Jedro

V konkretnem primeru postopek traja že več kot 16 let, kar vsekakor pomeni zelo hudo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Izkazana je zato kršitev drugega odstavka 354. člena in drugega odstavka 355. člena ZPP, ki sodišču druge stopnje kategorično prepoveduje razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

**Odločitvi sodišč prve in druge stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.228.236,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.018.591,29 EUR od 23. 6. 2006 dalje do plačila, 84.669,13 EUR od 4. 12. 2006 dalje do plačila, 83.082,49 EUR od 10. 5. 2007 dalje do plačila in znesek kapitaliziranih zamudnih obresti v višini 41.894,05 EUR od 23. 2. 2006 dalje do plačila.“, zavrne. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 42.219,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2009 dalje do plačila. O stroških postopka je odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo sta vložili pritožbi obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka glede zadnjega dela kupnine (559.036,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2009 dalje do plačila), zneska kapitaliziranih zamudnih obresti v višini 41.824,05 EUR od 23. 2. 2000 dalje do plačila, zahtevkov na vračilo zneskov vnovčenih bančnih garancij (84.669,13 EUR in 83.082,49 s pripadki) in v III. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu (glede 449.611,90 EUR s pripadki za razlike v izmerah in 9.942,72 EUR s pripadki za telefonsko centralo) pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo. Tudi pritožbo tožene stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo in v tej točki izpodbijano sodbo potrdilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke je pridržalo za končno odločbo. Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške tega postopka. V razveljavitvenem delu glede plačila zadnjega dela kupnine in kapitaliziranih zamudnih obresti je poudarilo, da sodišče prve stopnje zaradi neuporabe določb materialnega prava o jamčevalnih zahtevkih trditvene podlage tožene stranke v zvezi s stvarnimi napakami ni presojalo in odločilnega dejanskega stanja iz ugovora tožene stranke ni ugotavljalo. Ker gre za pomemben pravni problem, s katerim se sodišče prve stopnje še ni ukvarjalo in bi pritožbena obravnava onemogočila presojo okoliščin na obeh sodnih stopnjah, samo ne more dopolniti postopka oz. odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti; glede na kompleksnost zadeve bi bilo treba pritegniti tudi ustreznega izvedenca. Razen tega je bila strankama ponujena mediacija, ki bi postopek skrajšala, vendar pa sta jo stranki odklonili. Tudi v zvezi z zahtevkom za vračilo zneskov unovčenih bančnih garancij ocenjuje, da samo ne more odločiti. Sodba sodišča prve stopnje je v tem delu neobrazložena. Storjena je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in jo je zato bilo treba razveljaviti.

**Navedbe pritožbe**

3. Zoper sklep iz I. točke opisanega izreka sodbe in sklepa sodišča druge stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep glede razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zadnjega obroka kupnine, zneska kapitaliziranih zamudnih obresti in zahtevkov na vračilo zneskov, unovčenih bančnih garancij in glede stroškov postopka razveljavi in sodišču druge stopnje naloži novo sojenje v razveljavljenem delu.

4. Poudarja, da je s ponovno vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje višje sodišče ravnalo v nasprotju z določbami 354. in 355. člena ZPP. Sklicuje se na prvi odstavek 355. člena ZPP, ki določa, da sodišče druge stopnje, če na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oz. izvesti dokaze ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odločbi o zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oz. odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zadnji stavek prvega odstavka 355. člena ZPP se uporablja zgolj v primeru, če novo sojenje za stranko ne povzroča hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V tem primeru mora višje sodišče sojenje opraviti samo. Spor med pravdnima strankama v konkretnih zadevah traja že nerazumno dolgo, več kot 16 let, pri čemer je tožeča stranka družba v stečajnem postopku. Zagrešena je hujša kršitev ustavne pravice tožeče stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

5. Sklicevanje višjega sodišča, da pravdni stranki nista podali soglasja za mediacijski postopek in zaključek sodišča, da sta pravdni stranki s tem sprejeli tudi posledično dodatno podaljšanje že tako dolgega postopka, je nesprejemljivo. Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov ne ureja sodnih postopkov temveč zgolj alternativno reševanje sporov, ki ne pomeni sojenja in v katerem ena od več tretjih nevtralnih oseb sodeluje pri reševanju spora s postopki mediacije, arbitraže, zgodnje nevtralne ocene ali drugimi podobnimi postopki. Postopek je prostovoljen. Sklicuje se še na 3. člen Zakona o sodiščih, po katerem morajo sodniki odločati brez nepotrebnega odlašanja, ne glede na to, ali se pravdne stranke odločijo za alternativno reševanje sporov ali ne. Zadeva je bila že drugič vrnjena v razsojanje sodišču prve stopnje in bi torej sodišče prve stopnje o zadevi moralo odločati že tretjič.

6. Tudi v primeru, če bi sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno pravno podlago, bi moralo samo ugotavljati dejansko stanje. Sklicuje se na sklep VS RS Cpg 8/2021. Cilj pritožbe po prvem odstavku 357.a člena ZPP je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki bi lahko bilo ogroženo v primeru, kadar sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera lahko to storilo. Tožeča stranka je več kot 16 let tvorno sodelovala v postopku, ustrezno in pravočasno konkretizirala navedbe in zanje predlagala dokaze. Sklicuje se tudi na načelo hitrosti iz 48. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij in prisilni poravnavi. Razpravljajoča prvostopna sodnica se je upokojila, kar pomeni, da bi bila zadeva v novo sojenje dodeljenega drugemu sodniku ali sodnici, ki z zadevo še ni seznanjen oz. seznanjena, kar bi še dodatno podaljšalo postopek. Časovna oddaljenost spornih dogodkov pomeni dodaten argument zoper vračanje zadeve v novo sojenje. Če tožena stranka doslej svojih pavšalnih navedb ni ustrezno konkretizirala in substancirala svojih dokaznih predlogov, je že zdavnaj prekludirana. Višje sodišče bi moralo razsoditi na podlagi vseh dejstev in dokazov, ki so bili že predloženi in dodatnih dokazov, ki bi bili pravočasno podani in ustrezno obrazloženi.

7. Glede zahtevka iz naslova plačila zadnjega obroka kupnine je višje sodišče že v prvi razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje sodišču naložilo, da bo moralo v ponovljenem postopku omejiti ugovorne trditve tožene stranke na tiste, ki se konkretizirano nanašajo na napake, ugotovljene ob prevzemih stanovanj in skupnih delov ter se do njih izčrpno opredeliti, saj so ugotovitve o odpravi napak podlaga za zaključek, ali zadnji obrok kupnine zapade v plačilo. Pritrjuje sicer razlogom višjega sodišča, da sodišče prve stopnje zaradi neuporabe določb materialnega prava trditvene podlage tožene stranke v zvezi z stvarnimi napakami ni presojalo, odločilnega dejanskega stanja iz ugovora tožene stranke pa ni ugotavljalo in zato ni ugotovilo dejstev, ki so pravno pomembna za odločitev. Ne strinja se z razlogi, da višje sodišče ne more dopolniti postopka oz. odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti, ker gre za pomemben pravni problem v tem sporu, s katerim se sodišče prve stopnje še ni ukvarjalo in bi pritožbena obravnava onemogočila presojo okoliščin tega primera na obeh sodnih stopnjah, s čimer bi bilo poseženo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbe. Vrhovno sodišče je v zadevi Cpg 8/2021 že pojasnilo, da tako stališče ni v skladu z določbami ZPP. Sklicuje se na sklep VS RS Cp 1/2022. 8. V zvezi z zneski bančnih garancij poudarja, da je sodišče prve stopnje že s prvo razveljavitvijo in vrnitvijo v ponovno odločanje prejelo jasna navodila drugostopenjskega sodišča, da mora odločiti tudi v neobrazloženem delu, vendar tega ni upoštevalo. Sodišče druge stopnje je že pri prvi razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje podalo jasna navodila tudi glede zadnjega dela kupnine, da mora omejiti ugovorne trditve tožene stranke na tiste, ki se konkretizirano nanašajo na napake, ugotovljene ob prevzemih stanovanj in tudi skupnih delov, ter se do njih izčrpneje opredeliti, saj so ugotovitve o odpravi teh napak podlaga za zaključek, ali je zadnji obrok kupnine zapadel v plačilo.

9. Brez dvoma bi moralo sodišče druge stopnje tudi samo prilagoditi znesek kapitaliziranih zamudnih obresti od vseh vtoževanih postavk. Moralo bi odločiti tudi o stroških postopka.

**Navedbe odgovora na pritožbo**

10. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Navaja, da pritožbi tožeče stranke nasprotuje, prereka vse pritožbene navedbe ter predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne in naloži tožeči stranki plačilo stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Podan ni noben od pritožbenih razlogov. Tožeča stranka izpostavlja le vprašanje dolgotrajnosti sojenja, vendar je treba upoštevati tudi ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe in s tem povezano nujnost dvostopenjskega odločanja. Višje sodišče je pravilno uporabilo test sorazmernosti glede okoliščin, ki se nanašajo na to, ali naj zadevo vrne sodišču prve stopnje ali pa naj samo opravi novo sojenje. Pritožnica bi morala konkretno navesti, kateri razlogi v izpodbijanem sklepu so napačni in zakaj. Navaja zgolj, koliko časa že teče postopek, da naj bi se razpravljajoča prvostopna sodnica upokojila in da naj bi lastniki stanovanja že prodali ter da naj priče ne bi bile zaposlene pri tožeči stranki. Nobena od teh okoliščin pa ni pomembna. Ni res, da naj bi stečajni postopek zadrževal sporni postopek. Med istima strankama je namreč v teku tudi postopek X Ipg 3978/2015 zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve v znesku 2.700.000 EUR, pri čemer je za dne 17. 11. 2022 razpisan šele prvi narok. Tista pravda se nanaša prav na ugotovitev obstoja terjatve iz naslova napak v istem naselju, ki jih mora tožena stranka odpraviti kupcem. Zato ponovno sojenje v tej zadevi ne bi zadrževalo zaključka stečajnega postopka. Sklep VS RS Cpg 8/2021 ni primerljiv s sporno zadevo. Tam je šlo za vprašanje, ali lahko sodišče druge stopnje ugotavlja dejstva, ki jih ni ugotavljalo sodišče prve stopnje. Tudi zadeva VS RS Cp 1/2022 ni primerljiva s to zadevo. Tam je šlo za samostojen obsežen sklop dejstev, ki nikoli do sedaj niso bila dokazno presojana. V tej zadevi pa ne gre samo za neizvedeno ugotavljanje oz. presojanje dejstev, temveč tudi za pomemben pravni problem, s katerim se sodišče prve stopnje še ni ukvarjalo. Bistveno torej je, da bo moralo sodišče prvič odločati o vprašanju, ki pomeni pravno celoto. Sklicuje se na članek mag. Nine Betetto v reviji Odvetnik, št. 5/2020 z dne 17. 12. 2020. V ponovljenem sojenju bo treba razen tega opraviti tudi materialno procesno vodstvo. Tega sodišče druge stopnje ne more opraviti namesto sodišča prve stopnje. Tako je tudi stališče v sklepu VS RS Cpg 16/2019. **Presoja pritožbe**

11. Pritožba je utemeljena.

12. V skladu s prvim odstavkom 357.a člena ZPP sodišča zagotavljajo učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je lahko ogroženo v primeru, kadar sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo. Vrhovno sodišče je do sedaj že večkrat pojasnilo, da je po novi procesni ureditvi razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje izjema: praviloma mora tako o zadevi dokončno odločiti pritožbeno sodišče. Določba prvega odstavka 355. člena ZPP sicer dopušča izjemno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primerov oceni, da samo ne more dopolniti postopka oz. odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Okoliščine, ki omogočajo tako izjemen poseg, so zlasti tiste, zaradi katerih pritožbena obravnava ne bi pomenila ustreznega sredstva za zagotavljanja sojenja brez nepotrebnega odlašanja; postopek bi samo zavlekla, bolj kot obravnava pred sodiščem prve stopnje, ali pa bi bila neekonomična z vidika potrate človeških ali finančnih virov.1 Prav tako pa je ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje potrebno takrat, ko bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti pravico do pravnega sredstva, oziroma pravico do sojenja na dveh instancah. Med tovrstne situacije je treba uvrstiti tudi tako, ko bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto ter ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje.2 V slednjem primeru bi bilo kršeno ustavno pravno načelo instančnosti. Vendar pa sta tako absolutizacijo pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS omejili določbi drugega odstavka 354. člena in drugega odstavka 355. člena ZPP, ki tudi v tovrstnih primerih določata prepoved razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.3

13. V razveljavljenem delu prvostopne odločitve (glede odprave napak in zahtevka za plačilo zadnjega obroka kupnine (559.036,67 EUR) ter vračilo zneskov unovčenih bančnih garancij (84.669,13 EUR in 83.082,49 EUR s pripadki) gre po ugotovitvah sodišča druge stopnje res za samostojen in relativno obsežen sklop dejstev ter predvsem pravno vprašanje v zvezi z odpravo stvarnih napak oz. jamčevalnimi in garancijskimi zahtevki (tudi dejstev v zvezi z grajo in rokom za odpravo napak ter o njihovi odpravi), kar vse do sedaj zaradi storjenih procesnih in materialnopravnih kršitev še ni bilo ugotavljano in presojano, in kar naj bi terjalo tudi ugotavljanje novih dejstev in dopolnitev dokaznega postopka, tudi s postavitvijo izvedenca. Posledično je sodišče prve stopnje razveljavilo tudi prvostopenjsko odločitev glede zahtevka o kapitaliziranih zamudnih obresti v višini 41.894,05 EUR od vseh vtoževanih postavk. Vendar v konkretnem primeru postopek traja že več kot 16 let, kar vsekakor pomeni zelo hudo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Izkazana je zato kršitev drugega odstavka 354. člena in drugega odstavka 355. člena ZPP, ki sodišču druge stopnje kategorično prepoveduje razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tudi v najbolj pravno in dejansko zapletenih postopkih je razumno pričakovati, da bo o zadevi odločeno v precej krajšem času kot v spornem primeru. Zato razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v obravnavanem primeru lahko pomeni le dodatno zavlačevanje reševanja skoraj dve desetletji trajajočega spora in s tem le še utrjuje kršitev navedene strankine pravice.4 Vrnitev zadeve pred sodišče prve stopnje bi torej nedopustno podaljševalo že tako predolgo trajajoč pravdni postopek v konkretnem primeru. Drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP zato terjata ugoditev pritožbi in razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje.

14. Vrhovno sodišče razen do sedaj povedanega še pripominja: V obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje posebej izpostavljena okoliščina, da bi se moralo prvič samo ukvarjati z na novo izpostavljenim pravnim vprašanjem, povezanim z obstojem stvarnih napak in uveljavljanjem jamčevalnih oz./in garancijskih zahtevkov zanje, ki bi lahko posledično terjala tudi postavitev izvedenca glede ugotavljanja v sodbi sodišča druge stopnje nanizanih pravno pomembnih dejanskih okoliščin, sama po sebi ne more pomeniti razloga za izpodbijano odločitev. Tudi zato ne, ker sodišče druge stopnje pri presoji pravnih vprašanj ni vezano na pravno presojo prvostopenjskih sodišč (_iura novit curia_) kot tudi mu samostojne pravne presoje ne onemogoča situacija, ko samo spozna, da bi bilo treba uporabiti pravno podlago, na katero niti prvostopenjsko sodišče niti sami stranki iz upravičenih razlogov nista pomislili (primerjaj določilo drugega odstavka 351. člena ZPP).5 Prav pritožbena obravnava je v takih primerih, kot je tudi konkretni, lahko namenjena odpravi pravnih pomanjkljivosti in posledičnih dejanskih pomanjkljivosti, nastalih pri odločanju pred sodiščem prve stopnje, ne da bi bilo poseženo v ustavno pravico do pritožbe. Uporaba prvega odstavka 355. člena ZPP bi tudi tu izvotlila pomen določbe iz drugega odstavka istega člena.6

15. Uporaba alternativnih metod razreševanja spornih razmerij, ki jo nadalje izpostavlja sodišče druge stopnje, je opcijska in prostovoljna ter za presojo o kršitvi pravice stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prav tako ni pravno odločilna. Še posebej ne v konkretnem primeru, ko je bila mediacija strankam ponujena sedaj - pred obravnavo predmetne pritožbe (glej navedbe sodišča druge stopnje v obrazložitvi sklepa).

16. Nepomembna za presojo je končno okoliščina, ki jo izpostavlja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, da naj bi stečajni postopek bil prekinjen in naj bi že tekla pravda v zvezi z izpodbojnostjo dejanj stečajnega dolžnika.

**Odločitev o pritožbi**

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP izpodbijani sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

18. Obe stranki tega pritožbenega postopka sta priglasili pritožbene stroške. Vrhovno sodišče je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 365. člena ZPP).

1 Glej npr. sklep VS RS Cp 37/2018 z dne 22. 11. 2018 in sklep VS RS Cp 32/2019 z dne 5. 9. 2019. 2 Glej sklep VS RS Cp 23/2019 z dne 11. 4. 2019 in sklep VS RS Cp 32/2019 z dne 5. 9. 2019. 3 Glej o tem več: Zakon o pravdnem postopku (ZPP), neuradno prečiščeno besedilo z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom Aleša Galiča, 6. dopolnjena izdaja; stran 51-54; Ur. l. RS, Ljubljana, 2017. 4 Primerjaj sklep VSRS Cpg 8/2021 z dne 27.7.2021. 5 O tem tudi v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), neuradno prečiščeno besedilo z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom Aleša Galiča, 6. dopolnjena izdaja; stran 92; Ur. l. RS, Ljubljana, 2017. 6 Primerjaj v tem pogledu sklep VS RS Cpg 8/2021 z dne 27. 7. 2021. Primerjaj tudi sklep VS RS Cp 1/2022 z dne 9. 2. 2022.