Jedro

Statusa vojaškega vojnega invalida ne more pridobiti oseba, ki je telesno poškodbo utrpela kot pripadnik civilne zaščite med vojaško agresijo na Republiko Slovenijo v letu 1991.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v revizijskem postopku odpravila odločbo Oddelka za splošne zadeve občine z dne 25.5.1992 in odločila, da tožniku ne gre status vojaškega invalida, ki mu je bil priznan z navedeno odločbo prvostopnega organa. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik utrpel okvaro organizma kot pripadnik civilne zaščite med vojaško agresijo na Republiko Sloveniju junija 1991. Po določbi 1. člena zakona o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991 (Uradni list RS, št. 12/91-I) se status in pravice vojaškega vojnega invalida zagotavlja osebi, ki je ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 27. junija do 18. julija 1991, utrpela telesno okvaro zaradi rane, poškodbe ali bolezni pri opravljanju vojaške ali druge dolžnosti za obrambo ali varnost Republike Slovenije v sestavi Teritorialne obrambe Republike Slovenije, organov za notranje zadeve, enot za zvezo republike in občin ter narodne zaščite. Pripadniku civilne zaščite se po tej določbi ne zagotavlja status in pravice vojaškega vojnega invalida.

Proti tej odločitvi tožene stranke je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da je stališče tožene stranke zmotno glede na določbo 5. člena zakona o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91 - ZOZ). Odločba tožene stranke pomeni diskriminacijo tožnika kot pripadnika civilne zaščite, ki je v času agresije izpostavljal svoje življenje za obrambo države. Tožnik predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena, ker tožnik ne izpolnjuje zakonskega pogoja za pridobitev statusa vojaškega invalida.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita. Tožena stranka je pravilno uporabila določbo 1. člena zakona o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991. Ta določba se ne nanaša na osebo, ki je kot pripadnik civilne zaščite utrpela okvaro organizma. Glede na to, da je tožnik utrpel poškodbo kot pripadnik civilne zaščite, ne izpolnjuje zakonskega pogoja za pridobitev statusa in pravic vojaškega vojnega invalida.

Določba 5. člena zakona o obrambi in zaščiti, na katero se sklicuje tožnik v tožbi, se nanaša na pravice in dolžnosti, ki jih imajo državljani pri uresničevanju obrambe in zaščite. Med temi pravicami in dolžnostmi je tudi "dolžnost delovati v civilni zaščiti ter izvajati ukrepe osebne in vzajemne zaščite ". Toda ta zakon ne določa pogojev za pridobitev statusa vojaškega vojnega invalida. Ti pogoji so določeni v zakonu o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991. Zakon o varstvu žrtev vojaške agresije v Republiki Sloveniji v letu 1991 ne zagotavlja samo statusa in pravic vojaških vojnih invalidov, temveč tudi drugih žrtev te agresije. Po določbi 3. člena navedenega zakona ima tožnik, skladno z določbami zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/52) pravico uveljavljati status in pravice civilnega invalida vojne.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Svojo odločitev je sodišče oprlo na določbo 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).