Jedro

Tožena stranka je ugotavljala tožnikovo delovno uspešnost skladno z določbami podjetniške kolektivne pogodbe. Variabilni del plače iz naslova stimulacije za delovno uspešnost se je zaposlenim v obdobju od oktobra 2013 zmanjševal, ker so se bistveno zmanjšala sredstva namenjena za ta namen, kar se je poznalo tudi pri tožniku. Drugi vzrok za znižanje stimulacije, ki jo je prejel tožnik, pa je bil v tem, da se je kvaliteta in količina tožnikovega dela zmanjšala, saj ni več dosegal odločnih rezultatov, posledica pa je bila, da tožnik stimulacije iz naslova delovne uspešnosti od marca 2014 ni več prejemal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova delovne uspešnosti v spornem obdobju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj tožena stranka tožniku za obdobje od 1. 11. 2010 do 31. 10. 2014 obračuna razliko v plači za znesek 7.887,00 EUR bruto in sicer v višini posameznih navedenih mesečnih bruto zneskov ter mu po plačilu pripadajočih davkov in prispevkov plača neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2015 do plačila v roku 15 dni ter mu v istem roku povrne stroške postopka po sodni odmeri.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj ta v točki 11 obrazložitve navaja le, da je napačno stališče tožeče stranke, da se ji po nastanku invalidnosti ne sme zmanjšati plače ter da se ji plača ni zmanjšala, glede pravne podlage pa sodba ne vsebuje ničesar. Sodba tako ne vsebuje razlogov za tako odločitev.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, s čemer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče prve stopnje je razloge, zaradi katerih tožnikovemu zahtevku po izplačilu osebne stimulacije za obdobje od 1. 11. 2010 do 31. 10. 2014 ni ugodilo, obširno obrazložilo v točkah 6, 7, 8, 9, 11, 12, 13 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Po obširno izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da niso utemeljene tožnikove tožbene navedbe, da mu je tožena stranka v vtoževanem obdobju zaradi pridobitve statusa invalida III. kategorije neupravičeno zmanjševala variabilni del plače in stimulacijo za delovno uspešnost. Tožnikova osnovna plača se po pridobitvi statusa invalida ni zmanjšala, saj se je pri prevedbi, po v marcu 2013 sprejeti podjetniški kolektivni pogodbi, celo povečala. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožnik ves čas v spornem obdobju prejemal plačo skladno s sklenjenima pogodbama o zaposlitvi.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so tožnikove trditve, da bi morala biti njegova stimulacija ves čas njegove zaposlitve pri toženi stranki enaka, neutemeljene. Iz seznama ocen delavcev v proizvodnji v obdobju od 2009 do 2013, ki jih je predložila tožena stranka, izhaja, da temu ni tako. Od marca 2013 je pri toženi stranki stopila v veljavo nova podjetniška kolektivna pogodba, ki je v 40. členu določala, da je delovna uspešnost delavca ena izmed osnov za obračunavanje dela plače na osnovi osebne delovne in poslovne uspešnosti vsakega delavca. Delovno uspešnost delavca spremlja njegov nadrejeni, ocenjuje pa se najmanj enkrat letno (41. člen). Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka ugotavljala tožnikovo delovno uspešnost skladno z določbami podjetniške kolektivne pogodbe.

9. Variabilni del plače iz naslova stimulacije za delovno uspešnost se je zaposlenim v obdobju od oktobra 2013 zmanjševal, ker so se bistveno zmanjšala sredstva namenjena za ta namen. To se je seveda poznalo tudi pri tožniku. Drugi vzrok za znižanje stimulacije, ki jo je prejel tožnik, pa je bil v tem, da se je kvaliteta in količina tožnikovega dela zmanjšala, saj ni več dosegal odločnih rezultatov, posledica pa je bila, da tožnik stimulacije iz naslova delovne uspešnosti od marca 2014 ni več prejemal. 10. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.