Jedro

Čeprav vpis družbenika v sodni register nima konstitutivnega značaja, ko bi šele z vpisom v sodni register družbenik pridobil ta status, kot to zmotno meni prvostopenjsko sodišče, saj se po 1. odstavku 417. člena ZGD šteje za pridobitelja poslovnega deleža le tisti, ki poslovodji prijavi in dokaže pridobitev, pa je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da tožniki s predloženo kupoprodajno pogodbo (priloga A12), sklenjeno med M. in B. kot kupcema stanovanja ter K. kot prodajalcem stanovanja, niso izkazali, da sta M. in B. postala z nakupom stanovanja tudi družbenika, saj niso izkazali, da je bil prodajalec stanovanja K. ob prodaji tudi družbenik tožene stranke. Prenosa poslovnega deleža F. na K. torej niso izkazali.

Tako torej ni podana materialnopravna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka iz 2. odstavka 455. člena ZGD, po kateri lahko le družbenik(i) z najmanj 1/10 osnovnega kapitala zahtevajo s tožbo, da sodišče odloči o prenehanju družbe. Tega pogoja pritožniki za uspešno uveljavljanje tožbenega zahtevka niso dosegli.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožniki sami nosijo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi družba F. d.o.o., vpisana v sodni register pri Okrožnem sodišču v Ljubljani s pravnomočnostjo te sodbe prenehala obstajati. Tožečim strankam je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 127.628,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.2005 dalje.

Zoper navedeno sodbo so se tožniki pravočasno pritožili, uveljavljali pa so "vse pritožbene razloge" in predlagali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da je zagrešilo bistveno postopkovno kršitev po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je toženo stranko zastopal pooblaščenec, ki ni imel pooblastila zakonitega zastopnika tožene stranke, saj je Š. prenehalo pooblastilo za zastopanje februarja 2004, po preteku mandata pa ni bil ponovno imenovan kot zakoniti zastopnik. Kot izhaja iz pooblastila v prilogi B1, je Š. kot zakoniti zastopnik tožene stranke pooblastilo za zastopanje tožene stranke dal odvetniku S. dne 25.11.2003. Dejstvo, da Š. v teku postopka ni bil več zakoniti zastopnik tožene stranke, pa na veljavnost pooblastila odvetniku za zastopanje tožene stranke ne vpliva. Po 1. odstavku 100. člena ZPP namreč že dano pooblastilo ne preneha z razrešitvijo zakonitega zastopnika pravne osebe, ki je pooblastilo dal, pooblaščenec pa ima še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, vendar pa lahko novi zakoniti zastopnik prekliče pooblastilo. Da je novi zakoniti zastopnik tožene stranke odvetniku preklical pooblastilo, pa pritožniki niti ne zatrjujejo.

Pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede prenosa poslovnega deleža v družbi na pritožnika M. in B., pa je glede na razpoložljivo dokazno gradivo, predloženo v prvostopenjskem postopku, neutemeljen. Pritožniki so sami predložili sodišču pogodbo o ustanovitvi družbe (tožene stranke) z omejeno odgovornostjo, skupaj s seznamom družbenikov in njihovimi podpisi (prilogi A8 in A11), iz katerih izhaja, da je bil ustanovitelj tožene stranke in torej njen družbenik F. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je F. še vedno vpisan v sodni register kot družbenik tožene stranke. Čeprav vpis družbenika v sodni register nima konstitutivnega značaja, ko bi šele z vpisom v sodni register družbenik pridobil ta status, kot to zmotno meni prvostopenjsko sodišče, saj se po 1. odstavku 417. člena ZGD šteje za pridobitelja poslovnega deleža le tisti, ki poslovodji prijavi in dokaže pridobitev, pa je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da tožniki s predloženo kupoprodajno pogodbo (priloga A12), sklenjeno med M. in B. kot kupcema stanovanja ter K. kot prodajalcem stanovanja, niso izkazali, da sta M. in B. postala z nakupom stanovanja tudi družbenika, saj niso izkazali, da je bil prodajalec stanovanja K. ob prodaji tudi družbenik tožene stranke. Prenosa poslovnega deleža F. na K. torej niso izkazali. Pritožbena trditev, da je bil že od vsega začetka pomotoma v sodni register vpisan kot družbenik F., namesto pravilno K., ki je bil v času sklenitve pogodbe o ustanovitvi družbe dejanski lastnik stanovanja, pa je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP ni smelo presojati, saj pritožniki niso niti zatrjevali, niti verjetno izkazali, zakaj navedenega dejstva brez svoje krivde niso mogli navesti že v postopku na prvi stopnji. V prvostopenjskem postopku namreč niso pojasnili, zakaj je v pogodbi o ustanovitvi tožene stranke kot družbenik naveden F. in ne K.. Sicer pa je v nasprotju s predloženo pogodbo tudi pritožbena trditev, da je prenos poslovnih deležev mogoč edino s prodajo stanovanja, saj pogodba v 3. odstavku 17. člena omogoča odtujitev poslovnega deleža, ne da bi bilo odtujeno tudi stanovanje, sami družbi.

Tako se pokaže, da pridobitve poslovnega deleža M. in B., v toženi stranki pritožniki niso izkazali. Ker sicer niso bili sporni deleži ostalih štirih tožnikov vsakega z osnovnim vložkom 41.067,50 SIT (skupaj torej 164.270,00 SIT) se tako pokaže, da njihov skupni delež v osnovnem kapitalu tožene stranke, ki znaša 1,806.970,00 SIT, ne dosega 10 %. Tako torej ni podana materialnopravna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka iz 2. odstavka 455. člena ZGD, po kateri lahko le družbenik(i) z najmanj 1/10 osnovnega kapitala zahtevajo s tožbo, da sodišče odloči o prenehanju družbe. Tega pogoja pritožniki za uspešno uveljavljanje tožbenega zahtevka niso dosegli, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vsa izrecna, v pritožbi izpostavljena pravnorelevantna vprašanja, o nerelevantnih pa se ni bilo dolžno opredeljevati. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker s pritožbo niso uspeli, morajo pritožniki sami nositi svoje pritožbene stroške.