Jedro

Na načelni ravni je zanesljivo treba pritrditi toženčevemu smiselnemu zavzemanju v reviziji za nujnost upoštevanja določbe prvega odstavka 39. člena OZ, po kateri mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog), saj je v primeru, če ni podlage, pogodba nična (četrti odstavek 39. člena OZ). Vendar v razlogih pravnomočne sodbe ni opore za sklep, da bi sodišči prve in druge stopnje obšli pravkar povzete zakonske določbe ob odločanju o utemeljenosti tožničinega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo zahtevku tožnice in tožencu naložilo, da ji mora plačati znesek 6,739.467 SIT (zdaj 28.123,30 EUR) s pripadki.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, v kateri zatrjuje obstoj revizijskih razlogov iz 1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku. Po njegovem mnenju listina, na katero je tožnica oprla svoj zahtevek, sama zase še ni pravni temelj za nastanek obligacijskega razmerja; to je lahko le dejansko razmerje, na katerem bi listina temeljila, pri čemer morata biti po toženčevih navedbah dejanska in pravna podlaga nekega razmerja medsebojno usklajeni; te skladnosti pa v obravnavanem primeru po mnenju revidenta ni. Tožnica je zaslišana kot stranka pojasnila, da je bila zaposlena pri družbi toženca in da ji v okviru tega dela naj ne bi bilo izplačano vse, kar ji je pripadalo. Pritožbeno sodišče je takšno razmerje poimenovalo "neporavnani računi", čeprav je sodišče tovrstni dolg obravnavalo kot dolg iz naslova premalo izplačanih plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja; prav s tem v zvezi naj bi tožnica "izposlovala" od toženca listino, glede katere je sodišče zmotno menilo, da je lahko od prej omenjenega razmerja neodvisen pravni temelj zahtevka. Sicer pa izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom oziroma so razlogi nejasni in v nasprotju tako med seboj kot tudi v nasprotju s tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku. Sodišče po eni strani obravnava sporno listino kot povsem neodvisen in samostojen pravni temelj toženčeve obveznosti (češ da ni pomembno, iz katerega naslova dolguje tožnici) ter da je obligacijsko razmerje s podpisom listine šele nastalo, po drugi strani pa razloguje, da je toženec s podpisom listine le potrdil obstoj terjatve, ki naj bi izvirala iz nekega poprejšnjega razmerja (in zato ni mogla biti s to listino šele ustanovljena). Tožnica je po prepričanju toženca preprosto zlorabila njegovo zaupanje pri podpisovanju listin, ki naj bi jih potrebovala v postopkih urejanja svojega statusa (upokojevanje). Predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve tožničinega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB in št. 45/2008) je bil izvod revizije poslan tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Na načelni ravni je zanesljivo treba pritrditi toženčevemu smiselnemu zavzemanju v reviziji za nujnost upoštevanja določbe prvega odstavka 39. člena Obligacijskega Zakonika (OZ), po kateri mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog), saj je v primeru, če ni podlage, pogodba nična (četrti odstavek 39. člena OZ). Vendar v razlogih pravnomočne sodbe ni opore za sklep, da bi sodišči prve in druge stopnje obšli pravkar povzete zakonske določbe ob odločanju o utemeljenosti tožničinega zahtevka. Iz v postopku z revizijo neizpodbojnih dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi (tretji odstavek 370. člena ZPP) namreč izhaja, da je bila tožnica določeno obdobje zaposlena v zdaj že nekdanji gospodarski družbi toženca, da ji v tem času ni bila v celoti izplačana plača za opravljeno delo in da se je toženec s svojeročnim podpisom listine z dne 11.4.2002 osebno zavezal plačati tožnici dolgovani znesek 30.000 EUR "iz naslova skupnega poslovanja". Te ugotovitve torej ne potrjujejo utemeljenosti revizijskega očitka toženca, po katerem naj bi bilo tožničinemu zahtevku pravnomočno ugodeno z upoštevanjem zgolj listinsko izkazane pogodbene obveznosti toženca, ki nima dejanske podlage (sinae causa). Pri tem ni odločilno poimenovanje razmerja prvotno pogodbenih in sedaj tudi pravdnih strank v razlogih izpodbijane sodbe med drugim tudi kot "neporavnani računi", saj mu s tem sodišče druge stopnje (spričo revizijsko zatrjevanih nasprotij glede razlogov v prid grajani pravnomočni odločitvi) ni pripisalo nekega vsebinsko drugačnega pomena - torej drugačnega od pomena, ki ga ima "dolg iz naslova premalo izplačanih plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja". Glede revizijskega očitka v smeri zmotne opredelitve listine z dne 11.4.2002 kot "od prej omenjenega razmerja neodvisen pravni temelj zahtevka" pa velja, da takega zapisa oziroma opredelitve listine preprosto ni v razlogih izpobijane sodbe. Podobno velja tudi za revizijski očitek, da je sodišče obravnavalo sporno listino kot povsem neodvisen in samostojen pravni temelj toženčeve obveznosti glede na v reviziji (iztrgano iz celote) poudarjan zapis v obrazložitvi drugostopenjske sodbe o nepomembnosti vprašanja, iz "katerega naslova" je toženec dolžan tožnici in ki ga je treba razumeti v kontekstu s celotno obrazložitvijo sodb sodišč obeh stopenj, v katerih je decidirano pojasnjeno, da je toženec s podpisom listine z dne 11.4.2002 "potrdil" obstoj tožničine terjatve do njega iz naslova "skupnega poslovanja" v višini 30.000 EUR kot pavšalno izračunanega in obojestransko sprejetega zneska. Plačilo tega zneska v tolarski protivrednosti je tožencu s pravnomočno sodbo naloženo na podlagi določbe 371. člena OZ (glej zaključek obrazložitve odločitve v glavni stvari na 3. strani prvostopenjske sodbe), medtem ko je sklicevanje sodišč na določbo 270. člena istega zakonika, ki se zdi revidentu neustrezno, namenjeno stališču, da toženčeva obveznost (še) ni prenehala.

Ker se je izkazalo, da razlogi, iz katerih je bila vložena revizija, niso podani, in ker velja enako tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog (371. člen ZPP), je bilo treba toženčevo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. člena ZPP (glede stroškov tožene stranke, ki z revizijo ni uspela) in prvega odstavka 155. člena ZPP (glede stroškov tožeče stranke v zvezi z odgovorom na revizijo, ki jih spričo vsebine odgovora in stanja stvari ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).