Jedro

Iz povzetih razlogov izpodbijane sodbe, ki so skladni s podatki kazenskega spisa, torej izhaja, da so policisti po anonimnih prijavah nadaljevali z zbiranjem dodatnih obvestil in dokazni standard razlogov za sum nadgradili z objektivnimi in naknadno preverljivimi dejstvi. V skladu z zakonskimi pooblastili in dolžnostmi iz prvega in drugega odstavka 148. člena ZKP, so torej policisti po obeh naznanitvah začeli s potrebnimi aktivnostmi in ukrepi, ter na ta način obe obvestili preverili, šele na tej podlagi pridobljeni podatki in ugotovitve pa so bili podlaga za izdajo odredbe preiskovalne sodnice o opravi hišne preiskave. Očitki zagovornice, da so bile edina podlaga za odreditev hišne preiskave navedbe v anonimnih prijavah, so torej neutemeljeni. V takšni situaciji, ko policisti po anonimni prijavi nadaljujejo z zbiranjem obvestil, pa zato ni potrebno, da policija glede anonimnega vira posreduje podatke o njegovi zanesljivosti in preverljivosti njegovih navedb.

V obravnavanem primeru pa je torej sodišče poleg količine zasežene prepovedane droge, ugotovilo obstoj še številnih drugih okoliščin, ki kažejo na to, da je šlo za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge, namenjene trgu oziroma nadaljnji prodaji.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A.A. se zavrne kot neutemeljena in pod točko I. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A.A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka obdolženega A.A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem in drugem odstavku 57. člena KZ-1 v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 58. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, z določeno kaznijo deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po petem odstavku 186. člena v zvezi s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo zasežene predmete, taksativno naštete v izreku izpodbijane sodbe, zaseženi denar v skupni višini 2.010,00 EUR je E.M. in A.A. vrnilo. Po četrtem odstavku (pravilno: prvem odstavku) 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 104,97 EUR. Plačila sodne takse ga je oprostilo, ter po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki obdolžencu postavljenega zagovornika z odločbo Bpp 570/2017, izplačajo iz sredstev proračuna. Pod točko II. izreka sodbe je obtožbo zoper obdolženo E.M., zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, iz razloga po prvem odstavku 357. člena ZKP, zavrnilo. Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki ter nagrada njenega zagovornika, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe pod točko I. izreka se je pritožila zagovornica obdolženega A.A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3. Glede na zahtevo zagovornice je višje sodišče slednjo, kot tudi obdolženca in Okrožno državno tožilstvo v Mariboru obvestilo o seji senata, na katero pa je pristopil samo višji državni tožilec. Ker sta bila obdolženec in zagovornica o seji senata višjega sodišča pravilno obveščena, pa kljub temu na sejo nista pristopila, je bila ta v skladu z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP opravljena kljub njuni odsotnosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornica navaja, da obsodba temelji izključno na podlagi nezakonito pridobljenih dokazov, na katere se ne bi smela opirati. Razlogi za obsodbo se opirajo predvsem na ugotovitve hišne preiskave stanovanjske hiše na naslovu H., za opravo katere pa ni bilo zakonske podlage. Podatki, ki jih je pridobila policija in je sodišče na njihovi podlagi tudi dovolilo hišno preiskavo, temeljijo na anonimni prijavi, ki nikakor ne more predstavljati ustreznega dokaza za sum za izdajo odredb sodišča. Nadzor nad stanovanjsko hišo, ki je vključeval tudi obhod okrog stanovanjske hiše, pri čemer naj bi policist V. tudi zaznal vonj po marihuani, je policija pričela izvajati prav na podlagi anonimnih prijav. Ker se odredba sodišča v obrazložitvi sklicuje na osebne zaznave policistov, ki so bili pridobljeni nezakonito, je tudi odredba nezakonita, posledično je nezakonita tudi sama hišna preiskava in tudi pri hišni preiskavi zaseženi dokazi. S temi pritožbenimi navedbami zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Kršitev ni podana. Že sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe zavzelo pravilno stališče, ter obširno, jasno in tehtno obrazložilo, da so zahteve obrambe za izločitev vseh listin in podatkov, ki se nanašajo na hišno preiskavo, neutemeljene. Pravilno je poudarilo, da odredba preiskovalne sodnice vsebuje konkretno obrazložitev o tem, na podlagi česa so podani utemeljeni razlogi za sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, in tudi razloge, ki so preiskovalno sodnico prepričali o tem, da so izpolnjeni vsi pogoji za odreditev hišne preiskave. Iz obrazložitve odredbe izhaja, da je preiskovalna sodnica opravila presojo okoliščin, navedenih v zaprosilu PP Ptuj za izdajo odredbe za hišno preiskavo, ter zbranih dokazov in listin, pri čemer so policisti s poizvedbami na terenu preverili tako subjektivno zanesljivost anonimnega prijavitelja, kakor tudi objektivno zanesljivost njegovega obvestila. Prav tako ni bilo spregledati videza, da se izvršuje kaznivo dejanje, o čemer so sklepali na podlagi zatemnjenih oken in zaznanega močnega vonja po konoplji v okolici hiše. O zakonitosti odredbe preiskovalne sodnice in opravljene hišne preiskave, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo na podlagi podatkov o ugotovitvah policije in izpovedbe policista M.V., ki je povedal, da so policisti zanesljivost obeh anonimnih prijav preverjali s poizvedbami in večkratnimi kontrolami na terenu, dvakrat tedensko, med rednim delom. Šele na tej podlagi, ko so z lastnimi zaznavami ugotovili, da pred hišo stojijo vozila v lasti oseb, ki so jih pred tem že obravnavali, da so bila okna v prvem nadstropju hiše zastrta, iz hiše pa so zaznali izrazit vonj po konoplji, so zatem v nadaljevanju na Elektro Maribor poslali zaprosilo za posredovanje podatkov o porabi električne energije na navedenem naslovu, in na tej podlagi ugotovili, da je ta močno odstopala od običajne porabe.

7. Iz povzetih razlogov izpodbijane sodbe, ki so skladni s podatki kazenskega spisa, torej izhaja, da so policisti po anonimnih prijavah nadaljevali z zbiranjem dodatnih obvestil in dokazni standard razlogov za sum nadgradili z objektivnimi in naknadno preverljivimi dejstvi. V skladu z zakonskimi pooblastili in dolžnostmi iz prvega in drugega odstavka 148. člena ZKP, so torej policisti po obeh naznanitvah začeli s potrebnimi aktivnostmi in ukrepi, ter na ta način obe obvestili preverili, šele na tej podlagi pridobljeni podatki in ugotovitve pa so bili podlaga za izdajo odredbe preiskovalne sodnice o opravi hišne preiskave. Očitki zagovornice, da so bile edina podlaga za odreditev hišne preiskave navedbe v anonimnih prijavah, so torej neutemeljeni. V takšni situaciji, ko policisti po anonimni prijavi nadaljujejo z zbiranjem obvestil, pa zato ni potrebno, da policija glede anonimnega vira posreduje podatke o njegovi zanesljivosti in preverljivosti njegovih navedb.1

8. Nadalje zagovornica navaja, da naj bi policija ogled oziroma nadzor nad stanovanjsko hišo in obhod okoli nje opravila nezakonito, ker je šlo za vstop na zasebno parcelo, hojo po njej in vohanje, ali se morda iz stanovanjske hiše širi kak "sumljiv" vonj, tega pa policija brez dovoljenja lastnika ne bi smela. To velja tudi za lastnike sosednjih parcel, ki jih je policija prečkala za dostop do stanovanjske hiše v najemu obdolženca. Vendar zagovornica nima prav, pri čemer je že sodišče prve stopnje v točki 2 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je stališče pritožnika, da bi bilo za ogled okolice, ki ga opravlja policija, potrebno pridobiti odredbo sodišča, v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 34978/2013 z dne 30. 9. 2015, ter dodatno pravilno poudarilo, da je odredba sodišča potrebna samo za opravo hišne preiskave, ki je poseg v ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave. Glede na te zelo jasne in konkretne razloge izpodbijane sodbe, so tudi nadaljnje pritožbene trditve zagovornice, da se sodišče z vprašanjem upravičenosti dostopa policije na zasebno zemljišče ni posebej ukvarjalo, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP, neutemeljene. Prepričljivo in razumno je sodišče prve stopnje poleg navedenega še dodalo, da ni nobenih podatkov o ugovorih lastnikov sosednjih parcel glede ravnanja policistov, ter poudarilo še izpovedbo lastnice J.P., da je bila pred izvajanjem hišne preiskave o tem obveščena, ter da je ena od sosednjih parcel last njenega očeta.

9. Višje sodišče po obrazloženem pritrjuje pravilni oceni sodišča prve stopnje, da je bila odredba preiskovalne sodnice o opravi hišne preiskave zakonita, utemeljena z zadostnimi razlogi glede zakonito pridobljenih podatkov in ugotovitev policije, da je bila na tej podlagi posledično zakonito opravljena tudi hišna preiskava in pri hišni preiskavi zaseženi predmeti zakonito pridobljeni. Drugačne pritožbene trditve zagovornice so zato neutemeljene. Enako velja za pritožbene navedbe o kontradiktornih anonimnih prijavah glede naslova stanovanjske hiše, ko naj bi se po prvem obvestilu anonimne osebe prepovedana droga prodajala na naslovu H. 71/a, po drugem obvestilu anonimne osebe pa na naslovu H 81/a. Glede na vsebino uradnih zaznamkov o obeh obvestilih anonimne osebe (list. št. 6 in 42 v spisu) ter vseh ostalih zbranih podatkov in dokazov v spisu, namreč višje sodišče ocenjuje, da je hišna številka na naslovu H. 81/a v uradnem zaznamku z dne 1. 8. 2016 zgolj očitna pisna pomota, saj je iz vseh ostalih listin kazenskega spisa razvidno, da je pravilni naslov H. 71/a. Kakršnokoli dodatno utemeljevanje oziroma pojasnjevanje različnih naslovov v obeh anonimnih prijavah oziroma zapisanih uradnih zaznamkih policistov, kot to neutemeljeno pogreša zagovornica, bi bilo zato povsem odveč.

10. Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP zagovornica v nadaljevanju pritožbe ni izrecno utemeljila, iz vsebine pritožbenih navedb pa je razbrati, da to kršitev uveljavlja ob nestrinjanju z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je obdolženec prepovedano drogo proizvajal in hranil zaradi nadaljnje prodaje. Višje sodišče se s temi pritožbenimi navedbami zagovornice ne strinja, kar bo utemeljilo v nadaljevanju te odločbe, hkrati pa poudarja, da opis očitanega dejanja obdolžencu v izreku izpodbijane sodbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Zatrjevana kršitev torej ni podana.

11. Neobrazložena je tudi uvodoma zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, višje sodišče pa pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe take kršitve ni ugotovilo.

12. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje ugotovitve in zaključke je v izpodbijani sodbi zelo jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato višje sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema.

13. Bistvo pritožbenih navedb je v trditvah, da je obdolženec konopljo imel za lastne potrebe, saj je redni uživalec te droge. Sama količina je glede na njegovo redno porabo relativno majhna, rastline so bile v različnih stadijih rasti in se za potrebe uživanja ne bi porabile vse naenkrat, obdolženec pa si je tako zagotavljal sprotno zadostno zalogo za njegove dnevne potrebe. Ocena sodišča prve stopnje, da je bila droga proizvajana in hranjena prav za namen prodaje, je zmotna, saj v spisu ni nobenega materialnega dokaza, ki bi kazal na to, da je obdolženi hranil konopljo zaradi prodaje. Gre za nedopustne špekulacije sodišča. Dejstvo, da je obdolženec konopljo gojil v posebej za to prirejenem prostoru, pa samo po sebi ne pomeni, da je marihuano proizvajal z namenom nadaljnjega prometa.

14. Višje sodišče se z zagovornico ne strinja. Primarno ji ni mogoče pritrditi, da je sodišče svojo dokazno oceno, da je obdolženec prepovedano drogo proizvajal in hranil zaradi prodaje, utemeljevalo predvsem na količini zasežene droge. Poleg količine, je namreč ugotovilo in pravilno ocenilo še številne druge okoliščine, ki tudi po presoji višjega sodišča nedvomno kažejo na to, da najdena in zasežena konoplja ni bila namenjena samo obdolženčevi lastni uporabi. V točki 8 obrazložitve sodbe je poleg ugotovljene količine oziroma teže prepovedane droge, pravilno izpostavilo še, da sta bili ob hišni preiskavi najdeni tudi elektronski tehtnici, da je obdolženec konopljo gojil v za to posebej prirejenem prostoru, da je bila posušena droga zasežena v različnih pakiranjih (v kuvertah ali plastičnih vrečkah), v različnih odmerkih, da so policisti zasegli rastlino konopljo v različnih pojavnih oblikah: kot rastline v nasadu, sušeno, pakirano v vrečke in kuverte, sušeno rastlino v vrečkah skupno v veliki količini 1.309,79 g, tudi pripomočke za predelavo in rastlinske delce v steklenicah (točka 10 obrazložitve sodbe), utemeljeno in pravilno pa je poudarilo tudi vsebino uradnih zaznamkov o dveh anonimnih prijavah glede zadrževanja oseb z osebnimi vozili znanih registrskih oznak. V točki 11 obrazložitve sodbe je pravilno izpostavilo še način gojenja, pri čemer ni mogoče spregledati, da je bilo med hišno preiskavo zaseženih več predmetov, ki so namenjeni za laboratorijsko oziroma hidroponično vzgajanje prepovedane droge konoplje, in sicer časovna stikala, ventilatorji, vlagometri, grelne luči in LED reflektorji, filtri in električni transformatorji.

15. Nadalje je v točki 12 obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje izčrpno, razumno in prepričljivo ovrglo tudi zagovor obdolženca, da je imel vso konopljo za lastne potrebe zaradi lajšanja hudih zdravstvenih težav. Pravilno je izpostavilo, da obdolženec tega zagovora ni podkrepil z nobeno zdravstveno dokumentacijo in da tudi E.M. o zdravstvenih težavah obdolženca ni povedala ničesar konkretnega, ampak je v njenem izpovedovanju glede te okoliščine prihajalo tudi do razhajanj.

16. Povzetim razlogom izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje izčrpno in prepričljivo utemeljilo svojo oceno, da je obdolženec konopljo proizvajal in hranil zaradi nadaljnje prodaje, višje sodišče v celoti pritrjuje, drugačne pritožbene navedbe zagovornice pa zavrača kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno in ustrezno izpostavilo sodno prakso Vrhovnega sodišča oziroma stališče, da v določenih primerih zgolj neupravičeno gojenje konoplje ne zadostuje za zaključek, da je storilec konopljo tudi proizvajal. Že večkrat je namreč Vrhovno sodišče poudarilo, da je v primerih, ko se obdolžencu očita gojenje relativno majhnega števila rastlin konoplje (pri čemer v obravnavanem primeru po oceni višjega sodišča niti ne gre za relativno majhno število zasežene prepovedane droge), za kaznivost takšnega dejanja treba ugotoviti tudi obstoj drugih okoliščin, ki kažejo na to, da pridelava konoplje ni (bila) namenjena samo obdolženčevi lastni uporabi.2 V obravnavanem primeru pa je torej sodišče poleg količine zasežene prepovedane droge, ugotovilo obstoj še številnih drugih okoliščin, ki kažejo na to, da je šlo za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge, namenjene trgu oziroma nadaljnji prodaji. Ocena in odločitev sodišča prve stopnje sta zato pravilni.

17. Glede na uveljavljane pritožbene razloge, je višje sodišče, v skladu z določbo 386. člena ZKP, izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečenih kazenskih sankcijah. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene pogojne obsodbe, kot kazenske sankcije opominjevalne narave, v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, okoliščin, v katerih je bilo storjeno, stopnje obdolženčeve krivde ter upoštevaje obteževalne in olajševalno okoliščino obdolžencu določilo višino zaporne kazni celo ob uporabi omilitvenih določil, ob tem pa ustrezno preizkusno dobo. Utemeljeno je obdolžencu izreklo tudi odvzem predmetov, svojo odločitev pa v točki 16 obrazložitve sodbe tudi v tem delu ustrezno utemeljilo.

18. Po obrazloženem, in ker zagovornica glede odločilnih dejstev (to je tistih, zaradi katerih bi utemeljene pritožbene navedbe terjale razveljavitev ali spremembo izpodbijane sodbe) ne navaja ničesar drugega, in ker višje sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

19. Odločitev višjega sodišča o dolžnosti plačila sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 7112, 71113 in 7122 Taksne tarife.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 29195/2016 z dne 14. 11. 2019 in druge. 2 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 39554/2016 z dne 10. 10. 2019 in druge.