Jedro

Za pravilno uporabo materialnih določb zakona so dejstva, ki bi potrjevala oziroma ovrgla obstoj kratkotrajnega dela, posledično pa omogočala sklepanje o tem, ali gre za prekršek zaposlitve na črno, odločilna, vendar pa jih okrajno sodišče ni ugotavljalo.

Izrek

Izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva o prekršku vrne Okrajnemu sodišču v Celju v ponovno sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Celje, je z odločbo o prekršku, št. DT 71016-746/2015-5 z dne 16. 6. 2015, zaradi prekrška po 2. alineji prvega odstavka 23. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1) storilcu samostojnemu podjetniku posamezniku S., s. p., izrekel globo 5.000,00 evrov ter mu naložil plačilo sodne takse v višini 500,00 evrov. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo ZSV 727/2015-0313 z dne 18. 11. 2016 zahtevi za sodno varstvo storilčeve zagovornice deloma ugodilo in izpodbijano odločbo o prekršku spremenilo tako, da je storilcu namesto globe 5.000,00 evrov, ob uporabi omilitvenih določil, izreklo omiljeno globo v višini 1.000,00 evrov ter mu namesto 500,00 evrov naložilo v plačilo 100,00 evrov sodne takse. V preostalem delu je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočno sodbo, v zvezi z odločbo o prekršku, vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve določbe 3. alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1, v zvezi z 2. alinejo prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1, na način iz 1. in 4. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da je sodišče napačno materialnopravno razlagalo prokuro upokojenega F. T., ki je pri storilcu brezplačno opravljal delo v obsegu 20 ur mesečno. Vrhovni državni tožilec očita, da sta prekrškovni organ in sodišče na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ugotovila takšne okoliščine oziroma pogoje, kot jih predvideva institut kratkotrajnega dela, ki predstavlja izjemo od zaposlovanja na črno, a je bil kljub temu zoper storilca uveden postopek o prekršku. Iz določb ZPDZC-1 niso nikjer razvide omejitve, kakšna narava ali vsebina dela se šteje za kratkotrajno delo, zato tudi prokure ni možno izključiti kot eno izmed možnih oblik kratkotrajnega dela. Takšne izključitve kratkotrajnega dela zaradi opravljanja prokure pa ne predvideva niti Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Zmotno je tudi stališče sodišča, da bi moral storilec skleniti pogodbo o opravljanju začasnega ali občasnega dela na podlagi določb Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD), saj sodišče tudi v tem oziru napačno šteje delo prokurista za vsebino delovnega razmerja oziroma zaposlitev, medtem ko ZUTD ne ureja klasičnih delovnih razmerij, temveč zgolj atipične oblike dela, ki se opravljajo na podlagi posebnega pogodbenega razmerja. Vrhovni državni tožilec na podlagi navedenega zaključi, da sta prekrškovni organ in sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabila materialni predpis, ki določa prekršek, in s tem kršila določbo 4. točke 156. člena ZP-1, prekrškovni organ pa je z očitkom o kršitvi 2. alineje prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1 kršil tudi določbo 1. točke 156. člena ZP-1, saj dejanje, zoper katerega je tekel postopek o prekršku, ni prekršek. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremeni tako, da postopek o prekršku zoper storilca ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročalo storilcu in njegovi zagovornici, da podata izjavo. Storilec izjave ni podal, njegova zagovornica pa se je z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti strinjala.

B.

4. V postopku inšpekcijskega nadzora zaposlovanja na črno pri storilcu je F. T. povedal: 1.) da je opravljal delo, in sicer je s pomočjo preše izdeloval vložke za sveče, 2.) da je navedeno delo opravljal pri svojem sinu - samostojnem podjetniku, 3.) da je imel status upokojenca, saj se je že dne 15. 10. 2007 upokojil in je dejavnost svečarstva prevzel njegov sin, 4.) da je bil prokurist, 5.) da je opravljal delo v obsegu dvajset ur mesečno, 6.) da za svoje delo ni prejemal nobenega plačila in 7.) da o delovnem času ni vodil evidence. Pooblaščena uradna oseba je po vpogledu v uradne evidence dodatno ugotovila, da storilec kot delodajalec s F. T. ni sklenil nobene pogodbe in ga ni zavaroval za primer poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Na podlagi izpeljanega postopka je prekrškovni organ izdal odločbo o prekršku, s katero je storilca spoznal za odgovornega kršitve 3. alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1 in mu na podlagi 2. alineje prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1 izrekel globo v višini 5.000,00 evrov.

5. V zahtevi za sodno varstvo je zagovornica med drugim očitala kršitev določb materialnega prava in poudarila, da v konkretnem primeru glede na ugotovljeno dejansko stanje ni šlo za začasno ali občasno delo upokojenca po določbah ZUTD, temveč kvečjemu za brezplačno in kratkotrajno delo po 17. členu ZPDZC-1. Ugotovitev obstoja kratkotrajnega dela pa na podlagi drugega odstavka 7. člena ZPDZC-1 pomeni, da ne glede na določbe 5. člena ZPDZC-1 (torej tudi, če delodajalec z upokojencem ne sklene pogodbe o opravljanju začasnega ali občasnega dela, kar se šteje za zaposlovanje na črno), ne moremo govoriti o zaposlovanju na črno in je prekrškovni organ zmotno uporabil materialni predpis, ki določa prekršek.

6. Okrajno sodišče v Celju je izpostavljeni očitek zagovornice zavrnilo z utemeljitvijo, da je bil F. T. pri storilcu prokurist, katerega delo se na podlagi šestega odstavka 35. člena ZDoh-2 šteje za zaposlitev, zato v konkretnem primeru določbe ZPDZC-1 o kratkotrajnem delu niso uporabljive. Sodišče je izrecno zapisalo, da drugačne pravne presoje ne omogočata niti dejstvi, da je F. T. upokojenec in oče samostojnega podjetnika. Glede na to, da je bil F. T. pri storilcu zaposlen, saj je opravljal delo prokurista, ne pa kratkotrajnega dela, bi po presoji sodišča storilec moral z njim skleniti pogodbo o opravljanju začasnega ali občasnega dela, pa tega ni storil, zato je sodišče potrdilo očitek o storitvi prekrška po 2. alineji prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1. 7. Primere zaposlovanja na črno ureja ZPDZC-1, ki v 3. alineji prvega odstavka 5. člena določa, da je prepovedano zaposlovanje na črno, ki se šteje, če delodajalec z upokojencem ni sklenil pogodbe o opravljanju začasnega ali občasnega dela v skladu z zakonom, ki ureja trg dela. ZUTD v določbah od 27a. do 27g. člena ureja začasno ali občasno delo, za katerega vrhovni državni tožilec pravilno ocenjuje, da takšno delo predstavlja atipično obliko dela, ki se opravlja na podlagi pogodbe o opravljanju začasnega ali občasnega dela kot posebnega pogodbenega razmerja med delodajalcem in upravičencem (s statusom upokojenca), ki ima lahko tudi nekatere elemente delovnega razmerja po zakonu, ki ureja delovna razmerja. Za zaposlovanje na črno pa se na podlagi 1. alineje drugega odstavka 7. člena ZPDZC-1 ne šteje kratkotrajno delo, ki je podrobneje opredeljeno v 17. členu istega zakona. Tako se za kratkotrajno delo šteje brazplačno opravljanje dela v mikrodružbi ali zavodu z najmanj enim in največ desetimi zaposlenimi ali pri samozaposleni osebi z največ desetimi zaposlenimi, kadar ga opravlja med drugim oseba, s katero je lastnik samozaposlene osebe v sorodu v ravni vrsti do prvega kolena. Zakonsko je predvidena tudi zgornja meja kratkotrajnega dela, saj se to delo lahko opravlja največ štirideset ur mesečno.

8. Po oceni Vrhovnega sodišča vrhovni državni tožilec neutemeljeno uveljavlja kršitev materialnega prava na podlagi 1. točke 156. člena ZP-1, saj iz opisa dejanja, kakor izhaja iz odločbe prekrškovnega organa, izhajajo vsi elementi očitanega prekrška o zaposlitvi na črno po 3. alineji prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1. Iz opisa dejanja namreč izhaja, da je upokojeni F. T. opravljal delo - izdeloval vložke za sveče, pri čemer storilec z njim ni sklenil pogodbe o opravljanju začasnega ali občasnega dela. Glede na zakonsko dikcijo, predstavljeno v predhodni točki obrazložitve, in konkretni opis prekrška je zato možno zaključiti, da je pravna opredelitev prekrška skladna z opisom dejanja in do kršitve 1. točke 156. člena ZP-1 ni prišlo.

9. Iz predstavljenih navedb vrhovnega državnega tožilca je razvidno, da na podlagi predpostavljenega pravilno ugotovljenega dejanskega stanja sodišču očita napačno materialnopravno presojo. Stališče vložnika je, da je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno razlagalo določbe ZDoh-2, namesto določb o kratkotrajnem delu po ZPDZC-1, saj v konkretnem primeru ni bistveno, kako je sodišče pravno razlagalo (sicer nepomembno) dejstvo v zvezi s prokuro F. T. kot obliko zaposlitve. Vrhovni državni tožilec glede na stanje stvari sam izpelje pravni zaključek, da gre za kratkotrajno delo in zaradi izostanka takšnega sklepanja, ki ga okrajno sodišče ni opravilo, očita kršitev materialnega prava.

10. Za zaključek o kršitvi materialnega prava mora biti vedno pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po oceni Vrhovnega sodišča v konkretni zadevi ni podano in se mu ob zatrjevanih kršitvah, ki jih izpostavlja vrhovni državni tožilec, poraja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, pomembnih pri presoji ali gre za prekršek zaposlitve na črno po 2. alineji prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1. Okrajno sodišče je namreč ob presoji zagovorničinih navedb v zahtevi za sodno varstvo ugotovilo, da ni pogojev za uporabo določb o kratkotrajnem delu, temveč gre za prekršek zaposlitve na črno. To je sodišče utemeljilo z dejstvom, da je bil upokojeni F. T. pri storilcu zaposlen kot prokurist, kar pa se šteje po ZDoh-2 kot oblika zaposlitve. Temu v zahtevi nasprotuje vrhovni državni tožilec z navedbami, da v konkretnem primeru ne gre za znake prekrška zaposlitve na črno, temveč za znake kratkotrajnega dela, ki pa ne predstavlja prekrška. Dejstev, ki bi potrjevala oziroma ovrgla obstoj kratkotrajnega dela, posledično pa omogočala sklepanje o tem, ali gre za prekršek zaposlitve na črno, pa po presoji Vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi okrajno sodišče ni ugotavljalo. Za pravilno uporabo materialnih določb zakona pa so ta dejstva odločilna.

C.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ravnalo po 427. členu ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ter izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Celju razveljavilo in zadevo o prekršku vrnilo v ponovno odločanje temu sodišču. To bo moralo presoditi obstoj in pravilnost vseh odločilnih dejstev, ki se tičejo ugotovitve kratkotrajnega dela oziroma zaposlitve na črno in na tej podlagi pravilno uporabiti materialne določbe zakona.