačana iz vrednosti zastavljene nepremičnine.

2. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo že četrtič in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po tem. Ob presoji zahtevka po odškodninskopravni podlagi je zaključilo, da toženki ni mogoče očitati protipravnosti, saj glede dvojnih overitev v spornem obdobju niso obstajala pravila stroke in ustaljena notarska praksa (poslovni običaji), škodni dogodek pa glede na dejanske okoliščine ni bil objektivno predvidljiva posledica njenega ravnanja.

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri uveljavlja tako procesne kršitve kot zmotno uporabo materialnega prava. Zaradi njene obširnosti Vrhovno sodišče vsebine revizije na tem mestu ne bo povzemalo in se bo do revizijskih razlogov, ki so za presojo njene utemeljenosti bistveni, opredelilo v odgovoru nanje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki in stranskemu intervenientu. Toženka je nanjo obrazloženo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščema nižjih stopenj, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje: - Tožnik je družbi O., d. o. o., na podlagi sporazuma o zavarovanju terjatve v obliki notarskega zapisa SV 355-02/00 z dne 6. 11. 2000 posodil 10.000.000,00 SIT. Terjatev je bila zavarovana z zastavno pravico na nevknjiženi nepremičnini, ki jo je dolžnik pridobil s prodajno pogodbo z dne 14. 7. 1995, in sicer z zaznambo zastavne pravice na prodajni pogodbi.

- Dolžnik je imel ob sklenitvi sporazuma o zavarovanju terjatve na razpolago več izvodov izvirnika prodajne pogodbe, ker je toženka dne 24. 7. 1995 dvakrat v istem dnevu overila podpis prodajalca na dveh izvodih te prodajne pogodbe, pri čemer overitve na drugem izvodu ni označila z drugo opravilno številko in ni zaznamovala, da gre za drugi izvod ter da je prvi izvod izgubljen. Toženka je verjela izjavi direktorja dolžnika, da je bil prejšnji overjeni izvod pogodbe izgubljen. Tožnik ni dokazal svoje trditve, da prodajalec ob drugi overitvi ni bil prisoten.

- Dolžnik je omenjeno nepremičnino obremenil z več zastavnimi pravicami, vendar vse niso bile zaznamovane na obeh izvodih prodajne pogodbe. Tožnik ob sklenitvi sporazuma o zavarovanju terjatve ni vedel, da je bila nepremičnina pred tem že zastavljena. Ker tožnik ni bil prvi zastavni upnik, v kasnejšem izvršilnem in stečajnem postopku ni bil poplačan iz vrednosti zastavljene nepremičnine.

- Do sporne overitve je prišlo v manj kot dveh mesecih po ustanovitvi notarske službe. Notarska praksa glede dvojnih overitev je bila v začetku delovanja nejasna. Med notarji se je v spornem obdobju vzpostavila praksa, ki je bila praviloma prevzeta po prej ustaljeni praksi sodišč in davčnih organov. Davčna uprava je namreč z žigom o plačilu davkov opremila več izvodov prodajnih pogodb, notarji pa so overitev pogodb praviloma vezali na izdano potrdilo davčne uprave. Z overitvijo prodajalčevega podpisa na drugem izvodu te pogodbe je toženka sledila dotedanji ustaljeni praksi sodišč in davčne uprave.

- Na strokovnem srečanju notarjev dne 23. 11. 1996 je bilo opozorjeno na problematiko dvojnih overitev in osnovno izhodišče, da se ob ponovni overitvi ne ustvari več originalov listine.

7. Pritožbeno sodišče je zavrnitev tožnikovega odškodninskega zahtevka utemeljilo s pravnim zaključkom, da toženkino ravnanje nima znakov protipravnosti. Do vprašanj deljene vzročnosti in morebitnega pretrganja vzročne zveze, ki sta bili izpostavljeni med postopkom, in s tem do obstoja vzročne zveze se ni izreklo, zato je utemeljenost revizije odvisna zgolj od pravilnosti izpodbijanih zaključkov sodišča druge stopnje glede protipravnosti kot ene od predpostavk neposlovne odškodninske odgovornosti. Na obširne revizijske razloge, ki se nanašajo na obstoj vzročne zveze, Vrhovno sodišče v nadaljevanju zato ne bo odgovarjalo.

8. Uveljavljanje notranjega nasprotja v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih (postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker naj bi pritožbeno istočasno ugotovilo medsebojno izključujoči dejstvi, in sicer, da je bila notarska praksa ustaljena in različna, ni utemeljeno. Revidentov očitek namreč temelji na nekorektnem povzemanju razlogov pritožbenega sodišča, saj je v tem delu(1) v odgovoru na pritožbene navedbe pojasnilo, da so se notarji v praviloma (to je v pretežnem delu) naslonili na dotedanjo ustaljeno prakso sodišč pri dvojnih overitvah pogodb. Izrecno je tudi opozorilo, da iz celote razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da se pojem ustaljene prakse nanaša na overitve podpisov pri sodiščih in ne pri notarjih. Pritožbeno sodišče se je pri pravnem sklepanju zato oprlo na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila notarska praksa, čeprav deloma različna, večinsko oprta na predhodno ustaljeno prakso sodišč in davčnih organov ter je že zaradi zgolj dvomesečnega obstoja res ni mogoče opredeliti kot ustaljene. Očitek o ugotovitvi medsebojno izključujočih dejstev glede ustaljenosti notarske prakse pri dvojnih overitvah podpisov je torej neutemeljen. Revizijska trditev, da ustaljene notarske prakse v spornem obdobju ni bilo, v resnici tako predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dejstva, ki sploh ni bilo ugotovljeno. V okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja spada tudi očitek, da sta bili neutemeljeno zavrnjeni tožnikova trditvi, da so sodišča in notarji v spornem obdobju overjali zgolj en izvod pogodbe in da prodajalec ob drugi overitvi ni bil prisoten. Postopkovnih kršitev glede teh dveh trditev revident obrazloženo ne uveljavlja.

9. Revident pri vprašanju protipravnosti, torej izpolnitvi dolžne profesionalne skrbnosti iz drugega odstavka 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR),(2) vztraja, da dolžnost označbe overitve podpisa na dvojniku iste pogodbe izhaja že iz namena in iz analogne uporabe nekaterih določb ZN, s čimer nasprotuje materialnopravnemu izhodišču sodišč nižjih stopenj, ki sta zaradi odsotnosti pravil notarske stroke in ustaljene notarske prakse presojali, ali je škodni dogodek objektivno predvidljiva posledica toženkinega ravnanja.

10. Glede obstoja pravil stroke je Vrhovno sodišče že v predhodnem revizijskem preizkusu pojasnilo, da se obveznost notifikacije neposredno zaznanih dejstev iz 29. člena ZN(3) nanaša na sestavo notarskih listin iz določbe prvega odstavka 3. člena ZN,(4) kamor pa overitev podpisa na pogodbi ne spada, zato protipravnosti toženkinega ravnanja nanjo ni mogoče opreti. Enako velja za določbo tretjega odstavka 61. člena ZN,(5) ki se nanaša na prepise listin in ne na overitev podpisov, ter na določbo prvega odstavka 23. člena ZN,(6) ki določa, kdaj notar ne sme opravljati notarskih storitev. Pri overitvi podpisa, ki je sicer urejena v določbah 64. člena ZN, je uporaba prvega odstavka 23. člena ZN izrecno izključena.(7) Določbe o overjanju podpisov iz 64. člena ZN notarjem torej ne nalagajo notifikacije neposredno zaznanih dejstev, odgovornosti za vsebino listine in dolžnosti, da v primeru sumljivih okoliščin glede vsebine listine odklonijo opravo storitve. Na vsebino listine je pri overitvi podpisa notar dolžan paziti le, kolikor predpis veže overitev podpisa na izpolnitev določenih pogojev.(8) Pritožbeno sodišče se je ob odsotnosti ustreznih pravil stroke glede dvojnih overitev zato pravilno spustilo v presojo kršitve profesionalne skrbnosti z ugotavljanjem obstoječih običajev stroke. Vrhovno sodišče sicer soglaša z revidentom, da je namen ZN v zagotovitvi varnosti pravnega prometa in s tem preprečitvi oškodovanja strank in tretjih, vendar s takšnim očitkom ne more ovreči zaključka, da v spornem obdobju pravil stroke pri dvojnih overitvah ni bilo. Revident s svojim zavzemanjem za analogno uporabo nekaterih določb ZN zaključku o neobstoju pravil stroke pravzaprav pritrjuje in vsebinsko s tem utemeljuje očitek, da je toženka ravnala neskrbno glede na ravnanje, ki se pričakuje od povprečnega strokovnjaka.

11. Odsotnost pravil stroke protipravnosti še ne izključuje. Ob nadaljnji dejanski ugotovitvi, da notarska praksa v spornem obdobju ni bila ustaljena, je zato kot kriterij pri presoji protipravnosti treba uporabiti merilo, ali je škodni dogodek objektivno predvidljiva posledica toženkinega ravnanja. Pritožbeno sodišče je ubralo ravno takšen pristop, zato je revidentovo razpravljanje o pojmovni izključenosti obstoja ustaljene notarske prakse, če ne obstajajo pravila stroke, povsem nepomembno. Revizijsko sodišče se strinja z revidentom, da pod pojem objektivno predvidljive posledice res ne spadajo le običajne ali najpogostejše posledice, ampak tudi manj verjetne, vendar le, če jih je bilo mogoče ob znanju in veščinah, ki se pričakujejo za določenega strokovnjaka, mogoče predvideti v časovni točki spornega ravnanja, torej v času druge overitve. Pri presoji objektivne predvidljivosti so bistvene okoliščine konkretnega primera, ki so spremljale določeno ravnanje.(9) Objektivne predvidljivosti škodnega dogodka in s tem protipravnosti ni mogoče retrogradno presojati s pomočjo kasneje znanih okoliščin, pač pa izključno po merilih znanja in veščin, ki se zahtevajo pri posameznem poklicu v času spornega ravnanja.

12. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine so se notarji ob uveljavitvi notarske službe pri dvojnih overitvah večinoma naslanjali na dotedanjo prakso sodišč ter dejstvo, da so tudi davčni organi plačilo davščin potrjevali na več izvodih iste pogodbe. Na tej podlagi sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da škodni dogodek v času overitve ni bil objektivno predvidljiv. Revident takšnemu sklepanju nasprotuje s trditvijo, da je nevarnost dvakratnega razpolaganja ob dvojni overitvi tako predvidljiva, da bi moral z njo v spornem obdobju računati že vsak povprečen pravnik. Ugotovljena dejstva takšnega stališča ne podpirajo. Problematičnost takšne prakse je bila namreč prepoznana (in tudi sanirana) šele naknadno. Upoštevajoč, da možnosti takšnih zlorab ni predvidel niti zakonodajalec ob sprejemu predpisov o notariatu, niti z njimi niso računala sodišča in davčni organi, bi bilo povsem nerazumno toženki naložiti objektivno predvidljivost škodljive posledice zaradi opravljene dvojne overitve. Takšen zaključek dodatno podpira dejstvo, da je po tem, ko se je izkazala problematičnost takšne prakse za varnost pravnega prometa, o tem posebno stališče in priporočilo sprejela toženkina stanovska organizacija. Če bi bile v spornem obdobju negativne posledice dvojne overitve objektivno predvidljive, takšna intervencija prav gotovo ne bi bila potrebna. Vrhovno sodišče se ob teh dejanskih okoliščinah strinja z zaključkom sodišč nižjih stopenj, da toženkina overitev podpisa na drugem izvodu iste pogodbe dva meseca po uveljavitvi notariata ni bila bila protipravna.

13. Revident v svojem nasprotovanju zaključkom glede protipravnosti zgolj ponavlja stališča pravne teorije glede objektivne predvidljivosti, v bistvenem pa ne upošteva ugotovljenih dejanskih okoliščin konkretnega primera, ampak izhaja iz predpostavk, ki bi dejansko vzpostavile retroaktivno presojo objektivne predvidljivosti škodnega dogodka glede na kasneje znane okoliščine in možne škodljive posledice. V ta okvir spadata njegova trditev o nepravilnosti predhodne sodne prakse pri overitvah podpisov in očitek, da bi morala toženka podvomiti v izjavo o izgubi listine. Prav tako neutemeljeno izpodbija presojo dolžne skrbnosti s primerjavo prakse v drugih poklicih (sodišča, davčna služba). Glede na to, da je bila v času sporne overitve notarska služba uveljavljena manj kot dva meseca, drugačna presoja protipravnosti sploh ni mogoča. Od konkretnih dejanskih okoliščin povsem izolirana in abstraktna presoja dolžnega ravnanja notarja bi zgrešila bistvo objektivne predvidljivosti škodnega dogodka.

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Tožnik mora toženki po prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP povrniti njene revizijske stroške, ki jih je sodišče na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT) v zvezi s prehodno določbo prvega odstavka 41. člena prej veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) odmerilo na podlagi prej veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03). Sodišče je toženki priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo v višini 619,65 EUR (tar. št. 21/3 OT), administrativne stroške v višini 12,39 EUR (13. člen OT), 22 % DDV v višini 139,05 EUR, skupaj torej 771,09 EUR.

Op. št. (1): Primerjaj zlasti 8. točko obrazložitve sodišča druge stopnje.

Op. št. (2): Udeleženec v obligacijskem razmerju mora pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka; drugi odstavek 18. člena ZOR).

Op. št. (3): V notarski listini mora notar verno in popolno zapisati izjave, podane pred njim, oziroma dejstva, ki jih je neposredno zaznal (29. člen ZN).

Op. št. (4): Notarske listine so: notarski zapisi, notarski zapisniki in notarska potrdila (prvi odstavek 64. člena ZN).

Op. št. (5): Notar potrdi prepis listine potem, ko ga primerja z izvirnikom in ko ugotovi, da se prepis natančno ujema z njim. Poleg te ugotovitve v potrdilu navede, da gre za prepis listine, ki ga je stranka označila za izvirnik, ali da gre za prepis overjenega oziroma navadnega prepisa listine; na kakšen način in s kakšnim sredstvom je listina spisana; s kakšnimi pečati ter koleki je opremljena; kje se po njegovi vednosti ali po strankinem zatrdilu nahaja izvirnik. odstavek (tretji odstavek 61. člena ZN).

Op. št. (6): Notar ne sme opravljati zadev iz 2. člena tega zakona v poslih, ki so po zakonu nedopustni ali o katerih sumi, da jih stranke sklepajo samo navidezno ali zato, da bi se izognile zakonskim obveznostim ali da bi protipravno oškodovale tretjo osebo (prvi odstavek 23. člena ZN).

Op. št. (7): Določba četrtega odstavka takrat veljavnega 64. člena ZN (sedaj osmi odstavek).

Op. št. (8): Določba osmega odstavka takrat veljavnega 64. člena ZN (sedaj deveti odstavek).

Op. št. (9): Plavšak, N.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 701 do 707 (glede pomembnosti konkretnih okoliščin stran 706).