Jedro

Opisno oblikovan izrek glede obrestnega zahtevka (z navedbo glavnice oziroma obdobja, v katerem tečejo zakonske zamudne obresti, ob upoštevanju delnih plačil) sicer sam po sebi ni nepravilen, saj je določljiv tudi po višini. Ni pa primeren takrat, kadar stranka tožbeni zahtevek formulira tako, da zahteva kapitalizirani znesek dolgovane glavnice z obrestmi od določenega datuma - npr. datuma vložitve tožbe skupaj s procesnimi obrestmi.

Kapitalizirani znesek pripadajoče odpravnine v višini 3.908,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na dan 5. 12. 2017 znaša 5.504,71 EUR. Od tega zneska pa je iz naslova delnega plačila zneska 500,00 EUR na dan 18. 10. 2015 potrebno odšteti ne le glavnice v znesku 500,00 EUR (kot je to storil tožnik), ampak tudi obresti od glavnice v znesku 500,00 EUR za čas od 19. 10. 2015 do 5. 12. 2017 v znesku 85,44 EUR do katerih tožnik ni upravičen, jih je pa pri izračunu (v tožbi) nepravilno pripisal kapitaliziranemu vtoževanemu znesku. Od zneska 5.504,71 EUR iz naslova odpravnine je torej potrebno odšteti znesek 585,44 EUR, tako da znaša kapitalizirani znesek glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi na dan 5. 12. 2017, do katerega je tožnik upravičen, 4.919,27 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe (I.b točka v zvezi s I.a točko ter V. točko izreka) se delno spremeni tako, da se na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova odpravnine plačati znesek 4.919,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2017 do plačila, višji zahtevek iz tega naslova pa se zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v višini 438,47 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 194,79 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo: - naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki odpravnino v višini 3.408,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.908,35 EUR od 11. 12. 2012 do 18. 10. 2015 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.408,35 EUR od 19. 10. 2015 do dneva plačila (I.a točka izreka) ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 500,00 EUR (I.b točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki odpravnino v višini 176,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2017 do plačila (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki po predhodnem obračunu in odvodu davkov in prispevkov od ustreznega zneska bruto plačo za mesec avgust 2017 izplačati neto plačo v višini 621,67 EUR in stroške v zvezi z delom v višini 165,94 EUR, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2017 do plačila (III. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna od sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2017 v višini 450,80 EUR (bruto), odvesti davek ter tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2017 do plačila (IV.a točka izreka); - zavrnilo višji tožbeni zahtevek za izplačilo razlike med bruto in neto zneskom sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2017 in za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska sorazmernega dela regresa za letni dopust, se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen (IV.b točka izreka) ter - naložilo toženi stranki, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške sodnega postopka v višini 228,47 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (V. točka izreka), vse v osmih dneh pod izvršbo.

2. Zoper zavrnilni del sodbe, t.j. zoper I.b točko (v zvezi s I.a točko) in V. točko izreka se pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi in ustrezno spremeni tudi sklep o stroških postopka, tožencu pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno plačilo do plačila.

Navaja, da sodišče v 6. točki obrazložitve ugotavlja, da tožniku iz naslova odpravnine pripada znesek 3.908,35 EUR (kar znaša 1/3 x 781,67 EUR x 15 let) in da mu je toženec plačal le 500,00 EUR ter da je tožnik svojo terjatev kapitaliziral na dan 5. 12. 2017 in od tako dobljenega zneska 5.004,71 EUR zahteval zamudne obresti od dneva vložitve tožbe 6. 12. 2017 dalje. Ker pa tožnik pri obračunu obresti ni upošteval, da mu je toženec oktobra 2015 plačal znesek 500,00 EUR, sodišče ugotavlja, da obračun obresti ni pravilen in je iz tega razloga zahtevek tožnika za znesek 500,00 EUR z obrestmi od 6. 12. 2017 dalje do plačila zavrnilo. Takšen zaključek sodišča je napačen, saj je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je pri obračunu obresti in kapitalizaciji glavnice upošteval, da mu je toženec v mesecu oktobru 2015 plačal znesek 500,00 EUR in da ob upoštevanju delnega plačila kapitalizirana glavnica na dan 5. 12. 2017 znaša 5.004,71 EUR, torej toliko, kot je tožnik zahteval v tožbi.

Tožnik je v tožbi zahteval povračilo stroškov postopka in jih je v zaključku tožbe tudi specificiral ter poleg odvetniških stroškov zahteval tudi povračilo sodne takse, vendar zneska sodne takse v znesku 210,00 EUR sodišče pri povračilu stroškov ni upoštevalo in ga posledično ni naložilo v plačilo tožencu. Znesek sodne takse spada med izdatke, ki nastanejo med ali zaradi postopka in s tem med pravdne stroške, ki jih je toženec v primeru neuspeha dolžan povrniti tožniku.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava pa je del tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine neutemeljeno zavrnilo, tožniku pa priznalo prenizko odmerjene stroške postopka, ker mu ni priznalo stroškov sodne takse za tožbo.

6. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik pri izračunu višine dolgovane odpravnine ni upošteval delnega plačila v znesku 500,00 EUR v oktobru 2015, saj že iz same tožbe izhaja, da je bil ta (že plačani) znesek pri izračunu kapitaliziranega zneska glavnice z obrestmi na dan 5. 12. 2017 upoštevan. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 500,00 EUR iz naslova odpravnine.

7. Prav tako ni ustrezna formulacija 1.a točke izreka zamudne sodbe. Opisno oblikovan izrek glede obrestnega zahtevka (z navedbo glavnice oziroma obdobja, v katerem tečejo zakonske zamudne obresti, ob upoštevanju delnih plačil) sicer sam po sebi ni nepravilen, saj je določljiv tudi po višini. Ni pa primeren takrat, kadar stranka tožbeni zahtevek formulira tako, da zahteva kapitalizirani znesek dolgovane glavnice z obrestmi od določenega datuma – npr. datuma vložitve tožbe skupaj s procesnimi obrestmi, tako kot v obravnavani zadevi.

8. Tožnikov izračun, razviden iz tožbe, pa je kljub temu, da je tožnik delno plačilo v znesku 500,00 EUR upošteval, deloma napačen zaradi tega, ker je v njem upoštevan previsok znesek iz naslova obresti, do katerih tožnik zaradi delnega plačila zneska 500,00 EUR v oktobru 2015 (18. 10. 2015) ni upravičen. Kapitalizirani znesek pripadajoče odpravnine v višini 3.908,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na dan 5. 12. 2017 znaša 5.504,71 EUR. Od tega zneska pa je iz naslova delnega plačila zneska 500,00 EUR na dan 18. 10. 2015 potrebno odšteti ne le glavnice v znesku 500,00 EUR (kot je to storil tožnik), ampak tudi obresti od glavnice v znesku 500,00 EUR za čas od 19. 10. 2015 do 5. 12. 2017 v znesku 85,44 EUR do katerih tožnik ni upravičen, jih je pa pri izračunu (v tožbi) nepravilno pripisal kapitaliziranemu vtoževanemu znesku. Od zneska 5.504,71 EUR iz naslova odpravnine je torej potrebno odšteti znesek 585,44 EUR, tako da znaša kapitalizirani znesek glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi na dan 5. 12. 2017, do katerega je tožnik upravičen, 4.919,27 EUR. Do višjega zneska iz tega naslova (do razlike do vtoževanega zneska 5.004,71 EUR, ki znaša 85,44 EUR s pp) pa tožnik ni upravičen in le za ta znesek je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen. Pritožba je torej v tem obsegu utemeljena.

9. Tožnik utemeljeno graja tudi odločitev o stroških postopka. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da mu sodišče prve stopnje ni priznalo vseh priglašenih stroškov, do katerih je po določbah 155. člena ZPP upravičen, saj mu ni priznalo stroškov sodne takse za tožbo v znesku 210,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi ugodilo in zvišalo stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, na skupni znesek 438,47 EUR, kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi delno podani, je pritožbeno sodišče na podlagi določb prvega odstavka 351. člena ter 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo ter delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

11. Ker je tožnik s pritožbo v pretežnem delu uspel, je v skladu z določbami 154. in 165. člena ZPP upravičen do povračila pritožbenih stroškov, odmerjenih v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 – OT). Pritožbeni stroški, to je nagrada za pritožbo – 250 točk (tar. št. 15/4), povračilo materialnih stroškov – 2 % ter 22 % DDV, znašajo 142,79 EUR (obračunano po vrednosti točke 0,459 EUR). Tožnik pa je upravičen tudi do povračila stroškov za plačilo sodne takse za pritožbo v višini 52,00 EUR, kar skupaj znaša 194,79 EUR.