Jedro

V kolikor so z odločitvijo inšpekcijskega organa prizadete pravne koristi pobudnika, je potrebno tudi pobudniku priznati pravni interes stranskega udeleženca v upravnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije z dne 19. 3. 2003 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper sklep Inšpektorata RS za šolstvo in šport z dne 7. 1. 2003, s katerim je Inšpektorat RS za šolstvo in šport (v nadaljevanju Inšpektorat) zavrgel pritožbo tožečih strank zoper sklep istega Inšpektorata o ustavitvi postopka z dne 4. 12. 2002, s katero je bil ustavljen inšpekcijski postopek, ki je bil uveden po uradni dolžnosti zato, da bi se preverilo in ugotovilo, ali je Osnovna šola AA iz A kršila predpise in zakonite pravice učenca B.B.. V inšpekcijskem postopku, ki je tekel zoper navedeno osnovno šolo, se je namreč izkazalo, da do kršitev zakonodaje ni prišlo, zato ni bilo pogojev za inšpekcijsko ukrepanje proti šoli in so bili izpolnjeni pogoji za ustavitev inšpekcijskega postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da 28. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru določa, da se v primeru, ko je v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa, postopek s sklepom ustavi. Kdo je stranka v inšpekcijskem postopku, določa 3. odstavek 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ki pravi, da ima položaj stranke v postopku inšpiciranja, zavezanec. Tožeči stranki glede na navedeno ne moreta imeti položaja stranke v inšpekcijskem postopku, zato tudi ne moreta imeti lastnost stranke v postopku ustavitve inšpekcijskega postopka. Ker sta pritožbo vložili neupravičeni osebi, je upravni organ prve stopnje njuno pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka pravilno zavrgel, pri tem se tožena stranka sklicuje na del sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. U 1130/93 z dne 18. 5. 1995, v kateri je med drugim navedeno, da oseba, ki je dala opozorilo ali vlogo, nima lastnosti stranke v inšpekcijskem postopku in ne more zahtevati izdaje inšpekcijskega ukrepa. V inšpekcijskem postopku, ki se uvede po uradni dolžnosti, prijavitelj tako ne more uveljavljati kakšne svoje pravice ali neposredne pravne koristi, ker gre za splošno (družbeno, javno) korist. Tožeči stranki sta zoper izpodbijano odločbo dne 18. 4. 2003 vložili pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani tožbo v upravnem sporu. Zoper isto odločbo pa je dne 5. 5. 2003 vložila tožbo tudi pooblaščenka tožečih strank, zato je sodišče tožbi tožečih strank in njune pooblaščenke zoper isto izpodbijano odločbo obravnavalo kot eno tožbo. Tožeči stranki v tožbi navajata, da sta dne 16. 11. 2002 podali pristojni inšpekciji prijavo zoper Osnovno šolo AA iz A. V prijavi sta opozarjali, da je imel njun sin B.B. v šolskem letu 2000/2001 individualiziran program in dodatno strokovno pomoč, v šolskem letu 2001/2002 pa mu je bil individualiziran program ukinjen, čeprav iz odločbe št. 701 Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 12. 6. 2001 izhaja, da je B.B. otrok s posebnimi potrebami in ima kot tak po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami iz leta 2000 in Zakonu o osnovni šoli iz leta 1996 pravico do takega programa. Z ukinitvijo individualiziranega programa je šola kršila 30. člen Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Poleg tega pa šola tožečih strank ni obvestila niti o ukinitvi individualiziranega programa, niti o morebitnem prešolanju. V izreku odločbe št. 701 je sicer določeno, da se otrok tožečih strank ob zagotovljeni fizioterapevtski in logopedski pomoči vključi v osnovno šolo s prilagojenim programom, 4. odstavek 16. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami pa določa, da vzgojo in izobraževanje ob prilagojenih izobraževalnih programih izvajajo šole v rednih oddelkih, kar pomeni, da za izobraževanje sina tožeče stranke po izreku odločbe št. 701 in upoštevajoč 4. odstavek 16. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnim programom lahko izvaja program tudi Osnovna šola AA iz A, kjer je otrok všolan od leta 1999. V svoji prijavi sta inšpekcijo za šolstvo natančno seznanila s kršitvami pravic njunega sina B.B., v prijavi sta opozorila na sporna odgovora komisije za usmerjanje in ministrstva, ki so s takim obravnavanjem postavila otroke s posebnimi potrebami glede na različne šole, kraje in regije, v neenakopraven položaj. Opozorila sta na kršitev 11. člena Zakona o osnovni šoli. V osnovni šoli s prilagojenim programom B je vsega skupaj le 6 otrok, ki obiskuje pouk od vključno prvega do vključno četrtega razreda, šola pa je le 10 m oddaljena od Osnovne šole AA, vendar ni moglo priti do dogovora, da bi njun sin lahko imel kombiniran pouk v obeh šolah. Njun sin ima sicer strokovno pomoč defektologinje Osnovne šole AA in sicer eno šolsko uro tedensko. Zaman pa so se skušali dogovoriti, da bi njun sin obiskoval vsaj ure športne vzgoje v 3.c razredu, zaradi njegovega boljšega telesnega počutja. Z ravnanjem vodstva Osnovne šole AA se dela škoda njunemu sinu in tudi javni koristi, saj je uničeno dosedanje delo učiteljice njunega sina in učitelja športne vzgoje, ki sta otroka s posebnimi potrebami uspela uspešno vključiti v reden pouk v družbo vrstnikov, kar zakonsko podpira Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami in Zakon o osnovni šoli. Tožeči stranki sta podali predlog za uvedbo inšpekcijskega postopka, ker sta menili, da je postopek inšpekcijskega nadzora v Osnovni šoli AA iz A. nepopoln in nestrokoven, vsa dejanja, ki so potekala v šoli glede izobraževanja njunega sina v postopku rednega šolanja, pa so pomenila kršenje veljavne zakonodaje in pravic njunega sina, zato sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavi udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno, ali sta lahko tožeči stranki v inšpekcijskem postopku, ki je bil uveden na njuno pobudo v skladu z 11. členom Zakona o šolski inšpekciji (Uradni list RS, št. 29/96-ZSolI).

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je Inšpektorat RS za šolstvo in šport po uradni dolžnosti na podlagi pobude, ki sta jo dne 20. 11. 2002 podali tožeči stranki, zaradi domnevnih kršitev OŠ AA iz A. v zvezi s šolanjem njunega sina uvedel inšpekcijski postopek zoper navedeno šolo, ki je bil s sklepom istega inšpektorata z dne 4. 12. 2002 ustavljen iz razloga, ker naj bi OŠ AA v A. ne kršila predpisov in pravic glede šolanja sina tožečih strank B.B., učenca s posebnimi potrebami. Zoper to odločitev sta se pritožili tožeči stranki, njuna pritožba pa je bila zavržena iz razloga, ker tožeči stranki na podlagi 3. odstavka 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru v postopku inšpektorja nimata položaja stranke.

Zakon o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 12/96, 33/97 in 59/01-ZOsn) določa, da mora osnovna šola za izvajanje osnovnošolskega programa otrok s posebnimi potrebami, zagotoviti strokovne delavce za pripravo, izvedbo in evalvacijo individualiziranih programov (čl. 11/4 ZOsn). Iz navedenih določb je zaključiti, da ima sin tožečih strank pravico do individualiziranega programa. S tem, ko tožeči stranki v upravnem postopku pred inšpekcijskim organom zatrjujeta, da njunemu sinu ni omogočen individualiziran pouk, po mnenju sodišča, kot starša izkazujeta svoj pravni interes v zadevi. Upravni organ prve stopnje je pritožbo tožečih strank zavrgel, tožena stranka pa je pritožbo tožečih strank zoper ta sklep zavrnila iz istega razloga, da tožeči stranki ne moreta biti stranki v inšpekcijskem postopku, ne da bi pred tem ugotovila, ali sta v zadevi izkazali pravni interes. Z odločitvijo sprejeto na podlagi takšnega stališča vsebovanega v izpodbijani odločbi je bila toženima strankama in njunemu sinu kršena pravica iz 22. člena Ustave RS, ki določa da je vsakemu zagotovljeno varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. V kolikor so z odločitvijo inšpekcijskega organa prizadete pravne koristi pobudnika, je potrebno tudi pobudniku priznati pravni interes stranskega udeleženca v skladu z 43. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/98, 70/00 in 52/02-ZUP). Tako stališče je zavzelo v svoji odločbi opr. št. Up-257/03 z dne 2. 10. 2003 tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije.

Zaradi opisanih razlogov je sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo iz razloga po 3. točki 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00-ZUS) in zadevo na podlagi 2. odstavka 60. člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje v zadevi ni sporno, tožeči stranki pa obravnave nista predlagali. Na seji senata je odločalo ob upoštevanju načela ekonomičnosti in hitrosti postopka.

Sodišče je zavrnilo zahtevo tožečih strank za povrnitev stroškov postopka, ker je v upravnem sporu odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in zato na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.