Jedro

Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve na podlagi 270. člena ZIZ, s katero se tožeči stranki dovoljuje vpogled v službeni računalnik toženca, ki se nahaja v poslovnih prostorih tožeče stranke ter se tožečo stranko pooblašča, da vpogleda tudi vsebino službene elektronske pošte toženca pod določenim elektronskim naslovom. Ker tožeča stranka v tej fazi postopka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve zoper toženca, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo predlagane začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se tožeči stranki dovoljuje vpogled v službeni računalnik toženca, ki se nahaja v poslovnih prostorih tožeče stranke ter se tožečo stranko pooblašča, da vpogleda tudi vsebino službene elektronske pošte toženca pod elektronskim naslovom (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podredno da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da v sklepu sicer drži navedba, da bodo šele izvedeni dokazi z gotovostjo potrdili nastanek in višino škode. Ne drži pa, da tožeča stranka ni izkazala vsaj verjetnosti obstoja terjatve ali da niso izkazani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca. Tožeča stranka je podala navedbe in predlagala dokaze, ki kažejo, da je toženec sam priznal uničenje vse poslovne dokumentacije tožeče stranke. Zmotno je stališče v sklepu, da bi lahko tožeča stranka dosegla namen začasne odredbe s predlogom za zavarovanje dokazov, ki je popolnoma nepotrebno, saj sta tako računalnik, ki naj bi se pregledal, kot tudi elektronski naslov, last tožeče stranke, računalnik pa se tudi fizično nahaja v posesti tožeče stranke. Ni kaj zavarovati, pač pa je potrebno le dovoljenje, da sme tožeča stranka to vpogledati. Z izdajo začasne odredbe tožencu ne more nastati nikakršna pravno priznana škoda, razen tega, da se bodo dokazala njena protipravna ravnanja in izkazala višina škode, ki je tožeči stranki nastala. Zaradi uničenja poslovne dokumentacije s strani toženca tožeča stranka le te ne more predložiti in na tej osnovi dokazovati škode, bi pa to lahko storila z obnovitvijo podatkov, ki se zelo verjetno nahajajo v spornem računalniku. Tožeča stranka ne more z listinami, ki jih je toženec načrtno uničeval, da onemogoči ugotavljanje škode, dokazati po višini, utemeljenost svojega zahtevka. Zato je predlagala tako izvedbo dokazov s pričami, kot tudi vpogled v računalnik, za kar pa je potrebna predlagana začasna odredba. Iz konkludentnih ravnanj toženca, ki je priznal uničenje poslovne dokumentacije, ni pa želel predložiti dokumentacije s.p.-ja svoje žene, kjer je prokurist, je več kot verjetno, da je toženec dejansko opravljal takšno protipravno dejavnost ter s tem izpolnil še zadnji element odškodninske odgovornosti. Ni jasno, zakaj sodišče noče z začasno odredbo dovoliti vpogleda v lastni računalnik in v elektronsko pošto bivšega delavca, ki je dejansko v lasti tožeče stranke in v uporabi delavca le v službene namene. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožeča stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali jih ni uporabilo pravilno. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo. Izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje pa se je v izpodbijanem sklepu opredelilo do vseh relevantnih dejstev.

7. Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve na podlagi 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. list RS, št. 51/98 in naslednji), s katero se tožeči stranki dovoljuje vpogled v službeni računalnik toženca, ki se nahaja v poslovnih prostorih tožeče stranke ter se tožečo stranko pooblašča, da vpogleda tudi vsebino službene elektronske pošte toženca pod elektronskim naslovom …

8. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (prvi odstavek), ter da se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (četrti odstavek) ter 270. in 271. člen ZIZ, ki določata pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Skladno z 270. členom ZIZ sodišče lahko izdaja začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

9. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo z utemeljitvijo, da terjatev v tej fazi postopka ni verjetno izkazana in ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe ni preverjalo.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tej fazi postopka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve zoper toženca. Obstoj terjatve je verjetno izkazan, če so okoliščine, ki govore v prid zaključkom o obstoju te terjatve močnejše oziroma številnejše od okoliščin, ki nudijo oporo zaključku, da terjatev ne obstoji. Sodišče v postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka in ne presoja ali je tožeča stranka svoje trditve v celoti dokazala, temveč le ugotavlja, ali je izkazala za verjetno, da terjatev obstoji in v kolikor je odgovor pozitiven, ali je verjetno izkazala nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe. Po določbi drugega odstavka 43. člena ZDSS-1 mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v 3 dneh. Glede na tako določen rok za izdajo začasne odredbe, je razumljivo, da odločitev o začasni odredbi ne more temeljiti na popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede vseh okoliščin, od katerih je odvisna odločitev o glavni stvari, temveč se dejansko stanje in s tem tudi odločilna dejstva presojajo le s stališča, ali je tožeča stranka izkazala verjetnost obstoja terjatve oziroma verjetnost predpostavk za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje se je zato lahko pri svoji odločitvi oprlo le na navedbe v tožbi.

11. V skladu s prvim odstavkom 270. člena ZIZ je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ta, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji. Glede na to, da tožeča stranka tega temeljnega pogoja ni izkazala, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, ali je podan nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe, to je ali je upnik izkazal nevarnost, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

12. Glede na izhodišča, ki jih v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe podaja tožeča stranka, pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe, upoštevaje njegovo vsebino, zasleduje namen, ki ga zagotavlja postopek za zavarovanje dokazov. V svojem predlogu tožeča stranka namreč tudi sama navaja, da želi doseči, da ne pride do situacije, ki bi preprečevala popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. 264. člen ZPP določa, da se lahko med ali pred pravdo predlaga, naj se izvede določen dokaz, če je utemeljena bojazen, da se pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja. Tožeča stranka v pritožbi sicer zatrjuje, da je predlog za zavarovanje dokazov v obravnavani zadevi lahko popolnoma neprimeren, saj sta tako računalnik kot tudi elektronski naslov last tožeče stranke, računalnik pa se nahaja v njeni posesti.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

14. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo toženca pa ni prispeval k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom in 155. členom ZPP).