Jedro

Razlogi, razen lastništva nepremičnin, iz izpodbijane odločbe v smislu, da nepremičnine tožnice sestavljajo zaokroženo gospodarsko celoto – gospodarsko enoto, ne izhajajo, čeprav je razloge v tej smeri tožnica navajala že v ugovoru.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Jesenice, št. 330-288/2014-3 z dne 13. 2. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v odmerjeni višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugotovil, da kmetijsko-gozdarsko gospodarska enota na naslovu …, imetnice A.A., z naštetimi nepremičninami, izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo; ter v 2. točki, da se vpis zaznambe zaščitene kmetije za parcele, navedene v 1. točki izreka, izvede v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti. V obrazložitvi navaja, da je v postopku ugotovil na podlagi določb Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), da nepremičnine A.A. izpolnjujejo pogoje za ugotovitev zaščitene kmetije, kot to določa 2. člen ZDKG. Izračun upravnega organa, nanašujoč se na dejanske površine naštetih parcel, glede na dejansko rabo, po boniteti 1- 49 znaša 14 ha 19 a in 06 m2, dejanska površina gozdnih zemljišč pa znaša 268 ha, 72 a in 51 m2. Dobljene površne v skladu z drugim odstavkom 2. člena ZDKG preračunano v primerljive površine pomenijo 7 ha 09 a 53 primerljivih površin v boniteti 1 do 49; ter gozdnih površin v obsegu 33 ha 49 a 06 m2. Skupna primerljiva kmetijska površina torej znaša 40 ha 68 a 59 m2 ter tako kmetija izpolnjuje pogoje za zaščitno kmetijo.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil. Tožnica v tožbi navaja, da ni sporno, da je lastnica parcel v k.o. … in k.o. …, ki izhajajo iz odločbe. Navedene nepremičnine je pridobila pred več kot 20 leti, podedovala jih je po svoji materi. Nepremičnine so v naravi predvsem gozdne parcele in niso bile v preteklosti nikoli obravnavane kot zaščitena kmetija. Tožnica se tudi ne ukvarja z kmetijsko dejavnostjo. Uvodoma uveljavlja kršitve procesne narave, saj organ ni upošteval pripomb, ki jih je tožnica podala v zvezi z uvrstitvijo parcel med zaščiteno kmetijo z dne 9. 12. 2014, ter se do njih ni opredelil na način, iz katerih bi bilo jasno razvidno, zakaj jih ni upošteval, prav tako je ni vabil na ustno obravnavo. V primeru tožnice je bila kršena tudi pravica do enakopravne obravnave, glede na izjavo, ki jo je pridobila na Upravni enoti Jesenice, da so dolžni glede na spisek lastnikov nepremičnin, ki so ga prejeli s strani ministrstva, izdati odločbe. Parcele tožnice pa tudi sicer ne izpolnjujejo zakonskih pogojev, da bi bile uvrščene med zaščitno kmetijo. Številne med njimi, ki jih je organ upošteval pri izračunu primerljive površine, so nerodovitna zemljišča. Ker te ne morejo služiti za kmetijsko proizvodnjo jih prvostopni organ ne bi smel upoštevati pri izračunu primerljive kmetijske površine. Zaščitena kmetija so lahko v izhodišču samo zemljišča, ki sestavljajo gospodarsko celoto in ki rabijo za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo. Nepremičnine tožnice pa teh pogojev ne izpolnjujejo, saj ne predstavljajo gospodarske celote, niti ne služijo za kmetijsko ali gozdarsko proizvodnjo. Prav tako bi moral organ izločiti parcele, ki se nahajajo okoli stavbe parc. št. 115 v k.o. …, saj te parcele predstavljajo le del vrta, ne pa obdelovalnih površin. Iz izpodbijane odločbe tudi ni mogoče razbrati, kako je prvostopni organ prišel do primerljive kmetijske površine 40 ha 68 a 59 m2. V tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti, prav tako ne v delu, da bi imela tožnica v lasti 141.906 m2 kmetijskih zemljišč. Do takšnih navedb se tožnica ne more učinkovito opredeliti ter se braniti pred zaključki upravne enote. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Upravni organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da nepremičnine last tožnice izpolnjujejo pogoje za zaščiteno kmetijo.

Na podlagi določbe prvega odstavka 2. člena ZDKG je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali oseb, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Ni sporno v zadevi, da so nepremičnine iz 1. točke izreka last tožnice. Sporno v zadevi pa je, ali je šteti skupnost nepremičnin iz 1. točke izreka za kmetijsko oziroma kmetijsko-gozdarsko gospodarsko enoto, dejanska raba nekaterih parcel, ki so upoštevane pri izračunu primerljive površine in izračun primerljivih površin v obsegu 40 ha 68 a 59 m2. Zaščitena kmetija je kmetijsko oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota. Vsebina razlage pojma gospodarske enote izhaja iz 2. in 3. člena ZDKG. Tožnica navaja, da se nepremičnine, ki jih ima v lasti že od leta 1987, niso nikoli obravnavale kot zaščitena kmetija, navaja pa tudi razloge, iz katerih izhaja, da jih v namene kmetijske dejavnosti ne uporablja. Razlogi, razen lastništva nepremičnin, iz izpodbijane odločbe v smislu, da nepremičnine tožnice sestavljajo zaokroženo gospodarsko celoto – gospodarsko enoto (zemljišča so povezana, v primerni oddaljenosti), iz izpodbijane odločbe ne izhajajo, čeprav je razloge v tej smeri navajala tožnica že v ugovoru.

Organ se ni opredelil tudi do ugovora dejanske rabe nekaterih parcel, ki naj bi jih tudi v površini, ki je označena „nerodovitno“, upošteval v primerljivi kmetijski površini. Ugovor je v povezavi z ugovorom o izračunu primerljive kmetijske površine. Tudi po preizkusu s strani sodišča, glede na tabelo v izpodbijani odločbi, ni razvidno, kako je organ izračunal primerljivo kmetijsko površino 40 ha 68 a 59 m2. Seštevek vseh zemljišč z boniteto 1 do 49 namreč da drugačen rezultat kot navaja organ, enako je pri seštevku gozdnih zemljišč.

V ponovnem postopku reševanja zadeve naj organ upošteva stališča sodišča, ki se nanašajo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zadevi in bistvene kršitve določbe postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Za razjasnitev zadeve in ugovorov tožnice naj razpiše ustno obravnavo in o zadevi ponovno odloči. V zvezi z ugovorom, ki ga tožnica veže na kršitev pravice do enake obravnave, pa sodišče tožnici pojasnjuje, da pogoje, da se kmetija šteje za zaščiteno, določata 2. in 3. člen ZDKG. Po določbi prvega odstavka 4. člena ZDKG zaščiteno kmetijo na predlog lastnika, sodišča ali po uradni dolžnosti preveri oziroma določi upravna enota, na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo. Odločba je po svoji pravni naravi ugotovitvena, zato samo dejstvo, da ima tožnica nepremičnine že od leta 1987, pa niso bile ugotovljene kot zaščitena kmetija, ni relevantno, kar pa ne pomeni, da upravna enota ni dolžna obrazložiti vseh elementov, ki so pogoj, da se kmetija izreče za zaščiteno.

Ker je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno, kršeno pa je bilo tudi procesno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV (25. člen ZUS-1), v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.