Jedro

K vložitvi tožbe za izpraznitev skupnih prostorov v večstanovanjski hiši so legitimirani solastniki. Tožeča stranka ni izkazala aktivne legitimacije.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se glasi: "Tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka I. P. iz K. je dolžan izprazniti in izročiti izpraznjeno kolesarnico v kleti objekta v K. tožeči stranki, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v 15 dneh, v primeru plačilne zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe, s e z a v r n e ."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan izprazniti in izročiti izpraznjeno kolesarnico v kleti objekta v K. tožeči stranki in povrniti pravdne stroške. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo. Ugotovilo je, da toženec nima soglasja vseh solastnikov za uporabo tega prostora. Zato mora tožeči stranki izročiti ta prostor. Izrek sodbe sicer vsebuje tudi zavrnilni del, vendar je to očitno odveč, ker tako iz obrazložitve kot iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje zahtevku v celoti ugodilo. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in navaja, da na obravnavi ni bil upoštevan njegov odgovor na tožbo. Ta odgovor ponovno posreduje kot pritožbo na sodbo. Bistvena vsebina tega odgovora je, da je zainteresiran za odkup prostora. Ni si ga prilastil. Res je že 1.1.1993 začel plačevati najemnino in prevzel ključe. Ima privolitev 80% lastnikov. Prostor je delno uredil. Kriv je toliko, kolikor je na svoje stroške prostor uredil. Pritožba je utemeljena. Po določbi 2.odst. 365 čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP - sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. čl. in na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo. Ugotovilo je, da pritožbene trditve niso upoštevne, da pa je pritožba utemeljena zato, ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in sodbo spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek zavrnjen (čl. 373 točka 4 ZPP). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je sporni prostor v stavbi, ki je v solastnini več lastnikov. Sodba tudi pravilno poudarja, da je za odločitve, ki presegajo upravljanje skupnih prostorov, potrebno soglasje vseh solastnikov (čl. 31/3 Stanovanjskega zakona). Tako soglasje ni dano, zaradi česar sodišče prve stopnje ugotavlja, da mora toženec prostore dati na razpolago vsem solastnikom. Take ugotovitve sodišče druge stopnje sicer sprejema, vendar pa hkrati ugotavlja, da niso solastniki tisti, ki so vložili tožbo, ampak jo je v svojem imenu vložilo P., ki v postopku ni izkazalo aktivne legitimacije. Vprašanje aktivne legitimacije pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Ker P. glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni aktivno legitimirano za vložitev tožbe - po materialnem pravu ni upravičeno zahtevati izpraznitve in izročitve in torej ni prava stranka - je bilo tožbeni zahtevek treba zavrniti.