Jedro

Za izdajo začasne odredbe torej zadostuje že verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode. Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse.

Ker je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, se pritožbenemu sodišču ni potrebno opredeliti do toženkinih navedb o zastaranju potencialnega kondikcijskega (denarnega) zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnica je kot kreditojemalka s toženko v letu 2008 sklenila kreditno pogodbo, na podlagi katere ji je toženka dala kredit v višini 149.822,00 CHF, ki se ga je tožnica zavezala vrniti v CHF (v evrski protivrednosti) v 240 zaporednih obrokih. S tožbo uveljavlja ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter izbris hipoteke. Skupaj s tožbo je predlagala tudi zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo.

2.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12. 4. 2024 izdalo začasno odredbo zaradi zavarovanja nedenarne terjatve, s katero je začasno, do pravnomočne odločitve o zahtevku, tožnici odložilo, toženki pa prepovedalo od nje zahtevati plačevanje obveznosti po kreditni pogodbi ter da se ta odlog vpiše v centralni register SISBON. Toženki je prepovedalo, da bi v času trajanja te začasne odredbe zaradi neplačevanja obveznosti iz kreditne pogodbe, zapadlih v plačilo v času veljavnosti te začasne odredbe, odstopila od kreditne pogodbe ali v centralni register SISBON vnesla podatek o neplačani obveznosti ali zapadlem dolgu, zapadlih v plačilo v času veljavnosti te začasne odredbe. Za primer kršitve prepovedi je določilo denarno kazen v višini 5.000,00 EUR. Z izpodbijanim sklepom je toženkin ugovor zoper začasno odredbo zavrnilo.

3.Toženka se zoper sklep o ugovoru pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru zoper začasno odredbo ugodi in začasno odredbo razveljavi, oziroma podredno, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o zastaranju kondikcijskega zahtevka. Trdi, da je bilo sklepanje kreditov v CHF v času sklenitve sporne pogodbe ne le dopuščeno, temveč tudi izrecno urejeno v ZVPotK (v 9. točki prvega odstavka 7. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 7. člena).

5.Toženka je trdila, da je tožnici pojasnila, da prevzema valutno tveganje (da se ob spremembi tečajnega razmerja lahko spremenijo mesečne anuitete v evrski protivrednosti) in jo opozorila, da bodočega gibanja tečaja ni mogoče predvideti, ter da ji ni dajala zagotovil glede bodočega gibanja tečaja.

6.V času sklepanja kreditne pogodbe veljavni ZPotK ni določal takšnega obsega pojasnilne dolžnosti, kot jo sedaj, 15 let kasneje, od toženke zahteva sodišče. Stališče sodišča, da bi morale posredovane informacije vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, predstavlja vsebino Priporočila ESRB, katerega Sodišče EU sicer omeni, ni pa ga povzelo v izrek svojih odločb, zato ne gre za del razlage Direktive 93/13. Direktive nimajo horizontalnega neposrednega učinka.

7.Regulacijsko začasno odredbo je mogoče izdati le takrat, kadar grozi nastanek sile ali težko nadomestljive škode. Sodišče ne pojasni, zakaj dejstvo, da bi morala tožnica v primeru neizdane začasne odredbe svoj tožbeni zahtevek razširjati po vsakem plačilu oziroma potencialno vložiti novo tožbo, predstavlja težko nadomestljivo škodo. Če bi tožnica izkazala slabo finančno stanje, bi jo sodišče lahko oprostilo plačila sodnih taks ali ji odobrilo brezplačno pravno pomoč.

8.Nepravilna je tudi ugotovitev, da je tožnica že preplačala glavnico kredita. Z vidika dokončnega odplačila kredita so meritorne le vrednosti v CHF. V primeru ničnosti bi bila tožnica dolžna toženi stranki povrniti koristi od uporabljenega denarja, kar potrjuje toženkino trditev, da tožnica ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti. Prilaga pravno mnenje o prepričljivosti sodbe Višjega sodišča v Celju Cp 201/2023.

9.Sodišče se je na sodbo C-287/22 sklicevalo mimo določb ZIZ. Neposredna uporaba sodb SEU ni dopustna. Tožnica ni dokazala možnosti odprave posledic izdane začasne odredbe.

10.Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

11.Pritožba ni utemeljena.

12.Izpodbijana odločitev ima pravno podlago v določbah ZIZ o predpostavkah za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve. Upnik mora s stopnjo verjetnosti izkazati, da ima terjatev do dolžnika ali da mu bo ta še nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg te predpostavke mora s stopnjo verjetnosti izkazati še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, ali - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

13.Ker je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, se pritožbenemu sodišču ni potrebno opredeliti do toženkinih navedb o zastaranju potencialnega kondikcijskega (denarnega) zahtevka.

14.Sodišče prve stopnje je, sledeč novejši praksi v postopkih v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v CHF, pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Pravno podlago za presojo v tej zadevi (glede verjetnosti terjatve) predstavljajo določbe ZPotK, ZVPot ter temeljna načela OZ, ki jih je treba razlagati evroskladno v luči minimalne harmonizacije, kot to določata Direktiva in sodna praksa SEU. Slednja je formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot. Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke (kar je dobra vera v postopkovnem smislu). Za izkaz izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke ne zadošča njeno sklicevanje na abstraktna zakonska merila, temveč mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti. Banka je dolžna potrošniku razkriti vse okoliščine, ki bi jih, upoštevaje svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje. Neopravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe.

15.Presoja, da je verjetnost terjatve izkazana, je bila v sklepu o začasni odredbi oprta na navedbe tožnice, da ni bila opozorjena na možnost večjih tečajnih nihanj. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ponovno presojalo verjetno izkazanost terjatve, tokrat tudi na podlagi ugovornih navedb. Ugotovilo je, da iz toženkinih ugovornih navedb ne izhaja, da bi tožnico opozorila, da ima lahko kredit v tuji valuti, zlasti v dolgoročnem obdobju, zanjo znatne negativne posledice, tudi takšne, ki bi jih težko nosila. Toženka v pritožbi ponavlja ugovorne trditve: tožnica je bila pred sklenitvijo sporne kreditne pogodbe opozorjena na valutno tveganje, to je na možnost, da se ob spremembi tečajnega razmerja lahko spremenijo mesečne anuitete v evrski protivrednosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, na katerih temelji presoja, da gre za pomanjkljivo pojasnilo, na podlagi katerega se tožnica kot povprečen potrošnik, ki prejema dohodke v EUR, ni mogla zavedati, da so valutna razmerja povsem nestabilna (nepredvidljiva, nenapovedljiva), da so nihanja lahko zelo visoka in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz namena opozorila, ki je v tem, da potrošnik razume razsežnost prevzetega tveganja. Ne zadostuje torej opozorilo o obstoju valutnega tveganja, kot ga zatrjuje toženka, saj na podlagi takšnega, abstraktnega in vsebinsko praznega opozorila, potrošnik ne razume, da lahko tečajna nihanja povzročijo takšne spremembe njegove obveznosti, ki jih bo morda težko nosil. Ne podpisana pisna izjava o seznanjenosti z valutnim tveganjem ne opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete zaradi valutnega (in obrestnega) tveganja, brez ponazoritve materializacije tovrstnega tveganja v sferi obveznosti kreditojemalcev ne zadošča za dosego uporabljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Tovrstna pojasnila banke namreč ne izrazijo tveganja v realni sferi potrošnikovih kreditnih obveznosti (višini obrokov odplačevanja) ob upoštevanju dolgoročnosti kreditnega razmerja.

16.Neutemeljen je pritožbeni očitek o retroaktivnem zapolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti. V času sklenitve sporne pogodbe veljavni ZPotK je v tretjem odstavku 21. člena določal, da se ne glede na določbe tega zakona uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejši za potrošnika, torej (tudi) ZVPot (kot implementacija Direktive), ki je v četrtem odstavku 22. člena vzpostavil splošno zahtevo preglednosti. ZPotK je specialnejši predpis, ZVPot pa ureja širši obseg pravic potrošnikov, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZPotK.

17.Presoja nepoštenosti v okviru ZVPot se opravi ob upoštevanju minimalnih standardov Direktive in meril, ki jih je razvilo SEU. Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije, pa imajo ex tunc pravni učinek, in izražajo, kar je v normi prava EU ab initio. V judikaturi SEU je bil izpostavljen pomen pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in povečanje tujih obrestnih mer. Da gre za zahtevo, neposredno izhajajočo iz zahteve Direktive po preglednosti pogodbenega pogoja, je SEU razločneje kot v dotedanji sodni praksi opozorilo v zadevah C-609/19, C-776/19 do C-782/19 in C-670/20.

18.Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da opozorilo na vpliv "zelo velike depreciacije valute EUR" ni del razlage Direktive. Opozorilo na "črni scenarij" pa je šteti za sopomenko omenjenemu pojasnilu/opozorilu.

19.Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z verjetno izkazanostjo pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je ta pogoj pravilno razlagalo v luči stališč, ki jih je SEU zavzelo v sodbi C-287/22, ki ji pritožnica neutemeljeno odreka zavezujoč učinek (sodba je kot razlaga Direktive obvezen pravni vir): (1) da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev, (2) da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe, pogojene s plačilom sodnih stroškov, za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, in (3) da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, - kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in - je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.

20.Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno). Ob takšni razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje že ugotovitev, da je tožnica toženki že plačala več kot je od nje prejela (toženka ne prereka trditev, da je tožnica prejela 91.780,20 EUR, in ji plačala že 113.570,56 EUR). V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi morala zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožnice zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov. Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.

21.Četudi razlogi sodišča prve stopnje o težko nadomestljivi škodi, kot jo razlaga dosedanja sodna praksa (v ne-potrošniških sporih), niso bili potrebni (točka 47 obrazložitve sklepa), pritožbeno sodišče na podlagi neprerekanih trditev, da tožnica mesečno razpolaga s 1.736,95 EUR, partner pa ima prav tako povprečno plačo, za plačilo kredita pa porabita 781,00 EUR, ter védenja o nenehno rastočih življenjskih stroških, zavrača pritožbeni pomislek o težkem finančnem položaju tožnice.

22.Z vidika zagotovitve zgoraj navedenih ciljev Direktive reverzibilnost ni sprejemljiv pogoj za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Enako velja glede potrebe po tehtanju neugodnih posledic za upnika in dolžnika (v smislu 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Za izdajo začasne odredbe torej zadostuje že verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode. Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse. Tudi sicer je bila s hipoteko na nepremičnini v lasti tožnice zavarovana terjatev v višini 149.822,00 CHF, zato se zdi malo verjetno, da vrednost te nepremičnine (tudi v primeru prodaje pod tržno vrednostjo) ne bi zadoščala za poplačilo morebitnega preostanka terjatve.

23.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

24.Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/4, 23, 24 Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.