Jedro

Če izvršilnemu predlogu ni priložen izvršilni naslov, kot to določa 42. člen ZIZ, je predlog vsebinsko, in ne formalno pomanjkljiv. Zato sodišče predlog zavrne in mu ni treba ravnati po določilu 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Izvršilno sodišče je dovolilo predlagano izvršbo na podlagi overjenega dolgovnega seznama Republike Slovenije. Sodišče druge stopnje pa je na ugovor dolžnika razveljavilo sklep o izvršbi in opravljena izvršilna dejanja ter predlog za izvršbo zavrnilo.

Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti izvršbe, ker upnik ni priložil izvršilnega naslova v izvirniku ali overjenem prepisu, pač pa le fotokopijo izvršilnega naslova, zaradi česar niso obstajali pogoji za izdajo sklepa o izvršbi.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je uveljavljalo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ, ter napačno uporabo petega odstavka 58. člena ZIZ, kar vse je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Ker je izvršilno sodišče dovolilo izvršbo na podlagi overjenega dolgovnega seznama Republike Slovenije, upnik pa je izvršilnemu predlogu priložil le fotokopijo izvršilnega naslova, je izvršilno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med izrekom sklepa in med samo listino, navedeno v izreku. Ko je pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev izvršilnega postopka, bi moralo ob pravilni uporabi prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP zadevo vrniti sodišču prve stopnje in ga opozoriti na uporabo določb prvega, drugega in četrtega odstavka 108. člena ZPP. Izvršilni predlog bi lahko zavrglo šele sodišče prve stopnje, če upnik ne bi dopolnil predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom v obliki iz prvega odstavka 42. člena ZIZ. Sodišče druge stopnje tako meritorno ne bi smelo odločati o predlogu. Državno tožilstvo Republike Slovenije je predlagalo, da se izpodbijana sklepa sodišč nižjih stopenj razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V skladu z določilom drugega odstavka 391. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 375. člena ZPP je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena tudi strankama postopka, ki pa se o zahtevi nista izjavili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) vsebuje materialnopravne in procesnopravne določbe, kar pomeni, da ni čisti procesni zakon. Tako je tudi stališče pravne teorije (primerjaj Triva, Belajac in Dika: Sudsko izvršno pravo, paragraf 31). Čeprav 44. člen ZIZ, ki določa vsebino sklepa o izvršbi, predpisuje le materialnopravne predpostavke, to ne pomeni, da izvršilno sodišče pri odločanju o izvršilnem predlogu ne pazi tudi na procesne predpostavke, ki morajo biti podane, da se sploh lahko meritorno odloča v izvršilnem postopku. ZIZ tako v prvem odstavku 40. člena določa obvezne sestavine predloga za izvršbo (navedbo upnika in dolžnika, izvršilni naslov, dolžnikovo obveznost, sredstvo ali predmet izvršbe), ne pa drugih sestavin, ki jih mora predlog še vsebovati kot vsaka vloga. Na podlagi 15. člena ZIZ (ki napotuje na uporabo določb Zakona o pravdnem postopku, ZPP) se glede ostalih sestavin vlog uporabljajo predvsem določbe 105. do 108. člena ZPP. Po določilu drugega odstavka 105. člena ZPP morajo biti vloge razumljive in obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnavajo. Predvsem pa morajo obsegati: navedbo sodišča, ime ter stalno oziroma začasno prebivališče oziroma sedež strank, ... sporni predmet, vsebino izjave in podpis vlagatelja. Vse formalne sestavine (iz prvega odstavka 40. člena ZIZ in iz drugega odstavka 105. člena ZPP) je upnikov izvršilni predlog vseboval (in tega dejstva zahteva za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati z zatrjevanjem vsebinske pomanjkljivosti ene od sestavin predloga, to je izvršilnega naslova). Upnikov izvršilni predlog je zato vseboval vse, kar je bilo treba, da se je lahko obravnaval. Stališče, da je zakon predpisal postopek sodišča le v primerih odprave formalnih pomanjkljivosti vlog (in ne vsebinskih), potrjujeta tudi določbi četrtega in petega odstavka 108. člena ZPP, po katerih je predvidel zavrženje vlog le zaradi (neodprave) pomanjkljivosti iz drugega odstavka 105. člena in prvega odstavka 106. člena ZPP. Glede na navedene razloge ocenjuje vrhovno sodišče, da upnikov izvršilni predlog ni bil formalno pomanjkljiv. To pomeni, da izvršilno sodišče ni imelo podlage za postopanje po 108. členu ZPP in da tudi sodišče druge stopnje ni moglo zagrešiti očitane postopkovne kršitve (v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP).

Na podlagi dolžnikovega ugovora je bilo v pritožbenem postopku ugotovljeno, da upnikovemu predlogu za izvršbo priloženi izvršilni naslov ni tak, kot ga določa prvi odstavek 42. člena ZIZ (po katerem mora biti priložen v izvirniku ali overjenem prepisu, na katerem je potrdilo o izvršljivosti). Upnik je namreč predlogu za izvršbo priložil le fotokopijo seznama zaostalih obveznosti dolžnika. Upnikov izvršilni predlog je bil iz navedenih razlogov vsebinsko (in ne formalno) pomanjkljiv. To pomeni, da zahtevana izvršba ni imela podlage v predloženi listini. Take ugotovitve (temelječe zgolj na presoji predloženih listin) so utemeljevale na drugi stopnji sojenja meritorno odločanje o upnikovem predlogu za izvršbo (s katerim je sodišče druge stopnje ugodilo dolžnikovemu ugovoru, sklep o izvršbi razveljavilo in izvršbo ustavilo ter predlog zavrnilo).

Zahteva za varstvo zakonitosti je uveljavljala zgolj procesne kršitve in sicer bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 108. členom ZPP in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (vse v zvezi s 15. členom ZIZ). Razlogi, zakaj niso mogle biti zagrešene uveljavljane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, so navedeni že spredaj. Namreč, ker upnikov predlog za izvršbo ni bil formalno pomanjkljiv, niso bile podane predpostavke za postopanje sodišča po določbah 108. člena ZPP. Sodišče zato ni moglo zagrešiti očitanih procesnih pomanjkljivosti. Izvajanja zahteve za varsto zakonitosti, s katerimi se uveljavlja bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa zadevajo vsebinsko plat odločitve (to je utemeljenost oziroma neutemeljenost izvršilnega predloga). Kadar naslov (listina), na katero upnik opira predlog za izvršbo, ne predstavlja izvršilnega naslova po 17. členu ZIZ (ki jih taksativno določa), zahtevana izvršba ni utemeljena. Očitana pomanjkljivost je tako materialnopravne in ne procesnopravne narave. Take narave pa je tudi navedba izvršilnega naslova v sklepu o izvršbi (katerega sestavino določa 44. člen ZIZ); ima pomen navedbe pravne podlage za odločitev o izvršilnem predlogu.

Ker po presoji vrhovnega sodišča sodišče druge stopnje ni zagrešilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih procesnih kršitev, je moralo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti (391. člen ZPP v zvezi s 384. in 378. členom ZPP).