Jedro

Tožnica zmotno povezuje pogoje za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (ker zakon kot pogoj določa tudi, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka) z razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča iz 118. člena ZDR-1, pri čemer gre za dva različna instituta delovnega prava, ki sta različna in nista neposredno medsebojno povezana. Odnosi med strankama so tako močno načeti, da bi bilo onemogočeno medsebojno zaupanje, pri čemer niti ni bistveno, katera od strank je za poslabšanje odnosov odgovorna, kot to navaja že sodišče prve stopnje. Vrsta sodnih postopkov s strani obeh strank narekuje, da ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja. Tožnica je vložila predlog za izvršbo zaradi vzpostavitve delovnega razmerja, tožena stranka pa zoper tožnico predlaga izvršbo zaradi vrnitve prejetih denarnih sredstev.

Sodišče prve stopnje je dne 23. 1. 2017 odločilo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odločilo, da tožnici delovno razmerje še traja in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev potrdilo, Vrhovno sodišče RS pa delno razveljavilo sodbo. Tako je sodišče prve stopnje prvič odločalo glede sodne razveze in je pravilno odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem 21. 6. 2018, to je z dnem zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdano sodbo, s katero je razsodilo: "I. Ugotovi se, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 21. 6. 2018 (to je z dnem odločitve sodišča prve stopnje).

II. Tožeči stranki se za obdobje od 21. 12. 2011 do 21. 6. 2018 priznajo vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo.

III. a) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 21. 12. 2011 do 21. 6. 2018 obračunati bruto plačo, kot ji pripada po pogodbi o zaposlitvi z 4. 10. 2011, pri čemer je od posameznih mesečnih bruto zneskov dolžna izplačati pripadajoče neto zneske plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe. b) Tožba tožeče stranke se v delu, v katerem tožeča stranka s tega naslova zahteva več, to je plačilo davkov in prispevkov iz bruto plač, se zavrže. IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati neto odškodnino v znesku 12.433,38 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2018 do plačila, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti potrebne stroške tega postopka v skupnem znesku 2.831,32 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

Primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2011 še traja.

2. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji za čas od dne 21. 12. 2011 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo ter ji za čas od dne 21. 12. 2011 do dne, ko jo pisno pozove nazaj na delo, za vsak mesec tudi obračunati bruto plačo, kot ji pripada po pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 10. 2011, pri čemer je od teh posameznih mesečnih bruto zneskov predhodno dolžna obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni pod izvršbo", se zavrne."

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni sledilo primarnemu tožbenemu zahtevku v zvezi z reintegracijo tožnice, pri čemer sodišče zmotno meni, da so med tožnico in toženo stranko skrhani odnosi ter da ni izkazanih dokazov, ki bi izkazovali, da bi se med strankama v sporu zaupanje ponovno vzpostavilo oziroma da zaradi poteka časa med strankama ni več napetosti. Razlog, da se je tožnica poslužila pravnih sredstev ne more biti zakoniti razlog, da se tožnice ne pozove nazaj na delo. Tožnica je bila od leta 2012 brez rednih prihodkov in je živela na robu revščine. Tožnica ocenjuje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih o tem, zakaj naj bi bili odnosi med strankama skrhani, zaradi česar je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Od januarja 2017 do konca leta 2017 med strankama postopka ni bilo nobene komunikacije. Do komunikacije med strankama je nato prišlo šele po tem, ko je tožnica konec leta 2017, ko je postala prvostopna sodba z dne 23. 1. 2017 pravnomočna želela izvršiti sodbo, ki pa je tožena stranka ni želela izvršiti. Če delodajalec ne želi izvršiti pravnomočne sodbe prav tako ni mogoče šteti, da so odnosi med strankama skrhani oziroma da je podan dejanski stan iz 118. člena ZDR-1. Iz tožničine izpovedbe ne izhaja zgolj močna želja po zaposlitvi, kot to navaja v točki 11. prvostopno sodišče, ampak pravno pomembne okoliščine za ugoditev reintegracijskemu zahtevku. Razumljivo je, da ima tožena stranka interes, da tožnice ne obdrži na delu, ker ji sicer ne bi odpovedala pogodbe o zaposlitvi. V prid reintegraciji in vrnitvi nazaj na delo potrjuje tudi sprejeto načelo varstvo zaposlitve in reintegracija delavca, potrebno pa je upoštevati tudi načelo varstva šibkejše stranke. Utemeljenost reintegracijskega zahtevka oziroma nujne ponovne vzpostavitve delovnega razmerja za tožnico, je utemeljena tudi v nadaljnji sodni praksi, pri čemer tožnica navaja vrsto odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Višjega delovnega in socialnega sodišča. Tožnica želi vrnitev nazaj na delo, torej reintegracijo zaradi varstva zaposlitve. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja pritožbo in odgovor na pritožbo tožnice. Sodba Pd 215/2016, s katero je bilo odločeno, da je odpoved nezakonita, je bila izdana 23. 1. 2017 in že s to sodbo bi moralo biti odločeno o sodni razvezi, saj so že ob izdaji te sodbe obstajali razlogi za sodno razvezo. Sicer se tožena stranka z reintegracijo tožnice ne strinja in vztraja pri tem, da je odločitev sodišča v točki II. izpodbijane sodbe pravilna. Tožena stranka je zaradi nevračila dvakrat izplačanih prihodkov tožnici (zaradi prisilne izvršbe) primorana tožiti tožnico. Vse to so razmere, ki ne pomenijo prav nobeno vzpostavljeno zaupanje, temveč ravno nasprotno. Ne drži, da bi bila tožnica v sporu samo z gospo C.C. Zapisniki dokazujejo nasprotno. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o višini denarnega povračila. Sodišče prve stopnje je na podlagi 118. člena ZDR-1 pogodbo o zaposlitvi tožnice sodno razvezalo in tožnici namesto reintegracije prisodilo denarno povračilo (neto odškodnino) v višini 18 povprečnih plač zadnjih treh mesecev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, višino neto plače pa ni niti zapisalo, tako da se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče je določilo tožnici nesorazmerno visoko denarno povračilo. Sodišče nima podlage za priznanje neto odškodnine v višini 12.433,38 EUR. Zadnje tri neto plače tožnice znašajo 688,33 EUR, kar pomnoženo z 18 ne znese 12.433,38 EUR, prav tako je 18‑ratnik nesorazmeren. Sicer pa se denarno povračilo določi glede na trajne delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal do prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka se pritožuje delno tudi glede datuma, v kateri sodišče ugotovi, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 21. 6. 2018 (to je z dnem odločitve sodišča prve stopnje), saj bi sodišče moralo odločiti o prenehanju delovnega razmerja z dnem 23. 1. 2017. Načelo ohranitve zaposlitve v konkretnem primeru, po sedmih letih pravdanja, žaljenja, blatenja, za toženo stranko ne pride vpoštev. Tožena stranka je v dopolnitvi revizije z dne 22. 2. 2018 podrobno pojasnila, kako tožnica zlorablja svoje pravice. Tožnica krši svoje obveznosti v zvezi z delovnim razmerjem, tako da manipulira s sodiščem in toženi stranki dela materialno in moralo škodo. Tožena stranka prilaga zapisnike izpovedb direktorja tožene stranke A.A., direktorice za finančno področje B.B. ter priče C.C. ter tožnice, vse v kazenski zadevi, iz katerih izhaja, da nobeden od vodilnih tožnice nima nobenega zaupanja. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper priznane stroške.

4. Tožnica podaja odgovor na pritožbo tožene stranke. Tožena stranka je svojo pritožbo, ki jo je vložila z odgovorom na pritožbo tožnice povzroča nepreglednost. Tudi sicer je pritožba tožene stranke neutemeljena in jo je potrebno zavrniti. Dejstvo je, da je sodišče s sodbo odločilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in da ji še traja ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Sodba v tem delu ni postala pravnomočna in je sodišče v sodni razvezi odločilo šele sedaj z izpodbijano sodbo. Datum sodne razveze bi se lahko določil pred datumom izdaje prvostopne sodbe, vendar ne v konkretnem primeru. Po stališču tožene stranke naj bi bila prisojena odškodnina namesto reintagracije v višini neto zneska 12.433,38 EUR previsoka in naj bi sodišče pri tem zmotno uporabilo materialno pravo. Določbe materialnega prava so jasne, odškodnina se lahko odmeri v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, minimalna razlika pri določitvi denarnega povračila pa znaša le 43,00 EUR. Ne glede na to, pa bi moralo sodišče upoštevati 18 plač upoštevaje bruto zneske in ne neto. Tožnica je stara 52 let in to je starost, v kateri je glede na zaposlitvene možnosti v državi zelo težko najti zaposlitev. Nerazumljive so navedbe tožene stranke, da sodišče pri odmeri višine odškodnine ni upoštevalo, da je bila nezakonitost odpovedi sprejeta na podlagi odločitve sodišča, da očitana tatvina merilca vlage ni dokazana, čeprav je bil merilec vlage najden pri tožnici, in da bi moralo to upoštevati. Dejstvo je, da je bila tožnica v kazenskem postopku oproščena ter da se ji je zgodila krivica. Mož tožnice ni upokojen, temveč je iskalec zaposlitve, ki pa ima zaradi utrpele možganske kapi in motoričnih motenj leve strani telesa zelo majhne, praktično ničelne možnosti za zaposlitev. Absurdne in žaljive so navedbe tožene stranke, da tožnica že najmanj zadnjih 10 let manipulira s sodiščem ter da toženi stranki povzroča materialno in moralno škodo. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi tožnice in tožene stranke nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je prav tako glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

7. Tožnica neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba naj ne bi bila obrazložena. Sodišče je jasno navedlo, da iz predloženih listin izhaja, da so medsebojni odnosi skrhani, in da je med strankama porušeno medsebojno zaupanje ves čas postopka ter da ni nobenega dokaza, ki bi izkazoval, da bi bilo med strankama v sporu medsebojno zaupanje ponovno vzpostavljeno ali, da zaradi poteka časa med strankama ni več napetosti. Odnosi med strankama so tako napeti, da ponovna vzpostavitev delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi ni mogoča, pri čemer je tudi nepomembno, katera izmed strank je za poslabšanje odnosov odgovorna. Tako tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru o kršitvi ustavne pravice svobode dela iz 49. člena Ustave RS, kot zatrjuje tožnica.

8. V predmetni zadevi je sodišče odločilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 21. 6. 2018, to je z dnem odločitve sodišča prve stopnje, pri čemer pa je sodišče odločilo, da se tožnici priznajo vse pravice iz delovnega razmerja, od prenehanja delovnega razmerja 21. 12. 2011 do 21. 6. 2018 z obračunom bruto plač in izplačilom neto zneskov. Pritožba tožnice navaja, da je primarno v delovnih sporih odločiti o reintegraciji delavca in ohranitvi njegove zaposlitve, pri čemer se sklicuje na vrsto zadev Vrhovnega sodišča RS in Višjega delovnega in socialnega sodišča. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so citirane zadeve neprimerljive s konkretno zadevo. Ob tem navaja, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 325/2017 z dne 20. 2. 2018 izrecno navedlo, da revizija utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča o reintagraciji tožnice, pri čemer ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da odločitev po kateri bi nič kriva delavka trpela posledice nezaposlenosti, ki so nastale zgolj z nezakonitim ravnanjem delodajalca, ni v skladu z načelom sorazmernosti. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, ki jo ureja 118. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) je predvidno z zakonom prav za primer, ko se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa kljub temu okoliščine in interesi obeh strank kažejo na to, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Prav tako je Vrhovno sodišče RS v tej zadevi ocenilo, da je zmoten materialnopravni zaključek, da porušeno zaupanje ni izkazano, ker tožnici tatvina ni bila dokazana. Relevantne okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, nastopijo "praviloma" po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi in neodvisno od tega, ali je kasneje delavcu kršitev dokazana ali ne. V zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 305/2015 z dne 23. 2. 2016 je sodišče med drugim zavzelo stališče, da se nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka dokazuje z okoliščinami, zaradi katerih je ugotovljena kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako resna, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožjo sankcijo. Po oceni pritožbenega sodišča gre v predmetni zadevi za tak primer. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (torej že za to razlogi, ki so do odpovedi privedle ne štejejo) pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub navedenemu ni možno. Pritožbeno sodišče ob tem sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (na kar se pritožba sicer ne sklicuje) in sicer Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj. - ZDR) in sicer 118. člen, vendar navedeno na pravilnost odločitve sodišča ni vplivalo, saj sta določbi starega ZDR kot novega ZDR-1 v tem delu identični. Sodišče bi moralo uporabiti veljavni zakon ob sodni razvezi in sicer Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. ‑ ZDR-1), ki pa določa, da če sodišče ugotovi, da v primeru, ko je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interesu obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, pri čemer prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožena stranka navajala, da se po izdaji sodbe januarja 2017 odnosi med strankama niso izboljšali. Tožnica naj bi toženo stranko celo ovadila kot pravno osebo in vodjo kadrovske službe zaradi kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo, kljub obvestilu, da dela zanjo pri toženi stranki ni, pri čemer je vlagala pravna sredstva. Sodišče prve stopnje je pri tem ugotovilo, da je Okrožno državno tožilstvo na D. v zadevi št. Kt 4941/2018/4 z dne 29. 5. 2018 opravilo posamezna preiskovalna dejanja, podan je bil predlog za izvršbo z dne 4. 12. 2017, ugovor tožene stranke pod opr. št. I 620/2017 z dne 21. 12. 2017, poziv na delo z dne 21. 12. 2017, UZ Policijske postaje E. z dne 13. 2. 2018. Že vsi navedeni podatki izkazujejo, da med strankama nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da tožnica zmotno povezuje pogoje za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (ker zakon kot pogoj določa tudi, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka) z razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča iz 118. člena ZDR-1, pri čemer gre za dva različna instituta delovnega prava, ki sta različna in nista neposredno medsebojno povezana. Odnosi med strankama so tako močno načeti, da bi bilo onemogočeno medsebojno zaupanje, pri čemer niti ni bistveno, katera od strank je za poslabšanje odnosov odgovorna, kot to navaja že sodišče prve stopnje. Vrsta sodnih postopkov s strani obeh strank narekuje, da ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja. Tožnica je vložila predlog za izvršbo zaradi vzpostavitve delovnega razmerja, tožena stranka pa zoper tožnico predlaga izvršbo zaradi vrnitve prejetih denarnih sredstev.

9. Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče razvezati pogodbo o zaposlitvi z dnem 23. 1. 2017, glede na to, da je takrat sodišče prve stopnje odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Navedeni pritožbeni ugovor je neutemeljen, saj 118. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem. - ZDR-1) določa, da lahko sodišče, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita in da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja, in sicer najdalj do odločitve sodišča prve stopnje ter prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je dne 23. 1. 2017 odločilo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odločilo, da tožnici delovno razmerje še traja in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev potrdilo, Vrhovno sodišče RS pa delno razveljavilo sodbo. Tako je sodišče prve stopnje prvič odločalo glede sodne razveze in je pravilno odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem 21. 6. 2018, to je z dnem zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

10. Tožena stranka podaja pritožbo tudi glede previsokega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje odločalo o neto znesku denarnega povračila v višini 12.433,38 EUR, pri čemer naj bi po oceni tožene stranke tožnici prisodilo previsoko povračilo, s čemer naj bi storilo tudi bistveno kršitev pravil postopka. Pritožba ne navaja, katero bistveno kršitev pravil postopka in v čem naj bi jo sodišče storilo, tako, da je pritožbeno sodišče v tem delu preizkušalo le bistvene kršitve na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi tožnici načelno celo pripadalo bruto denarno povračilo (torej višje, več od prisojenega) pri čemer pa je res, da je razlika med 18 plačami, ki jih je izračunala tožena stranka le skupaj 43,00 EUR. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnici sodišče pravilno priznalo 18‑kratnik zadnjih plač (neto) glede na to, da je tožnica stara 52 let, da ne more najti nove zaposlitve, da nima drugih delovnih izkušenj kot pri toženi stranki. Tako je 18-kratnik njene plače v višini 12.433,38 EUR primeren, zlasti iz razloga, ker bi tožnici pripadalo celo bruto denarno povračilo.

11. Tožena stranka vlaga pritožbo tudi glede višine stroškov postopka in navaja, da se pritožuje iz razloga odločitve sodišča v delu glede prenehanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, prav tako je denarno povračilo povezano s prenehanjem delovnega razmerja, pa tudi sicer je tožnica v postopku praktično v celoti uspela, kot je svojo odločitev obrazložilo sodišče prve stopnje.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice in tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.