Jedro

Sodna praksa je že izoblikovala merila za presojo protipravnosti ravnanj državnih organov. Protipravnost pri izdaji upravnih odločb v smislu civilno-odškodninske odgovornosti namreč ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka. Podana mora biti kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so ji tožene stranke dolžne v roku 15 dni plačati 19.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do prenehanja obveznosti. Sodišče je nadalje odločilo, da je tožnica dolžna povrniti prvotoženi stranki stroške postopka v višini 491,36 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je s tožbo od tožene stranke vtoževala škodo, ki ji je nastala, ker ji je tožena stranka protipravno odtegnila dodatek za nego otroka v obdobju od meseca maja 2007 do meseca julija 2015 v mesečnem znesku 200,00 EUR, kar skupaj znaša 19.600,00 EUR. Tožena stranka je za takšno protipravno ravnanje odškodninsko odgovorna, saj je bila odločba drugotožene stranke z dne 19. 9. 2007 izdana nezakonito in v nasprotju z določbami ZSDP, in sicer po navodilu tožene stranke, da lahko upravičenec glede na določbe 142. člena ZPIZ-1 užival le eno pravico, torej pravico do dodatka za pomoč in postrežbo iz petega odstavka 138. člena ZPIZ-1 ali pa pravico do denarnega dodatka za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo po ZSDP. Sodišče je presodilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je ravnala protipravno. S tem pa se tožnica ne strinja. Tožena stranka je namreč strokovno usposobljena za izdajo odločb, s katerimi se najranljivešji skupini - otrokom s posebnimi potrebami priznajo pravice, ki jim na podlagi zakona pripadajo. Od tožeče stranke kot prava neuke stranke nikakor ni moč pričakovati, da bo seznanjena z vsemi svojimi pravicami in obveznosti na tem področju. Tožnica se je tako obrnila neposredno na drugotoženo stranko, da ji pri uveljavljanju njenih pravic kot strokovnjak svetuje. Ker je tedaj hči imela velike zdravstvene težave se tožnica ni mogla ukvarjati še z vprašanjem, ali je bila izdana odločba zakonita, posledično tudi ni vložila pritožbe. Tožnica je verjela, da tožena stranka pozna predpise ter da ji bo glede na njeno težko situacijo še posebej prisluhnila ter ji s svojimi odločitvami ne bo škodovala. Nesporno je, da je drugotežena stranka za takšno svoje nezakonito postopanje prejela navodila prvotožene stranke, kar je v postopku izpovedala tudi zaslišana delavka drugotožene stranke. Iz izpovedbe izhaja, da je CSD na navodila ministrstva vezan, saj delavci CSD-ja ne "upajo" odločiti drugače, kot so jim dana navodila. Tožnica se tako ne more strinjati z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, kjer je navedeno, da dopis prvotožene stranke ne predstavlja protipravnega ravnanja prvotožene stranke in da prvotožena stranka s tem dopisom ni dala navodil CSD‑jem glede odločanja oziroma tolmačenja 142. člena ZPIZ-1. Tožnica se nadalje tudi ne strinja glede odločitve o stroških postopka. Ker je seznanjena, da je v pripravi zakon, ki naj bi uredil omenjeno problematiko, pritožbenemu sodišču predlaga, da z odločitvijo do sprejema zakona počaka, saj bo mogoče pritožbo kasneje umaknila. Drugače pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma da samo odloči o zadevi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Tožnica s tožbo uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja prvo, drugo in tretjetožene stranke in sicer v obdobju od ukinitve pravice, to je od 1. 5. 2007 dalje, do ponovnega priznanja pravice 1. 7. 2015. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinskih dokazov v spisu izhaja, da je drugotožena stranka z odločbo št. ... z dne 2. 10. 2006 priznala tožnici pravico do dodatka za nego otroka A.A., za čas od 1. 9. 2006 do 31. 8. 2009. Ker je bila otroku z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje priznana tudi pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, je drugotožena stranka z odločbo št. ... z dne 19. 9. 2007 odločila, da tožnica ni upravičena do dodatka za nego otroka od 1. 5. 2007 dalje. Iz obrazložitve izhaja, da je bil razlog za tako odločitev dejstvo, da je otrok pridobil dodatek za pomoč in postrežbo po določbi 142. člena ZPIZ-1. Na podlagi nove tožničine zahteve je tretjetožena stranka z odločbo št. ... z dne 8. 7. 2015 odločila, da je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka za čas od 1. 7. 2015 do 31. 3. 2023, ob pogoju, da so otroka starši tudi po dopolnjenem 18. letu starosti dolžni preživljati v skladu z določbami zakona, ki ureja družinska razmerja. Za priznanje odškodnine morajo biti izkazani vsi elementi oziroma predpostavke odškodninske odgovornosti. En od elementov odškodninske odgovornosti je tudi protipravno ravnanje povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da niti prvotoženi, niti drugotoženi oziroma tretjetoženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Ker ni izkazan en od elementov odškodninske odgovornosti je bil posledično tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnjen. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo soglaša. 7. Kot je to pritožbeno sodišče že poudarilo v drugi zadevi2 v času izdaje odločbe z dne 19. 9. 2007 še ni obstajala sodna praksa v zvezi s tolmačenjem 142. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)3. Tožena stranka si je tedaj materialno pravo razlagala na način, da se pravica do dodatka za pomoč in postrežbo in pravica do dodatka za nego otroka med seboj izključujeta in da lahko upravičenec uživa le eno od teh pravic. Tožnica je imela možnost zoper negativno odločbo, s katero je bilo odločeno, da nima več pravice do dodatka za nego otroka, vložiti pritožbo na drugostopenjski organ, ter tudi možnost sodnega varstva, kar pa ni izkoristila. Odločba je tako postala dokončna in pravnomočna. Sodna praksa je že izoblikovala merila za presojo protipravnosti ravnanj državnih organov. Protipravnost pri izdaji upravnih odločb v smislu civilno-odškodninske odgovornosti namreč ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka. Podana mora biti kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve, kar je podrobno obrazložilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju navedenega ne ponavlja znova. Omenjeno pa v sporni zadevi ni podano.

8. Šele v letu 2012 je bila izdana sodba Psp 92/2012 z dne 23. 3. 2012, kjer je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da se obe pravici do dodatka (po določbah ZSDP in ZPIZ-1) med seboj ne izključujeta. Navedena sodba se ni nanašala neposredno na tožnico in torej na njen pravni položaj nima neposrednega vpliva. Ena sodba tudi še ne pomeni ustaljene sodne prakse. Iz izvedenega dokaznega postopka ne nazadnje tudi izhaja, da tožena stranka v zvezi z izvajanjem zakona ne daje obveznih navodil oziroma na navodila organ ni neposredno vezan. Skladno s 6. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)4 namreč upravni organ v upravni stvari odloča po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. 9. S tem, ko ni bila dokazana ena od predpostavk odškodninske obveznosti, torej protipravnost ravnanja toženih strank, ugotavljanje ostalih predpostavk ni bilo potrebno. V predmetni zadevi torej ni izpolnjen dejanski stan po 131. členu v zvezi z 148. členom Obligacijskega zakonika (OZ)5. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo.

10. Pritožbeno sodišče dodatno še pojasnjuje, da je bilo glede na vloženo pritožbo dolžno presoditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila izdana 6. 2. 2019. Že tožnica sama pa v pritožbi omenja, da je v pripravi zakon, ki naj bi uredil sporna vprašanja. Tako je bil v Ur. l. RS, št. 72/2019 objavljen Zakon o izplačilu neizplačanega dodatka za nego otroka (ZINDNO), ki ureja pravico do izplačila neizplačanega dodatka za nego otroka po zakonu, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke. Ureja tudi povrnitev stroškov pravdnega in izvršilnega postopka, ki so nastali upravičencu ali upravičenki po tem zakonu, v zvezi z ugotavljanjem odškodninske odgovornosti države zaradi neizplačanega dodatka za nego otroka. S tem v zvezi je v 4. členu ZINDNO določeno, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo terjatve Republike Slovenije in Centra za socialno delo do upravičenca iz naslova povrnitve stroškov pravdnega in izvršilnega postopka, v zvezi z ugotavljanjem odškodninske odgovornosti države zaradi neizplačanega dodatka za nego otroka, ki so nastale do uveljavitve tega zakona in še niso bile povrnjene.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Glej Psp 160/2018 z dne 28. 6. 2018. 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.