Jedro

Tako z vidika teorije o adekvatni vzročnosti kot z vidika ratio legis vzročnosti zavarovančevo ravnanje, ko se je vzvratno vračal na svoj (desni) vozni pas, ne more biti pravni vzrok tožnikove škode. Predvsem ne predstavlja naravnega vzroka tožnikovega zdrsa s ceste, pač pa je le ena od manj pomembnih okoliščin, ki so (v verigi dogodkov in med seboj povezanih okoliščin) prispevale k prometni nesreči. Najprej že zato, ker je cisterna najprej trčila v zadnje (stoječe) vozilo v koloni, zlasti pa, ker je posledica že tako oddaljena ter fizično in naravno-vzročno nepovezana z vzvratno vožnjo zavarovanca druge tožene stranke, da temu ravnanju (vzvratni vožnji) ni mogoče pripisati škodnih posledic tožnikovega zdrsa s ceste - ne z vidika razumne predvidljivosti in tipičnosti škodnih dogodkov, ki naj bi bili posledica take vožnje (o adekvatnosti posledice lahko govorimo, samo, če je dejstvo, ki naj bi bilo vzrok škode, nasploh primerno za povzročitev take škode, ne pa, če ima to sposobnost samo v svojskih, povsem neverjetnih okoliščinah), niti z vidika samega smisla varnostne norme, ki naj bi jo zavarovanec prekršil.

Izrek

Revizija drugega tožnika se v celoti zavrže, revizija prvega tožnika pa se zavrže v delu, s katerim izpodbija sodbo o zavrnitvi njegovega zahtevka za plačilo zadoščenja.

Sicer se revizija prvega tožnika zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo izreklo: "Prvo in drugo tožena stranka sta prvotožniku nerazdelno odgovorni za škodo, nastalo v škodnem dogodku dne 21.10.1993 v višini 30%, v preostalih 70% pa je za škodo odgovoren prvotožnik. Prvo in drugo tožena stranka sta drugotožniku v celoti nerazdelno odgovorni". Pritožbeno sodišče je pritožbi druge toženke ugodilo ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožbene zahtevke obeh tožnikov zoper drugo toženo stranko v celoti zavrnilo. Tožnika je zavezalo, da morata drugi toženi stranki nerazdelno povrniti 133.100 SIT pravdnih stroškov. Po mnenju pritožbenega sodišča zavarovanec druge tožene stranke z vzvratnim vračanjem na svoj desni pas ni povzročil prometne nesreče, v kateri sta tožnika utrpela škodo. Tudi mu ni mogoče očitati, da ni zavaroval kraja prometne nesreče. Zoper to sodbo sta tožnika vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter navajata, da je bila zaradi trčenja ovirana vožnja na obeh voznih pasovih - cisterna se je namreč ob trčenju postavila poprek čez oba vozna pasova. Zavarovanec druge tožene stranke bi moral zato ostale udeležence v prometu opozarjati na oviro na cesti. Čim prej bi moral steči do "tablice km 3,0 in s kretnjami opozarjati prihajajoča vozila na nevarno situacijo na cesti ali pa za to prositi kateregakoli drugega udeleženca, ki se je nahajal na kraju prometne nezgode". Kajti če je ta dolžnost veljala za enega udeleženca prometne nezgode - za voznika cisterne, bi morala veljati tudi za drugega - za voznika Golfa (zavarovanca druge tožene stranke). Nepravilen je tudi argument, da cisterna, ki se je nahajala kar na dveh voznih pasovih, za tožnika sama po sebi ni predstavljala nekaj, kar bi bilo nevarnejše od stoječe kolone. Dejstvo je namreč, da je se je ta kolona podaljšala izključno zaradi trčenja med zavarovancema toženih strank. In ker ta nista opozorila na prometno nesrečo, je tožnik zdrsnil s ceste. Neprepričljiv je tudi argument, da med opustitvama zavarovancev toženih strank in škodo ni vzročne zveze, ker da sta po trčenju cisterne z avtomobilom zavarovanca druge tožene stranke na kraj nesreče pripeljali še dve vozili. Po trčenju je namreč pripeljalo le eno vozilo - neznani tovornjak, osebni avtomobil Zastava 101, ki je pripeljal za njim, pa je že trčil v ta tovornjak. Pritožbeno sodišče je tudi prezrlo, da sta ti vozili podaljšali kolono v smeri proti nepreglednemu ovinku, kar pomeni, da sta nevarno situacijo povzročila zavarovanca toženih strank - najprej s trčenjem, nato pa še z opustitvijo opozarjanja na nevarnost. Revizija drugega tožnika ni dovoljena. Delno je nedovoljena tudi revizija prvega tožnika, sicer pa je njegova revizija neutemeljena.

O nedovoljenosti revizij: V premoženjskih sporih je revizija dovoljena samo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. čl. Zakona o pravdnem postopku - U. l. RS 26/99 in nasl. - ZPP). Ko je tako, revizija drugega tožnika, čigar zahtevek zoper drugo toženo stranko ne presega tega zneska, ni dovoljena. Enako velja za tisti del revizije, s katerim prvi tožnik izpodbija sodbo o zavrnitvi zahtevka zoper drugo toženo stranko za plačilo zadoščenja (v znesku 640.000 SIT). Ta zahtevek ima namreč različno podlago kot zahtevki za povrnitev premoženjske škode - zato se glede tega zahtevka pravica do revizije presoja samostojno (41. čl. ZPP). Revizijsko sodišče je tako zavrglo revizijo drugega tožnika ter tisti del revizije prvega tožnika, s katerim izpodbija sodbo o zavrnitvi njegovega zahtevka zoper drugo toženo stranko za plačilo zadoščenja (377. čl. ZPP).

O neutemeljenosti revizije prvega tožnika: Tožnik vidi podlago odškodninske odgovornosti zavarovanca druge tožene stranke (v nadaljevanju zavarovanec) v dveh ravnanjih: - v tem, da se je z vzvratno vožnjo neprevidno vračal na svoj vozni pas in pri tem trčil s cisterno, ki je naletela na stoječo kolono vozil, zaradi česar se je postavila prečno čez oba prometna pasova ter tožniku, ki je hotel obvoziti stoječo kolono vozil, zaprla pot, tako da je zdrsnil s ceste - in v tem, da je opustil opozarjanje drugih udeležencev v prometu, da je za nepreglednim desnim ovinkom stoječa kolona vozil. Prvo vprašanje, na katero mora odgovoriti revizijsko sodišče, je, ali je dejstvo, da se je zavarovanec z vzvratno vožnjo vračal na svoj vozni pas, sploh pravno relevanten vzrok tožnikove škode. Naravna in pravna vzročnost se v večini primerov prekrivata (tako, da je naravna vzročnost dejanski substrat pravne vzročnosti). Ravnanje, ki je naravni (in neposredni) vzrok škode, je vsaj praviloma tudi pravni vzrok. Vendar je skoraj vselej tako, da je škoda posledica več vzrokov, ki delujejo istočasno, ali pa v časovnem zaporedju - in ki imajo tudi različen pomen in različno težo, oziroma različno stopnjo usodnosti (vpliva) glede nastanka škodne posledice. Nekateri vzroki so neposredni, odločilni, drugi so po svoji dejanski naravi samo okoliščine, ki ustvarjajo ugodne razmere za škodljivo delovanje neposrednih (glavnih, odločilnih) vzrokov. Take okoliščine imenujemo pogoje za nastanek škode in so pomembne zato, ker predstavljajo temeljni predpogoj, da sploh lahko govorimo o vzročni zvezi. Ni namreč vzročne zveze, če določeno ravnanje ni niti pogoj za nastanek škode (teorija conditio sine qua non). Pogoj pa je lahko pravno relevanten vzrok samo, če ga na to raven povzdigne pravna norma - in s tem umetno vzpostavi vzročno zvezo (primeri odgovornosti države za škodo kot posledico terorističnih dejanj, javnih demonstracij ali manifestacij Šprim. 156. čl. Obligacijskega zakonika - U. l. RS 83/2001 in nasl. - OZĆ, ali pa primeri odgovornosti drugih za mladoletnika pri opustitvi dolžnega nadzorstva Šprim. 144. čl. OZĆ). Pri iskanju vzročne zveze je treba zato najprej identificirati vzroke nastanka škode in jih razmejiti od pogojev (teorija conditio sine qua non je namreč v svoji pozitivni izpeljavi, kot teorija o enakosti vzrokov neuporabna). Pri tem pa si je treba pomagati z utrjenimi vodili pravne stroke, zgoščenimi v teorijo o adekvatni vzročnosti in teorijo o ratio legis vzročnosti.

Tožnik vidi vzrok škode v ravnanju zavarovanca, ki mu očita, da se ob vračanju na svoj vozni pas z vzvratno vožnjo ni prepričal, ali to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. Pri tem manevru je zavarovanec naletel na cisterno, katere voznika je presenetila stoječa kolona vozil, in je (zato) najprej trčila v avtomobil R4 (ki je stal kot zadnji v koloni na desnem voznem pasu), potem pa še v zavarovančev avtomobil (ki se je vzvratno vračal na svoj vozni pas) ter se postavila prečno čez oba prometna pasova, kar je tožniku, ki je po tem trčenju pripeljal kot tretji (pred njim sta pripeljali dve vozili - najprej tovornjak, ki je uspel pravočasno ustaviti, za njim pa še osebno vozilo Zastava 101, ki je trčilo v pred njim ustavljen tovornjak), zaprlo pot reševanja položaja - kot marsikdo pred njim je tudi sam zapeljal na nasprotni vozni pas.

Revizijsko sodišče soglaša s pritožbenim sodiščem, da nobeno od teh dejstev ni v vzročni zvezi s tožnikovo škodo. Tako z vidika teorije o adekvatni vzročnosti kot z vidika ratio legis vzročnosti zavarovančevo ravnanje, ko se je vzvratno vračal na svoj (desni) vozni pas, ne more biti pravni vzrok tožnikove škode. Predvsem ne predstavlja naravnega vzroka tožnikovega zdrsa s ceste, pač pa je le ena od manj pomembnih okoliščin, ki so (v verigi dogodkov in med seboj povezanih okoliščin) prispevale k prometni nesreči. Najprej že zato, ker je cisterna najprej trčila v zadnje (stoječe) vozilo v koloni (gl. sodbo prve stopnje, kjer je na 8. strani ugotovljeno, da je "Š. J. Š...Ć najprej trčil v zadnji del avtomobila R4, nato pa še v zadnji del Golfa, katerega je vozil Č., in sicer v času, ko je ta vozil vzvratno po desnem voznem pasu"), zlasti pa, ker je posledica (škoda, nastala zaradi tožnikovega zdrsa s ceste) že tako oddaljena ter fizično in naravno-vzročno nepovezana z vzvratno vožnjo zavarovanca druge tožene stranke, da temu ravnanju (vzvratni vožnji) ni mogoče pripisati škodnih posledic tožnikovega zdrsa s ceste - ne z vidika razumne predvidljivosti in tipičnosti škodnih dogodkov, ki naj bi bili posledica take vožnje (o adekvatnosti posledice lahko govorimo samo, če je dejstvo, ki naj bi bilo vzrok škode, nasploh primerno za povzročitev take škode, ne pa, če ima to sposobnost samo v svojskih, povsem neverjetnih okoliščinah), niti z vidika samega smisla varnostne norme, ki naj bi jo zavarovanec prekršil. Ta gotovo ni v tem, da bi varovala tudi pred tako oddaljenimi in od toliko pogojev odvisnimi dogodki. Ne sme se namreč spregledati, da zavarovanec ni prav z ničemer prispeval k nastanku 350 metrov dolge kolone, prav tako ne k temu, da se je končala za nepreglednim ovinkom. Tudi ni mogoče mimo dejstva, da sta po tem, ko je cisterna najprej trčila v vozilo, stoječe na desnem voznem pasu in (šele) nato tudi v vzvratno vozeče zavarovančevo vozilo, pripeljali še dve vozili - od katerih je prvo pravočasno ustavilo, drugo pa trčilo v to (prvo) vozilo - in končno, da je bila po tožnikovih trditvah cisterna tista ovira, ki mu je preprečila obvoziti stoječo kolono vozil. Po mnenju tožnika naj bi bila odškodninska odgovornost zavarovanca druge tožene stranke še v tem, ker naj bi opustil opozarjanje drugih udeležencev v prometu na nevarnost, ki jo je predstavljala stoječa kolona vozil (ter zaradi prometne nesreče tudi delno zaprt nasprotni vozni pas). Tudi to vprašanje je pritožbeno sodišče pravilno rešilo. Takrat, ko je tožnik naletel na stoječo kolono vozil (in situacijo reševal z zavijanjem v levo), namreč vozilo zavarovanca druge tožene stranke ni bilo zadnje v koloni, pač pa samo eno od mnogih (v tej 350 metrov dolgi koloni). Res je, da mora udeleženec prometne nesreče ukreniti vse, kar je v njegovi moči, da odvrne novo nevarnost, ki utegne nastati na kraju prometne nesreče, in da se omogoči normalen promet (druga točka prvega odstavka 153. čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa ŠU. l. SFRJ 50/88Ć, ki je bil takrat v uporabi), vendar je treba to dolžnost razlagati s pravo mero in na razumen način. Ni namreč mogoče od vsakega voznika in v vsaki situaciji zahtevati, da takoj z mahanjem in raznimi kretnjami opozarja druge udeležence v prometu na nevarnost. Nevarnost je mogoče odvrniti tudi na drug način - na primer z odstranitvijo ovir, tako, kot je določal takrat veljavni 67. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (U. l. SRS 5/82), ki je voznikom, udeleženim v prometni nesreči z manjšo premoženjsko škodo, nalagal, da morajo poškodovano vozilo takoj odstraniti z vozišča. In v obravnavanem primeru je bilo to tudi storjeno. V treh do štirih minutah od trčenja cisterne z zavarovančevim avtomobilom in (še prej) z zadnjim v koloni stoječim avtomobilom je voznik povprek stoječo cisterno prestavil nazaj na desni vozni pas (do tožnikovega zdrsa s ceste je prišlo ravno med njenim prestavljanjem). Nerazumno bi bilo od zavarovanca druge tožene stranke tudi zahtevati, da skrbi za opozarjanje še po tem, ko so v kolono za njim pripeljala druga vozila, in ko je voznik povprek postavljene cisterne, ki predstavlja glavno oviro, že začel z njenim prestavljanjem na desni vozni pas. Pritožbeno sodišče ima tako prav, ko pravi, da takrat, ko je tožnik naletel na kolono, vozilo zavarovanca druge tožene stranke, zanj ni bilo (več) ovira. Oviro je tedaj predstavljalo zadnje vozilo v koloni in delno cisterna, kolikor je takrat še segala na levi vozni pas - vendar jo je njen voznik že prestavljal na desni vozni pas.

Ker je tako pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo (očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revident ni obrazložil), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. čl. ZPP).