Jedro

Iz individualne PZ je razvidno, da je direktor dolžan organizirati in voditi delovni proces. V tej zvezi samostojno odloča ter odgovarja za zakonito delo podjetja. Tožnik, ki je bil kot direktor zadolžen za pravilno in zakonito poslovanje podjetja, je kršil pogodbene obveznosti, če je prišlo do razpada sistema AOP pri toženi stranki in se uporabnikom sploh niso izstavljali računi za porabljeni plin, četudi so bile v tem oddelku že dalj časa neurejene razmere.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi:

"Zavrne se zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 14.036.970,00 SIT, revalorizirane od 18.2.1998 do 20.4.1998 z rastjo maloprodajnih cen, od 20.4.1998 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila ter za plačilo davka od skupnega zneska.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 2.020.510,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

17.11.2005 dalje.

Tožnik krije sam svoje stroške postopka." Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 461.500,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo, stroške odgovora na pritožbo pa krije sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku plača 14.036.970,00 SIT, valorizirano od

18.2.1998 do 20.4.1998 z rastjo maloprodajnih cen, od 20.4.1998 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Zahtevek za plačilo prispevkov in odškodnine v znesku 11.937.833,09 SIT s pripadki je zavrnilo, toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 440.025,90 SIT ter odločilo, da svoje stroške postopka krije tožena stranka sama.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni pasivno legitimirana, ker je k plačilu odpravnine po pogodbi o zaposlitvi zavezan ustanovitelj, to je H.. To ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, zato so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z izrekom. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik onemogočal delovni proces in je nastala materialna škoda - zato bi moralo zahtevek zavrniti, saj je bil očitno razrešen iz utemeljenih razlogov. Samo gramatikalna razlaga 14. člena pogodbe o zaposlitvi zato ne bi smela biti odločilna. Sodišče prve stopnje se je napačno postavilo na stališče, da tožnik ni kršil holdinških načel, ker ta niso definirana, čeprav je povzročal škodo in oviral delovni proces.

Najbolj osnovna naloga direktorja, izhajajoča iz funkcije same, je zagotavljanje nemotenega procesa dela in prepoved povzročanja škode. Povzročitev popolnega zastoja v oddelku AOP so potrdile številne priče, to dejstvo pa izhaja tudi iz listin. Vse je bilo posledica tožnikovih nepravilnih odločitev in ravnanj, od njega se je pričakovala sanacija stanja, vendar vse do razrešitve ni ukrepal. Če sodišču prve stopnje niso bila jasna načela in cilji H., bi se o njih lahko prepričalo z zaslišanjem direktorja H.. Iz izpovedi zaslišanih prič pa je mogoče razbrati, da ta načela pomenijo ravnanje dobrega - skrbnega gospodarja. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je napačno presodilo dejansko stanje še v zvezi z odločanjem Nadzornega sveta H.; ta je bil pristojen za tožnikovo razrešitev in ne nadzorni svet tožene stranke, nadalje je zmotno tolmačena izpoved priče V. o tem, zakaj je nadzorni svet sprejel tako odločitev. Sodišče prve stopnje je toženi stranki tudi neutemeljeno naložilo plačilo davka in ni upoštevalo 16. člena pogodbe o zaposlitvi, po katerem pripada delavcu odpravnina le, če mu z razrešitvijo delovno razmerje preneha. Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi disciplinskega ukrepa in ne zaradi razrešitve. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnik uspel le v deležu 54%. Upoštevati bi bilo treba tudi to, da je imel tožnik do konca mandata le še 8 mesecev. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka ter zahteva povrnitev stroškov prvostopenjskega postopka in stroškov pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka vse navedbe tožene stranke v njeni pritožbi ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo še nadaljnjih stroškov tega postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo ter prerekala navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, saj gre za ponavljanje pravno neargumentiranih in zavajajočih navedb ter predlaga zavrnitev navedb tožeče stranke v odgovoru na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi z ugovorom tožene stranke glede pasivne legitimacije pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v 15. členu pogodbe o zaposlitvi sicer res določeno, da je odpravnino delavcu dolžan izplačati ustanovitelj. Vendar pa iz uvoda pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je v tem primeru kot ustanovitelj (sicer nelogično) mišljena tožena stranka.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je sprejelo zaključek, da onemogočanje delovnega procesa ter posledično povzročanje škode ni kršenje holdinških načel. Kaj takega iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Na 11. strani, na katero se sklicuje pritožba, sodišče le povzema utemeljitev predloga za razrešitev tožnika, pri čemer dokazna ocena sledi šele v nadaljevanju. Iz nje pa izhaja, da so k opisanim razmeram v službi AOP prispevali delovni in osebni konflikti med tožnikom in vodjem AOP M., pri čemer pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je k tem ni prispeval le tožnik, zato njegova krivda ni dokazana.

Pritožba tudi napačno nakazuje na bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe niso sami s sabo v nasprotju, saj pritožba povzemanje izvedenih dokazov na strani 11 napačno razume kot dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Utemeljeno pa pritožba opozarja na napačno uporabo materialnega prava. Tožnik je uveljavljal odpravnino zaradi razrešitve na podlagi 14. in 15. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 22.12.1994. V

14. členu pogodbe o zaposlitvi je določeno, da v primeru razrešitve in hkrati prekinitve delovnega razmerja pred iztekom pogodbenega obdobja zaradi hujših kršitev direktorjevih pristojnosti, ki jih ima po statutu in drugih aktih podjetja, pripada njegova plača še 6 mesecev. Po 15. členu pogodbe o zaposlitvi pa v primeru razrešitve brez ugotavljanja krivde in hkrati prekinitve delovnega razmerja ali pa v primeru, da mu krivda v smislu 14. člena te pogodbe ni dokazana, pripada direktorju odpravnina v višini 30 - kratne njegove zadnje izplačane plače pred razrešitvijo. Podlago za odpravnino predstavlja tudi 37. člen statuta Javnega podjetja E. L. (v nadaljevanju: JP E.), ki določa, da ima razrešeni direktor pravico do odpravnine v višini 30 kratne njegove zadnje mesečne plače, če je razrešen brez enega od razlogov, naštetih v 35. členu statuta in brez krivde.

Iz sklepa o razrešitvi z dne 18.2.1998 izhaja, da je predsednik nadzornega sveta H. mesta L. (v nadaljevanju: H.) tožnika razrešil s položaja glavnega direktorja JP E. na podlagi 2. točke

35. člena statuta JP E. in 14. točke 21. člena statuta H.. V 14. točki 21. člena statuta H. je določena pristojnost nadzornega sveta H. za imenovanje (in razrešitev) glavnih direktorjev v H. povezanih javnih podjetij, v 2. točki 35. člena statuta JP E. pa je določeno, da je glavni direktor lahko predčasno razrešen, če generalni direktor H. zahteva njegovo razrešitev, ker je grobo kršil holdinška načela, cilje in naloge. Navedena določba pomeni, da je direktorja mogoče razrešiti tudi iz razlogov, ki niso "krivdni", če se tako odloči nadzorni svet Holdinga. Nadzorni svet H. je imel torej pravico tožnika razrešiti s položaja direktorja JP E. kadarkoli, pri čemer je tožnik upravičen do odpravnine le v primeru, če je razrešen brez obstoja razlogov, določenih v statutu ali v primeru, če mu krivda ni dokazana.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odpravnino v višini 30 kratne njegove zadnje izplačane plače pred razrešitvijo.

Ugotovilo je, da v statutu H. ni opredeljeno, kakšna so načela in cilji H., zato tudi ni bilo mogoče ugotoviti in definirati, kaj bi lahko bila kršitev holdinških načel. Zato se je postavilo na stališče, da tožnikovega ravnanja, kot so ga opisale številne zaslišane priče, ni mogoče označiti kot kršitev teh načel. Nadalje je ugotovilo, da delovni in osebni odnosi v oddelku AOP pri toženi stranki niso bili dobri, za kar pa krivde ni bilo mogoče v celoti pripisati tožniku. Med tožnikom kot direktorjem JP E. in vodjo službe AOP S. M. je vladala napetost v medsebojnih odnosih, vendar pa zaradi tega tožniku ni mogoče očitati grobe kršitve holdinških načel, ciljev in nalog.

Pritožbeno sodišče se s to oceno sodišča prve stopnje ne strinja.

Holdinška načela, cilji in naloge sicer v statutu res niso izrecno opredeljeni, vendar jih je povsem jasno mogoče razbrati iz določb statuta. Iz 1. člena statuta izhaja, da je H. ustanovilo Mesto L. zaradi uskladitve delovanja in poslovanja mestnih gospodarskih javnih služb z Zakonom o gospodarskih javnih službah in z Zakonom o gospodarskih družbah. Namen te uskladitve je racionalnejše in ekonomičnejše izvajanje gospodarskih javnih služb, ki jih po zakonu in na njem temelječih odlokih zagotavlja Mesto L.. Iz te določbe statuta torej jasno izhaja, kakšna so holdinška načela in kakšni so holdinški cilji, ki so okvirno označeni z racionalnejšim in ekonomičnejšim izvajanjem gospodarskih javnih služb. Glavni cilj H. je, da skrbi za racionalno in ekonomično poslovanje odvisnih družb, ki se vanj povezujejo; glavni holdinški načeli pa sta načelo racionalnosti in načelo ekonomičnosti.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v službi AOP prišlo do zastoja v delovanju informacijskega sistema, kar je priča S. M. pojasnil s tem, da tožnik ni dovolil vzdrževanja saldakontov oz. sistema, zato ni bilo poskrbljeno za pravilnost vnešenih podatkov. Nova aplikacija saldakontov ni bila kompatibilna z obstoječim sistemom. Priča J. V. je povedal, da se je datoteka na obračunu povečala do take mere, da je to povzročilo anomalijo, ki se je prenašala po celem sistemu.

Povedal je tudi, da bi se to lahko saniralo v nekaj dneh, vendar pa ni bilo nobenega vzdrževalca. Kasneje je bil problem rešen v treh dneh, z angažiranjem dveh zunanjih sodelavcev. Priča S. Č.

je povedal, da je plačilni promet že celo leto 1997 občasno izpadal, včasih pa celo stal. Kljub težavam se je vodsto odločilo za obnovo in nakup nove aplikacije finančno materialnega poslovanja in nove strojne opreme, ki bi omogočila hitrejše in zanesljivejše funkcioniranje sistema. Po njegovem mnenju vodja AOP S. M. ni spoštoval strategije in politike podjetja, ki mu je nalagala, da sistem posodobi. Obnova sistema je tako trajala nenormalno dolgo. Iz izpovedi priče J. G. izhaja, da se je spor med direktorjem in vodjo AOP razširil tudi na sodelavce AOP in uporabnike novega sistema, računovodstva in knjigovodstva, kjer je bilo opazno, da sodelavke ne morejo več sodelovati pri prenovi sistema. Ni šlo samo za računalniški, marveč tudi za kolaps vodenja. Zaradi zastoja tožena stranka ni mogla izdajati faktur porabnikom plina. Priča A. K. je povedal, da so bile vzrok tožnikove razrešitve razmere, ki so bile sicer neurejene že daljše obdobje, tožnik pa jih ni uspel urediti. Priča M. V. pa je povedal, da je bila razrešitev posledica tega, ker sodelovanje s tožnikom ni bilo več mogoče. Tožnik je sicer pojasnil, da so bile razmere, zlasti na področju informatike, že pred njegovim prihodom problematične, področje informatike je bilo zelo zanemarjeno in pričakovalo se je, da bo probleme rešil. Zaradi nepripravljenosti sodelovanja vodje službe AOP S. M. rešitev ni bila možna, saj so bile v oddelku pogoste sabotaže, ki jih je odkril s sodelovanjem posameznikov in ki jih je vodil vodja službe AOP.

Iz navedenega izhaja jasen zaključek, da tožnik ni bil sposoben rešiti problemov v službi AOP. Res so bile razmere že prej neurejene, zato ni bilo mogoče in se tudi ni od tožnika pričakovalo, da jih bo v celoti naenkrat rešil. Res je tudi, da za neurejene razmere krivda ni bila le na njegovi strani.

Zagotovo pa je bila njegova krivda v tem, da kot direktor ni ničesar ukrenil, saj se je od njega vendarle pričakovalo, da bo probleme začel odpravljati, kar pa se ni zgodilo. Razmere so se le še poslabšale in sicer do te mere, da javno podjetje svoje gospodarske javne službe ni moglo več v celoti izvajati. Izpad faktur porabnikom plina zagotovo pomeni grobo kršenje ciljev in načel holdinga, ki se zavzema za racionalno in gospodarno poslovanje odvisnih družb. Gre za to, da so se problemi in notranja trenja odražali tudi navzen, kar se ob pravilnem vodenju ne bi smelo zgoditi. Notranja nesoglasja nikakor ne bi smela vplivati na delovanje gospodarske javne službe, zato je kolaps računalniškega sistema, ki je imel za posledico to, da porabniki plina določeno obdobje sploh niso prejemali računov, mogoče označiti kot grobo kršitev holdinških načel, ciljev in nalog.

Razlogi za razpad informacijskega sistema in za nesoglasja v službi AOP, ki so dobili take razsežnosti, da so imele konkretne posledice tudi navzven, bi lahko bili tudi izven neposrednega vpliva tožnika. Toda od direktorja se utemeljeno pričakuje, da bo svoje delo opravljal tudi v razmerah, ki niso najbolj ugodne.

Razlogi, da je prišlo do razpada sistema AOP in da računi za plin niso bili posredovani porabnikom, so bili na strani tožnika kot direktorja JP E., zadolženega za uspešno, gospodarno in nemoteno poslovanje. Tožnik kot direktor je bil dolžan organizirati in voditi delovni proces in poslovanje, samostojno odločati in bil je odgovoren za zakonito delo podjetja. Te njegove pristojnosti izhajajo iz 4. člena pogodbe o zaposlitvi, medtem ko so v statutu JP E. definirane še natančneje. Vse te pristojnosti in naloge vodijo k enemu glavnemu cilju, racionalnemu in ekonomičnemu poslovanju javnega podjetja, ki opravlja naloge, zaupane kot izvajalcu gospodarske javne službe. Zlasti je treba upoštevati, da tožena stranka kot gospodarska javna služba ni ustanovljena le z namenom pridobivanja dobička, ampak ima širši družbeni pomen, saj je njena naloga zadovoljevati potrebe prebivalstva. Celotna poslovna politika javnega podjetja se izvaja v okviru smernic H. (12. člen statuta) in v skladu z njegovo poslovno politiko, glavni direktor podjetja pa ima vsa pooblastila za njeno izvajanje, sprejemanje ukrepov in za uveljavljanje vseh oblik odgovornosti. Tako je bil tožnik kot direktor podjetja odgovoren, da vzpostavi red tudi v službi AOP, pri čemer je imel vsa pooblastila, da ustrezno ukrepa proti vodji službe, če ta ni ravnal v skladu z njegovimi navodili in v skladu s poslovno politiko. Tudi, če je k razpadu sistema prispeval le S. M. sam, je bil za to odgovoren tožnik kot glavni direktor.

Sodišče prve stopnje je zato napačno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvah, kot so predhodno obrazložene, zavzelo stališče, da tožniku ni mogoče očitati grobe kršitve holdinških načel, ciljev in nalog, ker ti niso definirani in ker krivde za nastalo situacijo ni mogoče pripisati le tožniku. Ugotovitev, da tožniku krivda ni dokazana, materialnopravno ni pravilna. Treba je upoštevati, da v primeru krivdnih razlogov za razrešitev ne gre za krivdo v "kaznovalnem" smislu, ampak za subjektivno odgovornost direktorja za pravilno, nemoteno in zakonito poslovanje podjetja. Ta pa je v spornem primeru nedvomno izkazana. Zato pogoji, pod katerimi bi bil tožnik zaradi razrešitve upravičen do odpravnine, niso izpolnjeni.

Ker je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki so bili potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev in je dejansko stanje popolno ugotovilo, le napačno je uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe v 1. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo odpravnine v višini 14.036.970,00 SIT s pripadki zavrnilo. Posledično pa je spremenilo tudi izrek o stroških postopka. Tožnik z zahtevkom ni uspel, zato krije sam svoje stroške postopka. Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve vseh stroškov, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje sicer delno napačno (po vrednosti spornega predmeta bi jih lahko za odgovor na tožbo le v višini 1300 točk, za ostala opravila pa ustrezno manj, poleg tega pa vsi priznani stroški niso bili potrebni). Vendar pa se na sklep o stroških tožnik ni pritožil. V odločitev o stroških so všteti že tudi priznani stroški tožene stranke, to pa pomeni, da jih v pritožbenem postopku ni mogoče več odmeriti v manjšem znesku od že prisojenih 2.020.510,00 SIT.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 1.375 točk oz. 151.250,00 SIT za pritožbo, povečano za DDV pa 181.500,00 SIT. Stroški takse za pritožbo znašajo 280.000,00 SIT. Stroški odgovora na odgovor na pritožbo niso bili potrebni. Zato je tožena stranka upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v znesku 461.500,00 SIT.

Tožnikov odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato krije sam svoje stroške, ki so mu s tem nastali.