Jedro

Dolžnik ob plačilu ne more izbirati, ali s plačanim zneskom poravnava glavnico ali obresti. V skladu z 288. členom OZ se namreč prejeto plačilo vračuna tako, da se z njim najprej poplačajo stroški, nato obresti in šele nato glavnica. Tožeča stranka stroškov sicer ni vračunavala, pravilno pa je njeno stališče, da so z zneskom najprej poravnane obresti in šele nato (s preostankom) glavnica.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje (I.) ustavilo postopek zaradi delnega umika v delu, ki se nanaša na glavnico v višini 729,55 EUR ter na zakonske zamudne obresti od zneska 6.862,19 EUR za čas od 10. 2. 2023 do 27. 6. 2023, (II.) toženi stranki naložilo v roku 15 dni plačati tožeči stranki 6.132,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2023 dalje do plačila in (III.) toženi stranki naložilo v roku 15 dni povrniti stroške tožeče stranke v znesku 787,71 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper to odločbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, smiselno iz pritožbenih razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

3.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pri odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo, da tožena stranka ni odgovorila na dopolnitev tožbe tožeče stranke, njen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pa je bil pavšalen in nekonkretiziran, na kar je opozorila tudi tožeča stranka, ki je svoj zahtevek konkretizirala in priložila dokaze. Ker tožena stranka na to vlogo ni odgovorila, je štelo, da dejansko stanje ni sporno. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki dalj časa poslovno sodelovali, na podlagi prodajne pogodbe je tožeča stranka toženi dobavljala blago, ki ga je ta prevzela in je bilo brezhibno, prejetih 18 računov pa ni plačala, razen enega delno. Nadalje je ugotovilo, da glede vtoževanih računov ni bil dogovorjen popust. Ker je tožena stranka 27. 6. 2023 plačala 1.000,00 EUR, tožeča stranka pa je vračunala plačilo v skladu z 288. členom Obligacijskega zakonika (OZ), preostanek glavnice tožena stranka dolguje z nadaljnjimi obrestmi.

6.Tožena stranka odločitvi nasprotuje in navaja, da je svoje pripombe že podala v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Plačilo ne bi smelo biti upoštevano kot plačilo obresti, saj je iz namena plačila izrecno razvidno, da gre za plačilo blaga, torej je bilo namenjeno glavnici in ne obrestim, zaradi česar je napačna tudi odločitev o delnem umiku. Plačilo bi se moralo upoštevati kot plačilo od najstarejše terjatve navzgor. Navaja, da je preostanek dolga pripravljena plačati obročno in ugovarja zastaranje obresti, ki so nastale pred 10. 2. 2022. Dodaja, da je bil pri prejšnjih fakturah v dogovoru s prejšnjim referentom tožeče stranke vedno upoštevan popust, kasneje pa ne več, čeprav je opozarjala na to.

7.Tožeča stranka je pritožbenim navedbam nasprotovala in navedla, da gre za neupoštevne pritožbene novote, kar velja tudi za vračunavanje plačila. Ob tem je tožena stranka kot namen plačila navedla le „plačilo“, koda namena pa pri tem ne šteje, medtem ko obvestila o tem, kateri račun plačuje, od nje ni prejela. Navaja, da na obročno plačilo ne pristaja, rabata pa na računih ni prikazovala, temveč je obračunala znižano ceno.

8.Ni sporno, da tožena stranka na dopolnitev tožbe ni odgovorila, medtem ko je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe konkretizirano odgovorila na sicer res pavšalne ugovorne navedbe. V ugovoru je namreč tožena stranka v obrazložitev navedla le: „Dolžnik zavrača zahtevani znesek, ker se s stanjem računov ne strinja, dolžnik nima vseh zgoraj navedenih računov. Z upnikom ni bilo usklajeno stanje in ni bil upoštevan popust, katerega smo prejemali skozi vsa leta.“ Tožena stranka pri tem ni predlagala izvedbe nobenih dokazov.

9.Tožena stranka je imela možnost, da nasprotuje dejstvom, ki jih je navedla tožeča stranka, pa tega ni storila in tudi ni pojasnila, da tega prej kot v pritožbi ni mogla navesti. Zato gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih višje sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). To velja za njene pritožbene navedbe, da je iz namena plačila izrecno razvidno, da gre za plačilo blaga, torej je bilo namenjeno glavnici in ne obrestim (razen kolikor se nanaša na pravilno uporabo 288. člena OZ), in glede dogovorjenih popustov, zaradi česar je napačna tudi odločitev o delnem umiku. Ugovora zastaranja obresti pa ne more prvič uveljaviti šele v pritožbi (tretji odstavek 337. člena ZPP), zato ga višje sodišče prav tako ne sme upoštevati in nanj tudi ne odgovarja.

10.Delni umik tožbe je bil toženi stranki vročen v izjavo, vendar pa izjave ni prodala. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se v skladu z drugim odstavkom 188. člena ZPP šteje, da je v umik privolila, v skladu s tem pa je njegova odločitev pravilna in je s pritožbenimi navedbami ni mogoče izpodbiti.

11.Ker tožena stranka konkretiziranim dejstvom, ki jih je v dopolnitvi tožbe navedla tožeča stranka, ki je predložila tudi dokaze o obstoju dolga, ki jih je povzelo že sodišče prve stopnje, ni nasprotovala, ob tem pa je bil njen ugovor le pavšalen in nekonkretiziran, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pravilno naziranje sodišča prve stopnje, da dejansko stanje ni sporno, saj mu tožena stranka ni nasprotovala. Kot je navedeno že zgoraj, pa so pritožbene navedbe v zvezi z dejanskim stanjem prepozne.

12.Sklep o izvršbi je bil izdan 10. 2. 2023, na ta dan je tožena stranka dolgovala celoten vtoževani znesek (6.862,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2023 dalje). Dolžnik ob plačilu ne more izbirati, ali s plačanim zneskom poravnava glavnico ali obresti. V skladu z 288. členom OZ se namreč prejeto plačilo vračuna tako, da se z njim najprej poplačajo stroški, nato obresti in šele nato glavnica. Tožeča stranka stroškov sicer ni vračunavala, pravilno pa je njeno stališče, da so z zneskom najprej poravnane obresti in šele nato (s preostankom) glavnica. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe ponudila tudi nov izračun dolga, ki mu tožena stranka (ki na vlogo niti ni odgovorila) ni nasprotovala, nasprotovanje šele v pritožbi pa je prepozno in višje sodišče tudi tu nedovoljenih novot ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13.Glede predloga za obročno plačilo dolga višje sodišče odgovarja, da tožeča stranka na kaj takega ni dolžna pristati, v času od izdaje sklepa o izvršbi (10. 2. 2023) do vložitve pritožbe (19. 7. 2024) pa je imela več kot dovolj časa, da bi dolg že obročno plačala.

14.Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče, ki ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo (353. člen ZPP).

15.Izrek o stroških pritožbenega postopka tožene stranke je odpadel, saj jih ni priglasila, v skladu s 151., 154. in 155. členom ZPP v zvezi s 166. členom ZPP pa je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka, ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 288

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.