Jedro

Tožnica, ki zaradi psihične prizadetosti (demence) potrebuje stalen nadzor, je upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 19. 6. 2008 in št. ... z dne 26. 3. 2008 in odločilo, da ima tožnica pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb v znesku 133,97 EUR na mesec od 7. 2. 2008 dalje z vsemi uskladitvami od tedaj dalje in da je toženec že zapadle zneske neizplačanega dodatka za pomoč in postrežbo dolžan tožnici izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila, v roku 8 dni po pravnomočnosti te sodbe ter ji povrniti stroške postopka v znesku 730,34 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično materialnega prava. Navaja, da se je sodišče prve stopnje oprlo na zaslišanje psihiatrinje na glavni obravnavi z dne 12. 10. 2010 in na izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca z dne 25. 3. 2011, ki je bilo podano le na podlagi izpovedi specialistke psihiatrinje in tožničinega sina. Lečeča psihiatrinja je izpovedala, da je že pri prvem pregledu oktobra 2006 posumila na mešano demenco. Takrat naj bi tožečo stranko testirala glede spoznavnih sposobnosti, vendar tega izvida v dokumentaciji ni. Tožeči stranki je predpisala zdravila, ki pomagajo pri upočasnitvi razvoja demence 3 do 5 let. Iz take izpovedi ni mogoče zaključiti, da bi tožeča stranka kot psihiatrična bolnica v domači negi potrebovala stalno nadzorstvo od oktobra 2006 dalje. Tudi izpoved tožničinega sina ne potrjuje takega zaključka. Tožnica je živela sama v stanovanju do odhoda v Dom starejših občanov 17. 2. 2009. Sklicuje se na pregled tožnice pred invalidsko komisijo I. in II. stopnje v domu starejših občanov. Na razpolago pa ni zdravstvene dokumentacije med 12. 3. 2009 (verjetno 12. 3. 2008) in 17. 2. 2009, obstaja le izvid psihiatra z dne 11. 12. 2007, v katerem specialist navaja, da gre pri tožnici za pozabljivost in brezvoljnost, kar gre za spominske motnje za svež spomin, ne pa za postavljeno diagnozo demence. Tako tudi iz zdravstvene dokumentacije do 17. 2. 2009 ni razvidno, da bi bilo psihično stanje tožnice tako prizadeto, da bi potrebovala stalni nadzor druge osebe. Izvedenec pa je podal mnenje na podlagi heteroanamnestičnih podatkov, ne pa na podlagi objektivne klinične slike. Meni, da pri tožnici glede na izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 12. 3. 2008 in izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 6. 6. 2008, kot tudi glede na dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 1. 4. 2010, pri tožnici do 19. 6. 2008 še ni bilo potrebe po stalnem nadzoru. Ne strinja pa se tudi z odločitvijo glede stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Po 139. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja (1. odstavek). Po 2. odstavku citirane določbe pa je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prejšnjega odstavka ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in listinske dokumentacije izhaja, da je dne 7. 2. 2008 tožničina lečeča zdravnica vložila predlog za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo in mu priložila vprašalnik, v katerem je ugotavljala, da tožnica zaradi psihične prizadetosti potrebuje stalen nadzor, saj se izgublja v mestu, je depresivna in nima kratkoročnega spomina in kot diagnozo navedla neopredeljena demenca. Tudi patronažna medicinska sestra je v predlog zapisala, da je tožnica psihično zelo opešala, da potrebuje pomoč pri pripravi hrane, nadzor pri jemanju zdravil in nadzor pri izogibanju nevarnostim. Psihiater pa je že v izvidu z dne 11. 12. 2007 poročal, da se tožnica zdravi zaradi brezvoljnosti, pozabljivosti in spominskih motenj za svež spomin. Kot je izpovedala tožničina lečeča psihiatrinja dr. M.Š. je pri njej mešano demenco diagnosticirala oktobra 2006 in ji tudi predpisala zdravila za demenco. Lečeča psihiatrinja je dodatno pojasnila, da je opravila kratek test spoznavnih sposobnosti in na tej podlagi ugotovila, da je pri tožnici podana mešana demenca. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tega testa ni med medicinsko dokumentacijo, ker to ni odločilno, pač pa postavljena diagnoza in predpisana zdravila. Lečeča psihiatrinja je pri tožnici že ob prvem pregledu ugotovila, da gre pri njej za napredovano demenco in ne za demenco v začetni fazi in da je časovno in krajevno dezorientirana. Kot je izpovedala lečeča psihiatrinja, tožnica ni bila sposobna biti sama. Do kakšnih situacij in težav je prihajalo v času, ko je bila tožnica še doma, je pojasnil tudi njen sin tako, da ni mogoče zgolj zato, ker je bila doma, zaključiti, da nadzor v času, ko je bila še doma, ni bil potreben oziroma da je bila sposobna biti sama. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe tudi v tem, da za obdobje od 12. 3. 2008 do 17. 2. 2009 ne obstaja medicinska dokumentacija o tožničinem zdravstvenem stanju in da zato ni podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku. V zvezi s tem je izvedenec poudaril, da je heteroanamneza tista, ki daje bistvene podatke in ni pomembno, ko preiskovanec odgovarja v nekem krajšem obdobju. Prav na podlagi stanja, ugotovljenega v krajšem obdobju in sicer na pregledu pred invalidsko komisijo I. stopnje in na izvidu psihiatra z dne 11. 12. 2007, sta invalidska komisija I. in II. stopnje ter posledično toženec, utemeljevali svojo odločitev.

Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenih dokazih imelo dovolj podlage za zaključek, da je bil pri tožnici že 7. 2. 2008 potreben stalni nadzor. Takšen zaključek ne temelji zgolj na heteroanamnestičnih podatkih, ampak tudi na strokovnih ugotovitvah. Sodišče prve stopnje je utemeljeno tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo in posledično v skladu z določbo 154. člena ZPP tožencu naložilo tudi plačilo stroškov postopka.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.