Jedro

Presoja okoliščin v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti (2. točka 1. odstavka 432. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obd. S.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 23.1.2003 na podlagi 1. odstavka 202. v zvezi z 2. točko 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obd. S.Z. odredila pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ki teče od 23.1.2003 od 10.05 ure dalje. Odločila je tudi, da na podlagi tega sklepa lahko traja pripor zoper obdolženca največ 15 dni.

Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbi obdolženega S.Z. in njegovega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočni sklep je dne 4.2.2003 zagovornik obdolženega S.Z. iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Po mnenju vložnika je sodišče v pravnomočni odločbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti in da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in razveljavi odločbi sodišč prve in druge stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da sodišče s pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora zakona ni kršilo. Pravilne so ugotovitve sodišča, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec pravi storilec kaznivih dejanj, ki imajo znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 4. v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZ. Na podlagi dejstva, da je bilo zoper obdolženca vloženih že sedem kazenskih ovadb zaradi istovrstnih kaznivih dejanj in da sta vložena dva obtožna predloga, pa je podana tudi obdolženčeva ponovitvena nevarnost, ki je v razlogih odločb dovolj konkretizirana. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 2. točki 1. odstavka 432. člena ZKP se sme pripor izjemoma odrediti zoper tistega, za katerega je utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in na predlog, tudi če gre za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, kadar je podan razlog za pripor iz 2. ali 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP.

Pogoji za pripor so: a) utemeljen sum da je določena oseba storila kaznivo dejanje; b) obstoj pripornega razloga in c) neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi.

Da pri obdolženem S.Z. ni podan utemeljen sum, kot temeljni pogoj za odreditev pripora, da je storil očitana mu kazniva dejanja, vložnik v zahtevi niti ne zatrjuje.

Obdolženčev zagovornik nima prav, ko v zahtevi navaja, da je sodišče v napadenem pravnomočnem sklepu glede obstoja ponovitvene nevarnosti, kot drugega pogoja za pripor, posplošeno navedlo, da nanjo kažejo teža in način storitve kaznivega dejanja, okoliščine, v katerih naj bi bilo dejanje storjeno in osebne lastnosti, okolje in razmere, v katerih osumljenec živi ter da je na ta način zgolj prepisalo zakonsko besedilo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ne da bi navedlo tiste konkretne okoliščine iz dejanskosti, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti sklep o obstoju tega pripornega razloga.

Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je sodišče ugotovilo, da je policija zoper obdolženca podala že sedem kazenskih ovadb zaradi istovrstnih kaznivih dejanj in da je državno tožilstvo vložilo zoper obdolženega S.Z. dva obtožna predloga zaradi kaznivih dejanj po 4. v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZ, ki naj bi jih storil na škodo kar devetih deklic ter v eni zadevi zoper njega predlagalo preiskovalna dejanja zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Svoj sklep je glede pripornega razloga utemeljilo tudi s tem, da se obdolženec protipravnosti svojega ravnanja dobro zaveda, kar da je priznal. Ocenilo je, da kontinuiteta številnih kaznivih dejanj, navedenih v kazenskih ovadbah, obtožnih predlogih in v predlogu za preiskovalno dejanje v povezavi s kaznivimi dejanji, obravnavanimi v tem postopku, kažejo, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Na tej podlagi je sklepalo, da obdolženčeve obljube, podane v zagovoru, da bo s takim ravnanjem prenehal, nimajo stvarne podlage in da bi to že davno lahko storil, če bi to res hotel. Zato ne drži navedba v zahtevi, da o odločilnih dejstvih, pomembnih pri oceni danosti pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, v napadanem pravnomočnem sklepu ni razlogov. Zato zaključku, sprejetem glede tega vprašanja v izpodbijani pravnomočni odločbi, tudi po oceni Vrhovnega sodišča, ni mogoče odrekati razumne presoje.

Prav tako zahteva ni utemeljena, ko zatrjuje, da sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi bila zaradi obdolženčevega ravnanja, prizadeta varnost oškodovank in s tem podan nadaljnji pogoj za pripor, to je njegova neogibnost za varnost ljudi.

Sodišče ni samo posplošeno ugotovilo, da je pripor edini ukrep, ki pride v poštev za preprečitev osumljenčeve ponovitvene nevarnosti in da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, ker da je le na ta način mogoče zagotoviti zaščito otrok in njihove spolne nedotakljivosti. Tako je konkretno navedlo in se pri tem sklicevalo na izjave 12-letnih oškodovank M. in M.O., D.O. ter 7-letne L.K. in njihovih staršev, da so bile deklice zaradi obdolženčevega ravnanja vznemirjene in prestrašene, da so se obdolženca bale in da si tudi niso upale hoditi po ustaljenih poteh, ker bi ga lahko srečale.

Sodišče tako ni opisalo samo škodljiv vpliv obdolženčevega početja na bodoči duševni razvoj oškodovank, temveč da so pri teh, glede na njihovi starosti primerni sposobnosti dojemanja sveta, nastopili občutki strahu in vznemirjenja in s tem tudi prizadetosti njihovega občutka za varnost. S tega vidika je tudi ocena, da je podano sorazmerje med posegom v obdolženčevo pravico do prostosti na eni in varovanjem varnosti oškodovank na drugi strani, v skladu s pravnimi standardi, ki jih mora sodišče upoštevati pri presoji tega pogoja za pripor.

S tem ko je sodišče ugotovilo, da so pri obdolžencu podani vsi zakonski pogoji, ki izjemoma tudi v skrajšanem postopku narekujejo odreditev pripora, je zavzelo tudi stališče, zakaj z milejšimi ukrepi pri S.Z. ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obdolženega S.Z. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.