Jedro

Tožnica niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ne navaja konkretnih pripomb na podatke, ki jih je pri odločanju uporabila tožena stranka. Tožnica je tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi pred pritožbenim sodiščem izpostavljala zgolj svoje nestrinjanje z višino priznane starostne pokojnine. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim pritrjuje pritožbeno sodišče, je tožena stranka pri odmeri pravilno upoštevala materialne določbe, ki se nanašajo na samo odmero pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 20. 9. 2019 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 2. 8. 2019 ter da se tožnici na novo odmeri starostna pokojnina v višjem znesku od 1. 4. 2019 dalje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica in sicer zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bila nosilka obrti oziroma samostojna podjetnica od 22. 6. 1991 do 5. 3. 2010 in je bila zaradi tega obvezno vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Za obdobje od 22. 6. 1991 do 5. 3. 2010 je tudi plačala prispevke, kar pa sodišče ni upoštevalo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 20. 9. 2019, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 2. 8. 2019. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 475,96 EUR na mesec od 27. 10. 2018 dalje. Od 1. 1. 2019 dalje znaša starostna pokojnina 488,32 EUR na mesec. Od 22. 5. 2019 dalje pa ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 550,74 EUR na mesec. Z omenjeno odločbo je bila nadomeščena začasna odločba št. ... z dne 17. 10. 2018. Odločeno je bilo še, da se že izplačani zneski pokojnine poračunajo.

6. V zadevi je sporna odmera starostne pokojnine.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v III. poglavju določa odmero starostne pokojnine. Tako je v prvem odstavku 30. člena ZPIZ-2 določeno, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnici z začasno odločbo z dne 17. 10. 2018 priznana pravica do starostne pokojnine za čas od 27. 10. 2018 dalje. Pri izračunu pokojninske osnove je bila upoštevana pokojninska doba v trajanju 34 let, 3 mesece in 14 dni. Ker za obdobje od 25. 2. 2005 do 5. 3. 2010, ko je bila vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje kot samostojna podjetnica in za čas od 1. 3. 2013 do 31. 3. 2015, ko je bila vključena v prostovoljno pokojninsko zavarovanje, niso bili poravnani prispevki za pokojninsko zavarovanje, tožena stranka navedenega obdobja ni upoštevala. Ob starosti 64 let in dopolnitvi 34 let, 3 mesecev in 14 dni je tožnica izpolnjevala pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine od 27. 10. 2018 dalje in ji je bila ta pokojnina odmerjena v višini 475,96 EUR mesečno.

9. Tožnica je naknadno vplačala prispevke za pokojninsko zavarovanje za obdobje od 1. 4. 2009 do 5. 3. 2010 torej za obdobje, ko je bilo vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje kot samostojna podjetnica in za obdobje od 1. 3. 2013 do 31. 3. 2015, ko je bila vključena v prostovoljno pokojninsko zavarovanje. Iz potrdil FURS, ki se nahaja v dokumentaciji spisa izhaja, da je tožnica za obdobje od 1. 4. 2009 do 5. 3. 2010, 22. 5. 2019 poravnala znesek 12.422,87 EUR. Istega dne je za obdobje od 1. 3. 2013 do 31. 3. 2015 plačala znesek 2.359,23 EUR. Tožena stranka je upoštevaje naknadno plačilo prispevkov ugotovila, da tožničina skupna pokojninska doba znaša 37 let, 3 mesece in 19 dni. Na podlagi tako dopolnjene pokojninske dobe je opravila nov izračun in tožnici z izpodbijano odločbo za čas od 22. 5. 2019 dalje priznala pokojnino v znesku 550,74 EUR na mesec.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je tožena stranka pravilno izračunala pokojninsko osnovo. Iz listinske dokumentacije v spisu namreč izhaja, da je za tožnico najugodnejša 24-letna pokojninska osnova iz obdobja od leta 1983 do 2010 in sicer v znesku 874,35 EUR. Kot že rečeno je tožnica po naknadnem plačilu prispevkov skupaj dopolnila 37 let, 3 mesece in 19 dni. Pokojnina ji je bila tako skladno s tretjim odstavkom 37. člena ZPIZ-2 pravilno odmerjena v višini 59,36 % od pokojninske osnove, torej od zneska 874,35 EUR. Tako odmerjena pokojnina je znašala 519,01 EUR oziroma po opravljenih uskladitvah za 2,2 % in 1,1 % ter za 2,7 %, 550,74 EUR. Tožena stranka je v letu 2009 (obdobje od 1. 4. 2009 do 31. 12. 2009) za 1000 ur rednega dela upoštevala znesek 14.416,98 EUR, pri čemer je bila tožnica 576 ur bolniško odsotna in je bilo upoštevano leto osnove za odmero nadomestila 2008). V letu 2010 pa je bil za čas od 1. 1. 2010 do 5. 3. 2010, za 120 ur rednega dela, upoštevan znesek 2.019,25 EUR, s tem da je bila tožnica 248 ur v bolniškem staležu in je bila upoštevana osnova za odmero nadomestila iz leta 2009. Kot osnova za odmero pokojnine za čas vključenosti v prostovoljno pokojninsko zavarovanje v letu 2013 (od 1. 3. 2013 do 31. 12. 2013) je bil za 1744 ur upoštevan znesek 2.440,80 EUR, v letu 2014 pa za 2088 ur znesek 3.290,45 EUR, kar vse je razvidno iz podatkov o plačah in nadomestilih plač z dne 2. 8. 2019 v dokumentaciji upravnega spisa.

11. Tožnica niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ne navaja konkretnih pripomb na podatke, ki jih je pri odločanju uporabila tožena stranka. Tožnica je tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi pred pritožbenim sodiščem izpostavljala zgolj svoje nestrinjanje z višino priznane starostne pokojnine. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim pritrjuje pritožbeno sodišče, je tožena stranka pri odmeri pravilno upoštevala materialne določbe, ki se nanašajo na samo odmero pokojnine. Tožnica tudi ni predložila nobenih dokazov iz katerih bi izhajalo, da je plačala več prispevkov kot pa jih je upoštevala tožena stranka. Kljub naknadnemu plačilu prispevkov, to še ne pomeni, da bo zaradi tega pokojnina priznana v takem znesku, kot je to navajala v svoji tožbi, torej da bi le-ta morala znašati okrog 700,00 EUR. Plačani prispevki so bili upoštevani pri priznanju pokojninske dobe, saj je bila tožnici pokojninska doba namesto 34 let, 3 mesece in 14 dni, priznana v trajanju 37 let, 3 mesece in 19 dni in se je tako tudi odmerni odstotek povečal s 55,22 na 59,36 EUR. Prav tako se je povečala najugodnejša 24-letna pokojninska osnova na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja. Prvotno je bilo upoštevano obdobje od leta 1981 do 2004 in je pokojninska osnova znašala 835,54 EUR. Z novim izračunom, opravljenim po plačilu prispevkov dne 2. 8. 2019, pa je bila upoštevana 24-letna pokojninska osnova iz obdobja 1983 do 2010, saj je le-ta za tožnico najugodnejša in sicer v višini 874,35 EUR. Na podlagi tako izračunane pokojninske osnove je bil tožnici priznan višji znesek pokojnine, tako da je bila do 21. 5. 2019 upravičena do starostne pokojnine v višini 488,82 EUR na mesec. Od 22. 5. 2019 pa je upravičena do pokojnine v višini 550,74 EUR na mesec.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.