Jedro

Upravni organ ni ravnal pravilno, ko je tožeči stranki vrnil solastninski delež parcel, saj bi moral najprej ugotoviti, kolikšen delež celotnega kompleksa predstavljata dela parcel ter vzpostaviti ustrezno solastnino na celotnem kompleksu.

Izrek

1) Postopka v zadevah opr. št. U 517/96 in U 522/96 se združita v skupno obravnavo in odločanje. 2) Tožbama se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 14.2.1996.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbi tožečih strank zoper odločbo Sekretariata za gospodarstvo občine K. z dne 24.10.1994. Prvostopni upravni organ je med drugim zavrnil zahtevek Župnijskega urada Ko. (v nadaljevanju prvotožeče stranke) za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin G. beneficije, in sicer parcele št. 118 in 119, obe v k.o. K.v., parc. št. 533 v k.o. K., parc. št. 430 in 297, obe v k.o. M., parc. št. 361, 362, 399, 400, 421, 422, 423, 449, 450, 470, 767, 768, 769, 425 in 598, vse v k.o. N. Prav tako je zavrnil zahtevek za denacionalizacijo nepremičnin, in sicer parcel št. 445 k.o. K.v., parc. št. 535 k.o. K., parc. št. 352, 379 in 380, vse k.o. K. in parc. št. 760 in 821, obe k.o. S. in zahtevek za denacionalizacijo premičnega premoženja. Glede parcel št. 229 in 233, obe k.o. K., ki sta v uporabi A. d.o.o. (v nadaljevanju drugotožeče stranke) pa je v korist prvotožeče stranke vzpostavil solastninsko pravico v deležu 59/90-tink, s tem, da je dosedanji uporabnik (to je drugotožeča stranka) upravičen uporabljati navedeni parceli še nadaljnih pet let pod pogoji, ki jih določa zakon. V postopku je bilo ugotovljeno, da je prvotožeča stranka v zahtevi za denacionalizacijo postavila zgolj zahtevo za vrnitev vseh naštetih podržavljenih nepremičnin, kar je upravni organ razumel zgolj kot zahtevo v last in posest, posebej še, ker ni opredelila zavezancev za denacionalizacijo tistih nepremičnin, na katerih je bila po podržavljenju vzpostavljena lastninska pravica fizičnih oseb. Ker prvotožeča stranka drugačnega zahtevka ni postavila, je upravni organ zahtevek za vrnitev podržavljenih parcel št. 455 k.o. K.v., 535 k.o. K., 352, 379 in 380, vse k.o. K. ter 760 in 821, obe k.o. S., v celoti zavrnil. Nadalje je upravni organ ugotovil, da prvotožeča stranka ni izkazala svojega lastništva na podržavljenem premoženju G. beneficije oz. zakonitega pravnega nasledstva. G. beneficija je bila samostojna dobrodelna ustanova pod posvetno upravo in tudi iz oporoke ustanovitelja beneficije drugačne namembnosti premoženja ni razbrati. Zatrjevanje prvotožeče stranke in Nadškofijskega ordinata, de je Rimokatoliško župnijstvo - Župni urad K. pravni naslednik tega premoženja, nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Sklicevanje prvotožnika na veliko verjetnost redosleda dogodkov, po katerih naj bi nepremičnine v primeru, da ne bi bile podržavljene, prešle v last Župnijskega urada v K., ni z Zakonom o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 - ZDen) predvideno kot pravno relevantno razmerje za izvedbo predlagane denacionalizacije. Iz navedenih razlogov je upravni organ zahtevek za denacionalizacijo nepremičnin G. beneficije v celoti zavrnil. Iz istih razlogov pa je zavrnil tudi zahtevek v delu, ki se nanaša na premično premoženje. Glede denacionalizacije parcel št. 229 in 233, obe k.o. K. pa upravni organ pripomb uporabnika navedenih nepremičnin (to je drugotožeče stranke), da gre za zemljišča, ki se nahajajo v proizvodnem kompleksu kmetijskih zemljišč in da bi vrnitev teh zemljišč okrnila proizvodni proces, ni upošteval, z utemeljitvijo, da za te primere zakon izrecno predvideva vrnitev zgolj z vzpostavitvijo lastninske oz. solastninske pravice, dotedanjemu uporabniku pa zagotavlja možnost še nadaljne uporabe zemljišč za določeno obdobje. Pač pa je upravni organ upošteval pripombe o izboljšanju bonitete obeh zemljišč, zato drugotožeči stranki vrača v last le sorazmeren del podržavljenih nepremičnin z vzpostavitvijo sorazmernega solastninskega deleža, ki ustreza deležu povečane vrednosti podržavljenih nepremičnin.

Prvotožeča stranka v tožbi izpodbija navedeno odločbo v zavrnilnem delu in navaja, da je stališče upravnega organa in tožene stranke glede pravnega nasledstva Rimskokatoliškega župnijstva K. in G. beneficije napačno. V času podržavljenja je oblast obveščala prvotožečo stranko o usodi G. beneficije in ji je bila dostavljena tudi odločba z dne 28.2.1946 iz katere je jasno razvidno, da gre za razlastitev zemljiškega posestva cerkvene župnije K.. Gre za nepremičnine, ki so bile tudi v posesti prvotožeče stranke. Iz tega izhaja, da je oblast takrat štela prvotožečo stranko za lastnika. Nadalje navaja, da je premoženje, katerega lastnik je v skladu z zemljiško knjigo bila G. beneficija, bilo z odločbami odvzeto prvotožeči stranki, del premoženja pa ji je oblast pustila v lasti, kar je razvidno tudi iz zemljiškoknjižnih izpiskov. V kolikor bi bilo stališče upravnega organa in tožene stranko pravilno, bi to pomenilo, da sta razlastitveni odločbi z dne 28.2.1946 nični, saj država ni mogla razlastiti tistega, ki ni bil lastnik. Po mnenju prvotožeče stranke bi moralo biti v izpodbijani odločbi in odločbi upravnega organa jasno zavzeto stališče glede uživanja in posesti predmetnih nepremičnin s strani prvotožeče stranke, saj meni, da je nepremičnine nedvomno pridobila tudi na podlagi priposestvovanja. Nazadnje prvotožeča stranka navaja, da sodišče (pravilno upravni organ) ni upoštevalo pravil, ki veljajo za vpise v zemljiško knjigo in ni zavzelo stališča do vsebine določil 14. člena ZDen. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Drugotožeča stranka v tožbi navaja, da je nepravilna odločitev upravnega organa, da se prvotožeči stranki vrne v solast kmetijsko zemljišče, parc. št. 229 in 233, obe k.o. K. do 59/90-tin in da ga je drugotožeča stranka upravičena uporabljati še nadaljnih pet let. Navedeno zemljišče je namreč v kompleksu kmetijskih zemljišč z oznako D 10 in je namenjeno intenzivni kmetijski obdelavi. Kljub navedbam drugotožeče stranke v postopku na prvi stopnji in tudi v pritožbenem postopku, to nesporno dejstvo, da zemljišče leži v kompleksu, ki je v naravi intenzivna njiva, o čemer bi se lahko prepričala tudi Komisija za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetijskih gospodarstev, ni bilo upoštevano. Na tej njivi so namreč predniki tožeče stranke odstranili vse meje, ki so bile med parcelami, vse kolovozne poti in gozdne površine in tako pridobili kompleks kmetijskega zemljišča, ki je namenjen intenzivni obdelavi.

Izpodbijana odločitev ni v skladu s 27. členom ZDen, saj pomeni okrnitev funkcionalnosti navedenega kompleksa in povzroča drobitev kmetijskega zemljišča, kar pa nasprotuje določbam ZDen. V kolikor bi upravni organ in tožena stranka upoštevala določila zakona, bi odločila tako, da bi v korist prvotožeče stranke vzpostavila solastninsko pravico na celotnem kompleksu kmetijskega zemljišča D10. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožencev, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožb. Na tožbo drugotožeče stranke je kot prizadeta stranka odgovorila prvotožeča stranka. V odgovoru na tožbo navaja, da dvomi, da bi imela drugotožeča stranka na parcelah št. 229 in 233, obe k.o. K. kaj koristi od obdelave, saj drugotožeča stranka ne kaže posebne volje in interesa, da bi navedeni zemljišči tudi dejansko obdelovala, torej ji tudi ekonomska škoda z izvršitvijo izpodbijane odločbe ne bi nastala. Predlaga, da sodišče zavrže tožbo oz. podrejeno zavrne zahtevek kot neutemeljen.

Ker sta tožbi pod opravilno št. U 517/96 in U 522/95 vloženi na enaki dejanski in pravni podlagi, je sodišče zadevi združilo za skupno obravnavanje po 60. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS/77), v zvezi s 313. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77).

Tožbi sta utemeljeni, vendar le iz naslednjega razloga: Tako upravni organ kot tudi tožena stranka se v svojih odločbah nista jasno opredelila glede ponavljajočih navedb drugotožeče stranke, da ležita parceli št. 229 in 233, obe k.o. K., v večhektarskem njivskem kompleksu, imenovanem D10 in da bo vzpostavitev solastninske pravice na posameznem zemljišču oz. parceli pomenila drobitev kompleksa, posledica česar bo neekonomična obdelava, prenehanje proizvodnje, odpust delavcev in v končni fazi likvidacija podjetja. V kolikor upravni organ in tožena stranka dvomita, ali so res podane ovire za vrnitev v last in posest iz 27. člena ZDen, bi morala izvesti dokazni postopek in svoje stališče v odločbah obrazložiti. Kdaj so podane ovire za vrnitev v last in posest iz 27. člena ZDen je namreč dejansko vprašanje, ki ga je v primeru spora potrebno reševati z izvedencem. Ker upravni organ in tožena stranka izvedenca nista postavila, niti nista naredila ogleda na kraju samem, sta nepopolno ugotovila dejansko stanje.

V kolikor pa spora glede kompleksnosti zemljišča in obstoja ovir iz 27. člena ZDen ni (tožena stranka v izpodbijani odločbi soglaša, da navedeni nepremičnini ležita v kompleksu, vendar meni, da je vrnitev v solastnino, kakršna je določena z odločbo upravnega organa, skladna z določili 27. člena ZDen), pa sta upravni organ in tožena stranka s svojo odločitvijo napačno uporabila materialno pravo. Če je iz razlogov, navedenih v 1. odstavku 27. člena ZDen podana ovira za vrnitev kmetijskih zemljišč v last in posest, se v korist upravičenca, katerega zemljišče, ki je bilo podržavljeno, leži v območju kompleksa kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini, vzpostavi solastninsko pravico v takšnem deležu, ki ustreza površini zemljišča posameznega upravičenca v določenem kompleksu v razmerju do površine celotnega kompleksa. Upravni organ v tem primeru ni ravnal pravilno, ko je prvotožeči stranki vrnil solastninski delež parcel, ampak bi moral najprej ugotoviti, kolikšen delež celotnega kompleksa predstavljata dela parcel ter vzpostaviti ustrezno solastnino na celotnem kompleksu.

Glede ostalih tožbenih navedb pa je sodišče ugotovilo, da sta upravni organ prve stopnje in tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na tej osnovi pravilno sprejela in obrazložila svoje zaključke. Razlogom v odločbah sledi in jih zato ponovno ne navaja.

G. beneficija, ki je bila zemljiškoknjižna lastnica zgoraj navedenih zemljišč, ob podržavljenju ni bila cerkvena ustanova in v lasti prvotožeče stranke, ampak samostojna pravna oseba civilnega prava. Nanjo glasi tudi akt o podržavljenju, ki je upoštevan kot dejanska podlaga denacionalizacije. Glede na pravni status beneficije je mogoče pravno nasledstvo na njenem premoženju ugotavljati le na podlagi veljavnih statusnih pravil. Okoliščine, na katere opozarja prvotožeča stranka v zvezi s stališči takratne oblasti, so za presojo pravnega nasledstva in s tem upravičenosti do denacionalizacije irelevantne. Zatrjevanj, da so nacionalizacijske odločbe nične, saj naj bi država razlastila tistega, ki ni lastnik, sodišče ni preizkušalo, saj ugotavljanje zakonitosti nacionalizacijskih odločb ni v pristojnosti upravnih organov in ni predmet denacionalizacijskega postopka. Iz enakih razlogov tudi ni preizkušalo tožbenih navedb, da je prvotožeča stranka postala lastnica predmetnih nepremičnin na podlagi priposestvovanja do časa razlastitve.

Sodišče je iz navedenih razlogov tožbama ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS (ZUS/77), ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).