Jedro

Toženka je bila na podlagi tretjega odstavka 30. člena ZMEPIZ-1 dolžna tožnici vročiti kopijo o odjavi iz zavarovanja v petnajstdnevnem roku od prenehanja delovnega razmerja. Opustitev te obveznosti ne vpliva na že učinkujočo fikcijo vročitve odpovedi in za odločitev v tem sporu ni bistvena. Prav tako ni bistveno, kako je glede priznanja pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti odločil Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje ter ali je tožnico na vložitev tožbe napotil Inšpektorat Republike Slovenije za zaposlovanje.

Sodišče prve stopnje je zahtevku iz naslova prehrane med delom ugodilo na podlagi presoje, da je imela tožnica na razpolago kuhinjo s pečico in mikrovalovno pečico, kjer si je lahko pripravila topli obrok in hrano, ki jo je toženka zagotavljala v okviru zajtrka za hotelske goste, pri čemer je kot bistveno izpostavilo še, da tožnica na kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v zvezi s prehrano med delom ni opozarjala. Slednje ni bistveno, materialnopravna presoja, da je toženka tožnici na opisan način zagotovila prehrano med delom, pa je zmotna. Za odločitev je bistvena določba Kolektivne pogodbe za dejavnost gostinstva in turizma Slovenije, po kateri je delavec upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom, če mu delodajalec ne zagotavlja toplega obroka ali če iz utemeljenih razlogov ne more uživati organizirane prehrane. Iz te določbe kolektivne pogodbe jasno izhaja, da je delodajalec tisti, ki mora zagotavljati topli obrok, ne pa le možnosti, da si ga delavec pripravi sam, pri čemer mora biti prehrana (ustrezno) organizirana.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa v točki II delno spremeni, tako da se ta točka na novo glasi: "II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki iz naslova prehrane med delom plačati znesek 1.520,00 EUR. Višji zahtevek iz naslova regresa za letni dopust do zneska 645,00 EUR in odškodnine za neizrabljen letni dopust v znesku 1.799,16 EUR se zavrne."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške pritožbe v znesku 120,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača znesek 466,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 83,33 EUR od 1. 1. 2019 do plačila (točka I izreka). Višji zahtevek iz naslova regresa za letni dopust do zneska 645,00 EUR, prehrane med delom v znesku 1.520,00 EUR in odškodnine za neizrabljeni letni dopust v znesku 1.799,16 EUR je zavrnilo (točka II izreka). Tožbo je v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 4. 2020, ugotovitev, da delovno razmerje med pravdnima strankama ni prenehalo, ampak je trajalo do 31. 1. 2021, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 6. 5. 2020 do 31. 1. 2021, vključno z delovno dobo in reparacijo, ter plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v znesku 17.535,42 EUR, zavrglo (točka III izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (točka IV izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe, odločitev o delnem zavrženju tožbe in pravdnih stroških (točke II, III in IV izreka sodbe in sklepa) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da ji toženka odpovedi ni vročila. Tožnica odpovedi ni prejela niti se o odpovedi s toženko ni pogovarjala. Dokazno breme, da je odpoved vročila, je bilo na toženki. Sodišče prve stopnje je s strani toženke predložene videoposnetke pogledalo, ko se je senat umaknil na posvetovanje, in ne v navzočnosti strank. S tem je tožnici onemogočilo, da bi se do posnetkov opredelila. Ni razčistilo, ali sodišče in stranki razpolagajo z istimi posnetki. Sodišče prve stopnje je pri izvedbi dokazov bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Na nosilcu so štirje posnetki, ne samo eden, kot je navedeno v obrazložitvi sodbe in sklepa. Posnetki so brez zvoka. Iz njih ni razvidna vsebina listin, s katerimi je razpolagal direktor toženke. Trajajo štiri minute, kar je prekratek čas, da bi se lahko izvedel sestanek z vročanjem odpovedi. Razvidno je, da je direktor toženke listine odnesel v svojo pisarno, torej v prostor, v katerega tožnica ni imela vstopa. Ni jih pustil na recepciji, kjer je opravljala delo. Vročitev listin ni bila izvedena, niti toženka ni sestavila nobene druge listine. Vročitve odpovedi tako ni bilo in tožnica ni bila v pravni zmoti. Toženka je listine priredila, kot je to storila s Pravilnikom o snemanju in varstvu osebnih podatkov. Pravilnik je sprejel direktor toženke, preden je bil kot zakoniti zastopnik vpisan v sodni register. Je v nasprotju z zakonskimi določbami. Toženka je videonadzor izvajala nezakonito. Tožnica z videonadzorom ni bila seznanjena niti vanj ni privolila. Sodišče prve stopnje posnetkov ne bi smelo upoštevati kot dokaz. Gre za nezakonit dokaz. Toženka je navedla, da je uradni zaznamek sestavila dne 6. 4. 2020 po neuspeli vročitvi, priča A. A. pa je izpovedala, da je bil sestavljen šele kasneje. Nejasno je, zakaj ni bil sestavljen neposredno ob vročanju odpovedi, ali preden je direktor toženke odšel v svojo pisarno ali potem ko se je iz nje vrnil. Tožnica je še nekaj časa ostala v prostorih toženke in se pogovarjala z A. A. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo izpovedi direktorja toženke in A. A., njegove žene, kot priče. Pričo je zaslišalo pred direktorjem, ki je lahko prilagodil svojo izpoved. Kot stranka je zainteresiran za izid spora. Enako velja za pričo A. A. Sodišče prve stopnje njunih izpovedi ni pravilno dokazno ocenilo. Neutemeljeno ni zaslišalo drugih predlaganih prič in ni pridobilo zapisnika oziroma ugotovitev Inšpektorata Republike Slovenije za delo. Predsednica senata pozna toženko oziroma ve, kje se nahajajo njeni poslovni prostori, kar vzpostavlja dvom v nepristranskost sodišča. Vprašanj glede pospravljanja (ali gre za delo tožnice) pooblaščencu tožnice ni dopustila. Nejasno je, zakaj bi A. A. tožnici poslala elektronsko sporočilo z dne 17. 4. 2020 in v njem navedla, da ji je bila vročena odpoved ter ji grozila s kazenskimi ovadbami. Tožnica je pred tem doživela splav. Na sestanku dne 6. 4. 2020 je povedala, da je noseča. A. A. sploh ni bila zaposlena pri toženki, je pa tožnici odrejala delo. Na naroku za glavno obravnavo dne 12. 10. 2021 je izpostavila dvom o novi nosečnosti tožnice, ki je bila takrat dobro vidna. Življenjsko nelogično je, da si tožnica ne bi uredila zdravstvenega zavarovanja, če bi ji bila odpoved podana. Toženka ji ni vročila niti odpovedi niti obvestila o odjavi iz socialnih zavarovanj (obrazec M2). Da ji odpoved ni bila vročena in da je zanjo izvedela šele kasneje, je upošteval Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje in ji priznal pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, čeprav se ni v tridesetdnevnem roku od prenehanja delovnega razmerja prijavila v evidenco brezposelnih oseb. Na vložitev tožbe jo je napotil Inšpektorat Republike Slovenije za zaposlovanje. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo s strani tožnice predlaganih prič in ni pridobilo listin s strani Inšpektorata za delo Republike Slovenije, ampak je zaslišalo le stranki in pričo A. A. ter nedopustno pogledalo posnetke. Dejansko stanje je zmotno ugotovilo. Ravnalo je pristransko. Direktor toženke in priča nista verodostojna. Uradni zaznamek sta sestavila za nazaj. Tožnico sta pred iztekom odpovednega roka pozivala na delo. Glede na to, da jima je tožnica povedala, da je noseča, je odpoved, tudi če bi bila vročena dne 6. 4. 2020, nezakonita. Tožnica je uživala posebno varstvo pred odpovedjo. Tega sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo, čeprav se šteje, da sodišče pozna pravo. Tožnica je predložila fotografije, iz katerih je razvidno, da ji toženka ni zagotavljala toplega obroka. O tem bi izpovedale predlagane priče, B. B. in čistilka. Kava in rogljiček, o čemer sta izpovedala direktor toženke in priča A. A., ne predstavljata prehrane med delom. Toženka ni vodila evidence o izrabi letnega dopusta. Sama je opredelila, kdaj je tožnica izrabila letni dopust. Takrat je opravljala delo. Plačilne liste niso dokaz o izrabi letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo izpovedi direktorja toženke in priče A. A. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, razen glede zahtevka iz naslova prehrane med delom.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo sledeča med pravdnima strankama nesporna dejstva: da toženka tožnici odpovedi ni vročila (je pa ugotovilo, da se šteje vročitev za opravljeno po fikciji, in sicer dne 6. 4. 2020), da se je tožnica dne 6. 4. 2020 udeležila sestanka na recepciji toženke in da je toženka vnaprej ni seznanila z namenom tega sestanka.

6. Določbo tretjega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Določa, da je pogodbena stranka, ki se ji odpoved vroča v prostorih delodajalca, dolžna odpoved prevzeti; da se šteje, da je bila vročitev opravljena, če pogodbena stranka odkloni vročitev odpovedi; in da je dokazno breme za vročitev oziroma odklonitev vročitve odpovedi na pogodbeni stranki, ki pogodbo odpoveduje.

7. Tožnica sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita (nekonkretizirano) absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo dne 12. 10. 2021 je razvidno, da se je senat po izvedbi dokaza z zaslišanjem pravdnih strank in priče A. A. umaknil na posvetovanje, po posvetovanju pa je v navzočnosti strank (toženke oziroma zakonitega zastopnika toženke, tožnica je narok po svojem zaslišanju zapustila) in njunih pooblaščencev prebralo vse listine v spisu, označene kot priloge A1 do A31 in B1 do B22, med katerimi je nosilec z videoposnetki (B22). Takšna formulacija je sicer nekoliko neustrezna, saj iz nje ni razvidno, ali so bili videoposnetki takrat pogledani ali ne, vendar je v zvezi s tem bistveno, da tožnica morebitne kršitve določb postopka na naroku ni grajala, kot ji nalaga 286.b člen ZPP (morebitna kršitev načela neposrednosti ni kršitev, na katero bi pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti). Na zapisnik z naroka, ki sta ga podpisala pooblaščenca, tožnica ni imela pripomb, v pritožbi pa ni utemeljila, zakaj te kršitve brez svoje krivde predhodno ne bi mogla grajati.

8. Navedbe tožnice v pritožbi, da ji ni bilo omogočeno, da bi se izjavila do predloženih posnetkov, so neutemeljene. Toženka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je bilo dogajanje ne sestanku dne 6. 4. 2020 posneto in da bo posnetke predložila, kar je storila na naroku za glavno obravnavo dne 8. 6. 2021 v kopiji za nasprotno stranko. Tožnica niti takrat niti kasneje pred sodiščem prve stopnje ni navedla, da bi bilo sporno, ali so na nosilcih enaki posnetki, da bi se razčistilo, ali sodišče in stranki razpolagajo z istimi posnetki. Prav tako na naroku ali kasneje ni podala nobenih navedb v zvezi s posnetki (razen navedbe, naj jih sodišče pri odločanju ne upošteva). Prepozne in kot takšne neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP) so njene pritožbene navedbe, da so posnetki brez zvoka, da iz njih ni razvidna vsebina listin, da trajajo štiri minute, kar je prekratek čas, da bi se lahko izvedel sestanek z vročanjem odpovedi, da je razvidno le, da je direktor toženke listine odnesel v svojo pisarno, torej v prostor, v katerega tožnica ni imela vstopa, in da jih ni pustil na recepciji ter da v zvezi z vročitvijo listin takrat ni bila sestavljena nobena druga listina. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče dodaja, da je dejstva, da posnetki trajajo štiri minute (od 16.51 do 16.56; tožnica sama je v zvezi s sestankom navedla, da je trajal približno pet minut), da iz njih ni razvidna vsebina listin, da je bil uradni zaznamek, ki se nanaša na vročanje, napravljen najkasneje 8. 4. 2020, ko ga je toženka posredovala Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v elektronskem sporočilu, pri odločitvi upoštevalo sodišče prve stopnje.

9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja Pravilnik o snemanju in varstvu osebnih podatkov, saj je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza s posnetki dopustilo na podlagi tehtanja med tožničino pravico do zasebnosti, v katero je bilo z izvedbo videonadzora poseženo, in pravico toženke do sodnega varstva in v tem okviru dokazovanja. Dokaz z vpogledom v predložene videoposnetke je pravilno dopustilo, pri čemer je vsebino posnetkov upoštevalo kot dokaz za oceno verodostojnosti izpovedi direktorja toženke in priče A. A., ki pa sta tudi sicer skladni med seboj in z vsebino predloženih listin. V zvezi z listino – uradnim zaznamkom, ki priča o vročitvi, tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, zakaj ni bil sestavljen neposredno ob vročanju odpovedi. To za odločitev ali presojo verodostojnosti listine ni bistveno. Toženka sama je v odgovoru na tožbo navedla, da je, potem ko je tožnica odklonila prejem odpovedi, po posvetu s pooblaščencem sestavila uradni zaznamek. Da ga je sestavila takrat in ne za potrebe te pravde, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi dejstva, da ga je toženka dne 8. 4. 2020 posredovala Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje z elektronsko pošto. Tožničina navedba, da je še nekaj časa ostala v prostorih toženke in se pogovarjala z A. A., ne samo da za odločitev ni bistvena, je kot novota neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Tožnica, ki graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ne konkretizira, katere predlagane priče bi sodišče prve stopnje še zaslišalo. V postopku pred sodiščem prve stopnje je predlagala sledeče dokaze: svoje zaslišanje (zaslišanje strank; ta dokaz je sodišče prve stopnje izvedlo), zaslišanje zaposlenih na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, ki bi izpovedali, kako je tožnica ugotavljala podlago za odjavo iz socialnih zavarovanj, pribavo spisa na Inšpektoratu Republike Slovenije za delo, ki je osnovan na njeni prijavi, zaslišanje priče B. B., njenega zunajzakonskega partnerja, ki bi izpovedal, kako je izvedela za prenehanje delovnega razmerja oziroma o dogajanju dne 6. 4. 2020, o čemer je izvedel s strani tožnice, po potrebi zaslišanje priče C. C., ginekologinje, ki bi izpovedala, da jo je tožnica zaradi težav obiskala že teden dni pred sestankom. Kot je razvidno iz povzetega, tožnica dokaznih predlogov za zaslišanje prič, razen priče B. B. in C. C., ni substancirala v smislu 236. člena ZPP. Zaslišanje priče C. C. je podala (le) po potrebi, priče B. B. pa glede dejstev, ki za odločitev niso bistvena. Ni bistveno, kako je tožnica kasneje (po fikciji vročitve dne 6. 4. 2020) izvedela za prenehanje delovnega razmerja oziroma kaj je svojemu zunajzakonskemu partnerju povedala o dogajanju dne 6. 4. 2020. Enako velja za vsebino spisa Inšpektorata Republike Slovenije za delo, pri čemer tožnica pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirala, katere listine bi sodišče pribavilo, niti ni utemeljila, zakaj teh listin ne more predložiti sama (prvi odstavek 226. člena ZPP). S tožbo je predložila prijavo, ki jo je podala na Inšpektorat Republike Slovenije za delo (A11).

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedi direktorja toženke in priče A. A., pri čemer njuna izpoved ni skladna le v vsebino posnetkov, ampak tudi drugih listin v spisu, in sicer uradnim zaznamkom in tudi elektronskim sporočilom z dne 17. 4. 2020, ki ga omenja sama tožnica v pritožbi. S tem ko je sodišče prve stopnje najprej izvedlo zaslišanje priče A. A. in šele nato direktorja toženke, ni kršilo določb pravdnega postopka, takšnemu postopanju sodišča pa tožnica na naroku niti ni oporeka, vsaj to iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo dne 12. 10. 2021 ne izhaja. To, da stranka oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje, ni razlog, da bi bil vzpostavljen dvom v nepristranskost sodišča. Enako velja za navedbe, da predsednica senata pozna toženko oziroma ve, kje se nahajajo njeni poslovni prostori, kar vzpostavlja dvom v nepristranskost sodišča, ki jih je tožnica utemeljila s tem, da je med zaslišanjem direktorja toženke izpostavila, da ne verjame, da hotela en mesec ne bi pospravljali. Tožnica predloga za izločitev predsednice senata niti ni podala, dejstva glede pospravljanja hotela pa za odločitev niso bistvena. Tako pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da predsednica senata vprašanj glede pospravljanja (ali gre za delo tožnice) pooblaščencu tožnice ni dopustila.

12. Toženka je bila na podlagi tretjega odstavka 30. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1; Ur. l. RS, št. 111/2013 in nadalj.) dolžna tožnici vročiti kopijo o odjavi iz zavarovanja v petnajstdnevnem roku od prenehanja delovnega razmerja. Opustitev te obveznosti ne vpliva na že učinkujočo fikcijo vročitve odpovedi in za odločitev v tem sporu ni bistvena. Prav tako ni bistveno, kako je glede priznanja pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti odločil Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje ter ali je tožnico na vložitev tožbe napotil Inšpektorat Republike Slovenije za zaposlovanje, kot sama navaja.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene, ki je skladna zahtevam iz 8. člena ZPP, in vsebinsko prepričljiva, pravilno ugotovilo, da je tožnica dne 6. 4. 2020 odklonila prejem odpovedi. Dokazna ocena je logično sprejemljiva, pri čemer tožnica v zvezi s svojimi spreminjajočimi navedbami na primer ni pojasnila, zakaj bi ji toženka dne 6. 4. 2020 vročala odredbo o čakanju na delo, ki jo je prejela, kot je sama navedla v tožbi, že dne 15. 3. 2020 po elektronski pošti, in še manj, zakaj bi vročitev te odredbe takrat odklonila (ko je bila zaslišana kot stranka, je tožnica izpovedala, da ji ni bilo na sestanku nič vročano). Do njenih navedb, ki jih ponavlja v pritožbi, da ni logično sprejemljivo, da si ne bi uredila socialnih zavarovanj, se je opredelilo sodišče prve stopnje, in sicer je bila očitno zmotnega mnenja, da fikcija vročitve odpovedi ni nastopila, in da bi šlo z njene strani kvečjemu za pravno zmoto, ki ni upoštevna.

14. Tožnica pred sodiščem prve stopnje ni navedla, da bi toženki na sestanku dne 6. 4. 2020 povedala za nosečnost. Na naroku za glavno obravnavo dne 8. 6. 2021 je navedla, da bi ji povedala, če bi ji bila vročena odpoved. Neutemeljeno se zavzema za upoštevanje posebnega varstva pred odpovedjo, urejenega v 115. členu ZDR-1 (na katerega se pred sodiščem prve stopnje niti ni sklicevala), saj ob ugotovitvi, da je za vložitev tožbe zamudila tridesetdnevni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, sodno varstvo ni dopustno. Njena tožba je bila pravilno zavržena in do vsebinske presoje utemeljenosti zahtevkov ni prišlo.

15. Delavec je upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom na podlagi prvega odstavka 130. člena ZDR-1. Višino določa kolektivna pogodba dejavnosti (drugi odstavek 130. člena ZDR-1), konkretno Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 56/2018 in nadalj.; tretji odstavek 74. člena). Skladno z drugim odstavkom 74. člena ZDR-1 je delavec upravičen do povračila stroškov, če delodajalec ne zagotavlja toplega obroka ali če iz utemeljenih razlogov ne more uživati organizirane prehrane.

16. Sodišče prve stopnje je zahtevku iz naslova prehrane med delom ugodilo na podlagi presoje, da je imela tožnica na razpolago kuhinjo s pečico in mikrovalovno pečico, kjer si je lahko pripravila topli obrok, in hrano, ki jo je toženka zagotavljala v okviru zajtrka za hotelske goste, pri čemer je kot bistveno izpostavilo še, da tožnica na kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v zvezi s prehrano med delom ni opozarjala. Slednje ni bistveno, materialnopravna presoja, da je toženka na opisan način tožnici zagotovila prehrano med delom, pa je zmotna. Za odločitev je bistvena določba Kolektivne pogodbe za dejavnost gostinstva in turizma Slovenije, po kateri je delavec upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom, če mu delodajalec ne zagotavlja toplega obroka ali če iz utemeljenih razlogov ne more uživati organizirane prehrane. Iz te določbe kolektivne pogodbe jasno izhaja, da je delodajalec tisti, ki mora zagotavljati topli obrok, ne pa le možnosti, da si ga delavec pripravi sam, pri čemer mora biti prehrana (ustrezno) organizirana. Za organizirano prehrano oziroma zagotavljanje toplega obroka ne gre v primeru, ko ima delavec na razpolago hrano in opremo za pripravo hrane, kot jo je imela tožnica.

17. Tožnica je zahtevek iz naslova odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2019 utemeljila z enostranskim odrejanjem izrabe s strani toženke, za leto 2020 pa še dodatno s tem, da je v času od 24. 1. 2020 do 28. 1. 2020 delo dejansko opravljala. Poleg tega je toženki očitala, kar ponavlja v pritožbi, da ni vodila evidence ur oziroma izrabe letnega dopusta. To dejstvo samo po sebi ne utemelji zahtevka za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust (oziroma nadomestila v smislu 166. člena ZDR-1), ki bi bil utemeljen, če tožnica iz razlogov na strani toženke oziroma objektivnih razlogov do prenehanja delovnega razmerja ne bi izrabila letnega dopusta.

18. Že iz listine, ki jo je predložila tožnica, plan izrabe letnega dopusta za leto 2019 (A4), izhaja, kot je pravilno ugotovilo in poudarilo sodišče prve stopnje, da je toženka izrabo letnega dopusta načrtovala. Sprejelo je pravilno materialnopravno stališče, da takšno načrtovanje izrabe letnega dopusta ni nezakonito. Nasprotno, obveznost delodajalca, da pripravi plan izrabe letnega dopusta, je določena v prvem odstavku 45. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost gostinstva in turizma Slovenije. Tožnica za leto 2019 ni konkretno navedla, da ji načrtovana izraba letnega dopusta ne bi bila omogočena. Za leto 2020 pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da ji je bila izraba sorazmernega dela letnega dopusta (8 dni) omogočena v času od 29. 1. 2020 do 9. 2. 2020. V tem času je letni dopust (10 dni) izrabila po lastni želji, bila je na potovanju. Tako vprašanje, ali je v času od 24. 1. 2020 do 28. 1. 2020 opravljala delo, kot zatrjuje in dokazuje s predloženimi računi, ki jih je izdala, za odločitev oziroma presojo, ali je tožnica letni dopust za leto 2020 izrabila, ni bistveno.

19. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova prehrane med delom. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP in 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani del sodbe in sklepa delno spremenilo, tako da je zahtevku za plačilo zneska 1.520,00 EUR ugodilo. Pri tem je upoštevalo, da zahtevku po višini toženka pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala.

20. Ker sicer niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo delno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. V odločitev, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pred sodiščem prve stopnje, ni poseglo, saj je uspeh tožnice z denarnimi zahtevki po delni spremembi ravno polovičen (drugi odstavek 154. člena ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnici, ki je s pritožbo glede odločitve o denarnih zahtevkih uspela v deležu 43 %, je pritožbeno sodišče priznalo za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) v višini 375 točk za sestavo pritožbe (v kar so že zajeti stroški za pregled listin in poročilo stranki) in 2 % materialnih stroškov, skupaj z davkom na dodano vrednost 279,99 EUR. Toženka ji je dolžna plačati ustrezen delež priznanih stroškov, in sicer 120,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.