Jedro

Če odločba tožene stranke vsebuje pouk o pravnem sredstvu, o roku, v katerem ga je treba vložiti, in o tem, kam ga je treba vložiti, vložitve tožbe pri upravnem organu ni mogoče pripisati nevednosti ali očitni pomoti tožeče stranke. Ker je drugostopenjska odločba vsebovala pravilen pravni pouk, zamude roka ni mogoče pripisati nevednosti tožnika, zato je pričakovanje tožnika, da bi v postopku s pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe kot prepozne uspel, v nasprotju z izidom v podobnih zadevah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika (v nadaljevanju tudi prosilec) za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1345/2020-15 z dne 16. 6. 2021. 2. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP in pod pravno zadevo navedel „I U 1109/2020 in I U 1345/2020“. Pred izdajo izpodbijane odločbe je toženka tožnika pozvala na dopolnitev prošnje z navedbo natančnih podatkov o zadevi in pojasnilo, za kakšno vlogo oziroma opravo katerega dejanja zaproša za BPP. Tožnika je tudi opozorila, da bo v nasprotnem primeru štela, da želi BPP za vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1345/2020-15 z dne 16. 6. 2021. Po prejemu odgovora tožnika in vpogledu v U-vpisnik je toženka ugotovila, da se zadevi I U 1109/2020 in I U 1345/2020 nanašata na izpodbijanje akta Finančne uprave RS št. DT 4934-144417/2017-28. V zadevi I U 1109/2020 je bila pritožba zoper končno odločbo zavržena s sklepom 24. 11. 2020, odločitev pa je postala pravnomočna 16. 2. 2021, zato je toženka štela, da tožnik prosi za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča I U 1345/2020-15 z dne 16. 6. 2021. Toženka je svojo odločitev oprla na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Kot ugotavlja, je bila s sklepom I U 1345/2020-15 z dne 16. 6. 2021 tožba zoper sklep Finančne upravne RS št. DT 4934-144417/2017-28 zavržena kot prepozna. V sklepu sodišča je bilo pojasnjeno, da je bila tožba pri Ministrstvu za finance vložena 7. 7. 2020, Ministrstvo pa jo je dne 16. 9. 2020 odstopilo sodišču. V skladu s tretjim odstavkom 29. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se v primeru, če tožba ni vložena pri sodišču, temveč pri kakšnem drugem organu, pristojno sodišče pa jo dobi po poteku roka, šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče njeno vložitev pripisati nevednosti ali očitni pomoči vložnika. Ker je odločba Ministrstva vsebovala pravilen pouk o pravnem sredstvu, o roku, v katerem ga je treba vložiti, in o tem, kam ga je treba vložiti, tožniku ni bilo mogoče pripisati nevednosti ali očitne pomote, zato je sodišče tožbo zavrglo. Toženka je na podlagi navedenega zaključila, da je pričakovanje prosilca, da bi v postopku s pritožbo uspel, v nasprotju z izidom v podobnih zadevah, zato nima verjetnega izgleda za uspeh in je njegovo prošnjo zavrnilo kot neutemeljeno.

3. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in v tožbi prosi za ponovno preučitev izpodbijane odločbe in združitev zadev I U 1345/2020 in I U 1109/2020. Spor se sicer vleče že od leta 2017, saj toženec ne želi priznati svoje napake glede protipravno in nepravilno opravljenih rubežev leta 2017 in 2018. Za BPP je zaprosil iz razloga, ker se pritožba, ki ni dana preko pravnega zastopnika, ne upošteva, odvetnika pa si zaradi invalidnosti in premajhnih dohodkov ne more zagotoviti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

4. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev toženke, da tožniku ne odobri BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS št. I U 1345/2020-15 z dne 16. 6. 2021. 7. Do BPP je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka. Ob dodelitvi BPP pa mora biti izpolnjen ne le materialni (finančni) pogoj, ampak tudi objektivni pogoj. Za odobritev BPP torej ne zadostujejo le slabo premoženjsko stanje in nizki dohodki, na kar opozarja tožnik v tožbi, ampak mora biti za dodelitev BPP dana tudi razumskost zadeve, saj ni namen BPP odobritev le-te v zadevah, ki so očitno nerazumne oziroma nimajo verjetnega izgleda za uspeh.

8. Svojo odločitev je toženka utemeljila na določbi 24. člena ZBPP, ki med drugim določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbah ZBPP se torej kot pogoj za odobritev BPP zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet BPP, imelo končni uspeh.

9. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je tožnik zaprosil za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1345/2020-15 z dne 16. 6. 2021. Z navedenim sklepom je bila tožba zavržena kot prepozna, saj je tožnik tožbo vložil pri nepristojnemu organu, Upravno sodišče kot pristojni organ pa jo je prejelo po poteku roka. V skladu s tretjim odstavkom 29. člena ZUS-1 se v primeru, če tožba ni vložena pri sodišču, temveč pri kakšnem drugem organu, pristojno sodišče pa jo dobi po poteku roka, šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče njeno prepozno vložitev pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika. Tožnik je kljub temu, da je odločba vsebovala pravilen pravni pouk, tožbo vložil pri nepristojnem organu. Ker se je tožniku rok za vložitev tožbe iztekel 22. 8. 2020, sodišču pa je bila tožba odstopljena 16. 9. 2020, je tožnik zamudil tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu.

10. Kot pravilno opozarja toženka, je sodna praksa glede navedenega že oblikovala stališče, da v primeru, če odločba tožene stranke vsebuje pouk o pravnem sredstvu, o roku, v katerem ga je treba vložiti, in o tem, kam ga je treba vložiti, vložitve tožbe pri upravnem organu ni mogoče pripisati nevednosti ali očitni pomoti tožeče stranke. Ker je drugostopenjska odločba vsebovala pravilen pravni pouk, zamude roka ni mogoče pripisati nevednosti tožnika, zato je pričakovanje tožnika, da bi v postopku s pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe kot prepozne uspel, v nasprotju z izidom v podobnih zadevah. Glede na navedeno tudi po mnenju tega sodišča niso izpolnjeni vsebinski pogoji za odobritev predlagane oblike BPP, saj tožnik v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh v postopku.

11. Sicer pa sodišče pojasnjuje, da bi lahko tožnik s pritožbo zoper sklep, s katerim je bila kot prepozna zavržena tožba, uspel le z navajanjem razlogov, s katerimi bi izkazal, da je bila tožba pravočasno vložena, česar pa tožnik ni storil. V tožbi pojasnjuje le, da gre za protipravno in nepravilno opravljene rubeže leta 2017, za zadeve, ki so bile predhodno že plačane. Gre za navedbe, ki se sploh ne nanašajo na sklep o zavrženju tožbe, ampak na vprašanje obstoja terjatve in pravilnosti opravljenega rubeža, o tem pa v tem postopku ni mogoče odločati.

12. V zvezi s predlogom tožnika za združitev zadev I U 1109/2020 in I U 1345/2020 sodišče pojasnjuje, da se v upravnem sporu presoja pravilnost izpodbijanega akta, v obravnavanem primeru torej odločbe št. Bpp 132/2021 z dne 24. 9. 2021, in ne, ali so izpolnjeni pogoji za združitev zadev. Sodišče v zvezi z navedenim dodaja, da se lahko skladno z 42. členom ZUS-1 združi v skupno obravnavo in odločanje le več pri oddelku sodišča odprtih postopkov, pri čemer je odločitev v zadevi I U 1109/2020 že pravnomočna, odločitev v zadevi I U 1345/2020 pa je bila tudi že sprejeta.

13. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Ker v zadevi o pravno relevantnih dejstvih med strankama ni spora, je sodišče odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.