Jedro

Iz podatkov spisa in iz izpodbijanega sklepa sledi, da se postopek davčne izvršbe, ki je bil začet zoper tožnika, ustavi in da se razveljavijo tudi vsa opravljena dejanja v postopku izvršbe. Predmet spora v tej zadevi torej ni sklep, s katerim se davčna izvršba uvaja in izvršuje (s posegom na premičnino - osebni avto oziroma na denarna sredstva tožnika) in na katrega se nanaša pretežni del tožbenih ugovorov, temveč sklep o ustavitvi zadevne davčne izvršbe. To pa pomeni, da je odločitev za tožnika v celoti ugodna in da tožnik tudi v primeru uspeha v upravnem sporu ne more izboljšati svojega položaja.

Ker si tožeča stranka s predlagano odpravo izpodbijane odločbe ne more izboljšati pravnega položaja, nima pravnega interesa za tožbo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Finančna uprava je kot davčni organ prve stopnje z izpodbijanim sklepom postopek davčne izvršbe, začet s sklepom št. DT 4934-119954/2020-1 z dne 23. 11. 2020, izdanim tožniku, iz razloga plačila ustavila in vsa dejanja, opravljena v postopku davčne izvršbe, razveljavila. Ugotovila je še, da davčnemu organu stroški postopka niso nastali.

2. Ministrstvo za finance je kot organ druge stopnje pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

3. Tožnik v tožbi izdanemu sklepu o ustavitvi postopka nasprotuje zaradi bistvenih kršitev postopka, ki jih vidi v tem, da o pritožbi zoper sklep ni bilo odločeno v roku, nadalje v tem, da je bila pritožba zavrnjena, pa tudi zato, ker pristojna oseba, ki je odločala v zadevi, ni sledila navodilom direktorja FURS in ni sklicala sestanka oziroma ni opravila obravnave v zadevi. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

4. Obenem tožnik predlaga sodišču, da izda začasno odredbo in z njo zadrži izvajanje izpodbijanega sklepa. V predlogu navaja, da je lastnik rabljenega vozila, ki je predmet izvršbe in ni lastnik vozila znamke X, ter da je njegovemu vozilu iztekla registracija, kar pomeni zato, ker vozilo stoji, škodo na vozilu.

5. V odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe tožena stranka predlaga, da sodišče zahtevo zavrne. Navaja, da so navedbe o težko popravljivi škodi zgolj pavšalne in da kot takšne niso močnejše od javnega interesa, ki se zasleduje z izpodbijanim sklepom. Poudarja še, da se v konkretnem primeru s tožbo izpodbija sklep o ustavitvi davčne izvršbe in da se torej tožeči stranki z izpodbijanim sklepom nič ne nalaga. Pa tudi, da v zadevi ne gre za ustavitev postopka davčne izvršbe na premičnine, temveč za ustavitev davčne izvršbe na tožnikova denarna sredstva.

K I. točki izreka

6. Tožba ni dovoljena.

7. Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, pa mora za to izkazovati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje položaja, ki ga ne bi mogel doseči brez vložene tožbe. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

8. Iz podatkov spisa in iz izpodbijanega sklepa sledi, da se postopek davčne izvršbe, ki je bil začet zoper tožnika, ustavi in da se razveljavijo tudi vsa opravljena dejanja v postopku izvršbe. Predmet spora v tej zadevi torej ni sklep, s katerim se davčna izvršba uvaja in izvršuje (s posegom na premičnino - osebni avto oziroma na denarna sredstva tožnika) in na katerega se nanaša pretežni del tožbenih ugovorov, temveč sklep o ustavitvi zadevne davčne izvršbe. To pa pomeni, da je odločitev za tožnika v celoti ugodna in da tožnik tudi v primeru uspeha v upravnem sporu ne more izboljšati svojega položaja.

9. Ker si tožeča stranka s predlagano odpravo izpodbijane odločbe ne more izboljšati pravnega položaja, nima pravnega interesa za tožbo. Sodišče je zato na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedopustno zavrglo.

K II. točki izreka

10. Ker je sodišče sklenilo, da v konkretnem primeru upravni spor ni dopusten, pa tudi ni podlage za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1. Vsebinsko odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je namreč možno samo ob dopustnosti upravnega spora. In ker po že povedanem upravni spor ni dopusten, je sodišče tudi tožnikovo zahtevo za začasno ureditev stanja kot nesposobno za obravnavanje s sklepom iz II. točke izreka zavrglo.