Jedro

Po določbi 34. člena ZNNZ so se nacionalizirala vsa zazidana in nezazidana zemljišča, ki ležijo v ožjih gradbenih okoliših mest in naseljih mestnega značaja, če pa je bila na nacionalizirani gradbeni parceli zgradba, ki ni nacionalizirana, pa je imel njen lastnik pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo, vse dotlej, dokler stoji na tem zemljišču zgradba. To pa pomeni podržavljenje zemljišča s parc. št. 22/5 v celoti, saj je imetništvo pravice uporabe oziroma uživanja na zemljišču v površini 22 m2 (pod garažo) od prejšnjih uživalk prešlo na takratni državni organ oziroma občino. Glede na povedano je bil obseg podržavljenja v izpodbijani odločbi napačno ugotovljen, posledično pa je bil tudi napačno določen obseg vračila podržavljenega premoženja v tem delu.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Maribor, št. 351-361/93-97 (7304) z dne 19. 2. 2009, se odpravi v 1., 3. in 5. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne tej upravni enoti v ponovni postopek.

Toženka Republika Slovenija je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo, št. 351-361/93-97 (7304) z dne 19. 2. 2009, v 1. točki izreka pok. upravičenkama A.A., s tam navedenimi podatki, in B.B., s tam navedenimi podatki, vrnil zemljišče, ob podržavljenju del parc. št. 22/5 – njiva v izmeri 556 m2, vl. št. 249, k.o. ..., v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v skupni višini 14.896,35 DEM, vsaki v višini 7.448,17 DEM, v 2. točki izreka zavrnil zahtevo za denacionalizacijo v delu zahtevka, ki se nanaša na garažo za dva avtomobila v izmeri 22 m2, stoječi na parc. št. 22/5, vl. št. 249, k.o. ..., v 3. točki izreka določil zavezanca za plačilo odškodnine in način plačila, v 4. točki izreka postavil skrbnika za posebni primer C.C. ter v 5. točki izreka odločil, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Drugostopni organ je z odločbo, št. 4904-60/2006-4 z dne 1. 12. 2009, pritožbo tožnika zavrnil in ugotovil, da ni stroškov pritožbenega postopka. Prvostopni organ je v obrazložitvi navedel, da gre v zadevi za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. A.A. in pok. B.B., ki jima je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljnjem besedilu ZNNZ). Predmet te odločbe je zahteva za denacionalizacijo podržavljenega zemljišča s parc. št. 22/5, vrt v izmeri 578 m2, vl. št. 249, k.o. .... Garaža za dva avtomobila, ki je stala na tej parceli, ni bila predmet nacionalizacije, kar je razvidno iz 5. točke izreka odločbe o nacionalizaciji Komisije za nacionalizacijo pri OLO Maribor – Center, št. 4525/1-1958 z dne 22. 9. 1959. Na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0697/59 z dne 19. 11. 1959, sta garažo podedovali pravni naslednici D.D. hčerki A.A. in B.B. O tej zadevi je prvostopni organ že odločil, vendar je drugostopni organ z odločbo z dne 7. 8. 2003 odpravil prvostopno odločbo, št. 351-361/93-335 z dne 6. 9. 2001, in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovno odločanje. V ponovnem postopku je prvostopni organ upošteval ugotovitve drugostopnega organa in ponovno odločil z odločbo, št. 351-361/93 /7305) z dne 21. 4. 2006, s katero je upravičenki D.D. vrnil podržavljeno premoženje, sedaj del parc. št. 347, dvorišče v izmeri 578 m2, vl. št. 1384, k.o. ..., v obliki vzpostavitve lastninske pravice v solastninskem deležu 578/1476-tin, ter zahtevo za denacionalizacijo garaže zavrnil. Drugostopni organ je na pritožbo Mestne občine ... ponovno odpravil prvostopno odločbo in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Skladno z napotili drugostopnega organa je prvostopni organ zato upošteval, da je za upravičenki štel B.B. in A.A. (ob upoštevanju, da je bila D.D. ob podržavljenju že mrtva), pozval Mestno občino ... na predložitev listin in dokazil v smislu 1. točke 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen), opravil ustno obravnavo in 6. 12. 2006 opravil ogled predmetnega zemljišča na kraju samem, na podlagi katerega je bilo ugotovljeno, da se v zgradbi naslov ... dejansko opravljajo dejavnosti s področja zdravstva in zdravstvene vzgoje sedmih društev (..., ..., ..., ter ...), da je v stavbi tudi prostor za izvajanje rehabilitacijskih, društvenih, kulturnih, rekreacijskih, športnih in drugih dejavnosti, da je zemljišče ograjeno, na njem je balinišče in rusko kegljišče, leta 1981 obnovljena vrtna uta ter igrala. Mestna občina ... je organu tudi predložila izvedeniško mnenje oziroma poročilo o ocenitvi stroškov nadomestne nepremičnine, ki ga je izdelala E. d. o. o., referenčno mnenje o delu invalidskih društev v času invalidskih organizacij, ki ga je napisala ..., mnenje ..., s prošnjo ... z dne 5. 6. 1995, zabeležko z dne 16. 9. 2006 ter sklep ... z dne 3. 11. 1988. Organ je tako zaključil, da zahtevanega premoženja ni mogoče vrniti v naravi, zato je vlagatelje pozval na spremembo oblike zahtevane vrnitve, vključno z zavezancem. Vlagatelji so nato v dopisu z dne 14. 6. 2007 podredno zahtevali odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. in slednjo tudi označili kot zavezanko za to obliko vrnitve. Glede na prejete vloge vseh strank v postopku je organ ugotovil, da so v zadevi podani pogoji za denacionalizacijo zemljišča s parc. št. 22/5, vrt v izmeri 556 m2, v obliki odškodnine, v višini 14.896,55 DEM, da niso podani pogoji za denacionalizacijo zemljišča v izmeri 22 m2, ki predstavlja površino garaže za dva avtomobila, ker to zemljišče ni bilo predmet nacionalizacije, da je nesporno, da je bilo navedeno zemljišče podržavljeno na podlagi odločbe z dne 27. 7. 1959 in je pravica uporabe na tem zemljišču prešla na občino ... na podlagi poizvedovalnega zapisnika z dne 1. 8. 1972, brez vednosti in soglasja bivših imetnic pravice uporabe. Po izdaji poročila po določbi 65. člena ZDen so podali pripombe G. d. d. in vlagatelji, ki pa so bile neutemeljene iz zgoraj navedenih razlogov, zaradi česar je organ odločil, kot izhaja iz izreka prvostopne odločbe. V zvezi s pritožbenimi navedbami je drugostopni organ še navedel, da je v obravnavanem primeru Mestna občina ... izkazala obstoj ovir po 1. in 4. točki 19. člena ZDen. Tožnik ne izpodbija ugotovitev prvostopnega organa o tem, da se v stavbi na naslovu ..., ki stoji na parc. št. 346, k.o. ..., izvajajo dejavnosti zdravstva in vzgoje, ker ima tam svoj sedež in izvaja svojo dejavnost 9 društev s področja invalidskega varstva, ki opravljajo svojo dejavnost v javnem interesu in ki se pretežno financirajo iz javnih sredstev. Zato je tudi po mnenju drugostopnega organa mogoč zaključek, da ta stavba služi opravljanju dejavnosti iz določbe 1. odstavka 19. člena ZDen. Za tožnika je v tem kontekstu sporno zgolj vprašanje, ali tudi parc. št. 347, ki predstavlja dvorišče, prizidek in zelenico ob stavbi na naslovu ..., služi tem dejavnostim. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da parc. št. 346 in 347 tvorita neločljivo in smiselno funkcionalno prostorsko celoto, saj pomenita stavbo (parc. št. 346) in dvorišče in gospodarsko poslopje (parc. št. 347) kot zemljišče in spremljajoči objekt, ki je s stavbo neločljivo povezan. Dvorišča in gospodarskega poslopja ni mogoče obravnavati ločeno od stavbe, ki ji služita, zato tudi pravni režim le-teh ne more biti v bistvenem drugačen od pravnega režima stavbe. Hkrati pa iz slikovnega gradiva ter dokazil o uporabi dvoriščnih površin ..., da invalidska društva na tej parceli izvajajo svoje športne, kulturne, rekreacijske in družbene dejavnosti, prirejajo tekmovanja, srečanja in druge aktivnosti. Zemljišče torej ni zapuščeno in zanemarjeno, kot to trdi tožnik, slednje pa tudi ne izhaja iz slikovnega gradiva, ki ga je sam predložil. Stopnja oziroma kvaliteta ureditve zemljišča tako ali tako ne more biti odločilna, če se zemljišče sicer dejansko uporablja za zatrjevani namen, ne glede na morebitne gibalno ovirane invalide, saj niso vsi invalidi gibalno ovirani. Trditev, da je v neposredni bližini park, pa je za obravnavani postopek brezpredmetna, saj to ni predmet odločanja. V zvezi z navedbami glede zavrnitve zahteve za denacionalizacijo garaže pa je drugostopni organ navedel, da bi v primeru zahtevka za sporno garažo prišla v poštev zgolj denacionalizacija po določbi 4. člena ZDen, glede na to, da garaža po 5. točki izreka odločbe z dne 22. 9. 1959 izrecno ni bila predmet nacionalizacije, tožnik pa uveljavlja, da je bila garaža dejansko podržavljena na podlagi poizvedovalnega zapisnika z dne 1. 8. 1972 zaradi naprave nove zemljiške knjige. Toda s takim zatrjevanjem dejanska podlaga po tej določbi ni ustrezno izkazana. Ukrep državnega organa brez pravnega naslova je moral biti izvršen do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963. Tako tudi sodna praksa. Tega pa v postopku in v pritožbi niti tožnik niti ostali vlagatelji niso izkazali.

Tožnik je v tožbi navedel, da je bila na podlagi pravnomočne odločbe OLO Maribor – Center, št. 03-5540/1-59 z dne 27. 7. 1959 v listu A vl. št. 249, k.o. ..., na parc. št. 22/5 vknjižena družbena lastnina. Pravica do uživanja na garaži za dva avtomobila na parc. št. 22/5 je bila na podlagi sklepa o dedovanju, opr. št. O 679/59 z dne 19. 11. 1959, vpisana v korist B.B. in A.A.. Po vedenju tožnika je bila predmet dedovanja le garaža, ne pa tudi zemljišče, na katerem je garaža stala, saj je bila iz nacionalizacije po določbi 32. člena ZNNZ izključena garaža iz razloga, ker se ni štela za poslovno zgradbo in zato ni bila nacionalizirana, nacionalizirano je bilo zgolj zemljišče. To pomeni, da je bilo celotno zemljišče s par.c št. 22/5 podržavljeno z odločbo z dne 27. 7. 1959. Glede na določbo 37. člena ZNNZ bi bilo zato treba šteti, da sta imeli B.B. in A.A. kot lastnici nenacionaliziranega objekta na delu parc. št. 22/5 v izmeri 22 m2 pravico do uživanja, to pa pomeni, da je do podržavljenja celotne parc. št. 22/5 v izmeri 578 m2 prišlo že po odločbi z dne 27. 7. 1959, zato časovni okvir iz določbe 4. člena ZDen ni relevaten. Nadalje je navedel, da iz poročila z dne 11. 4. 2007 o oceni stroškov nadomestne nepremičnine, ki jo je naročila zavezanka za denacionalizaciji Mestna občina ..., izhaja, da parc. št. 347 v izmeri 1411 m2 predstavlja dvorišče in gospodarsko poslopje. Glede na to, da parc. št. 347 meri kar 1411 m2, v postopku ni bilo nesporno ugotovljeno, ali prav del parc. št. 347, v katerem je zajeta podržavljena parc. št. 22/5, izpolnjuje po pogoje iz določbe 19. člena ZDen. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da celotna parc. št. 347 služi za opravljanje dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja oziroma drugih javnih služb, ne zadostuje za ugotovitev dejanskega stanja do te stopnje, da bi bilo mogoče nesporno ugotoviti obstoj ovir. Ob tem je še opozoril, da si cenilec F.F. nepremičnine sploh ni ogledal. Tožnik je predlagal, da se na podlagi geodetskih podatkov natančno določi, kje v današnji parc. št. 347 se nahaja podržavljena parc. št. 22/5 ter se nato presoja obstoj ovir. Zemljišče, ki predstavlja podržavljeno parc. št. 22/5, je odmaknjeno, z vrsto smrek ločeno in zatravljeno zemljišče, ki ni v ničemer prilagojeno gibanju in uporabi invalidov, niti ne služi potrebam invalidskih društev. Nekaj starih igral sameva in propada, balinišče pa je zapuščeno in zamahovljeno. Tožnik ni zasledil tekom trajanja postopka, da bi kdo fizično uporabljal ta del zemljišča. Z vrnitvijo tega dela zemljišča se nikakor ne bi bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Vila na naslovu ..., v kateri imajo različna društva svoj sedež, ima namreč svoj lasten, prostoren vrt, na katerem so dejansko postavljene klopi, zemljišče pa je tudi tlakovano. Predlagal je vrnitev podržavljene parc. št. 22/5 v last in posest s tem, da se opravi parcelacija parc. št. 347, k.o. .... Tožnik je zato predlagal sodišču, da po opravljeni javni obravnavi in ogledu nepremičnin s parc. št. 346 in 347 v naravi tožbi ugodi in odločbo prvostopnega organa v 1., 2. in 3. točki izreka odpravi ter zahtevi za denacionalizacijo ugodi tako, da se zahtevi za vrnitev parc. št. 22/5 v naravi ugodi, podredno pa, da odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Priglasil je tudi stroške postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranka z interesom Mestna občina ... je v odgovoru na tožbo navedla, da v ... na naslovu ... deluje 9 invalidskih društev, ki jih tudi našteje, in ki izvajajo dejavnosti v skladu s predpisi s področja zdravstva, socialnega varstva ter vzgoje in izobraževanja ter združujejo čez 7000 članov, od katerih je približno 3000 aktivnih in sodelujejo v posameznih programih društev. Telesne in duševne prizadetosti članov so zelo različne, od blagih do zelo hudih stopenj invalidnosti. Predvsem gibalno hendikepirani otroci in odrasli potrebujejo posebej prilagojene dostope z invalidskimi vozički, prilagojena vozila, potrebne spremljevalce in dovolj urejenega prostora za gibanje in manipulacijo z vozički v objektu kot na njegovem dvorišču. Na delu dvorišča, za katerega je vložen zahtevek, se nahaja obnovljen in povečan dvoriščni objekt v izmeri 65 m2, ki služi za servisne namene doma, balinišče in rusko kegljišče. Na zunanjih površinah se izvajajo programi druženja, predavanja, idr. Servisni objekt služi za potrebe vzdrževanja doma. Preko dvorišča poteka glavna dostavna pot, gasilska, reševalna in evakuacijska pot. Dvorišče podpira in dopolnjuje funkcionalnost stavbe ter je popolno vzdrževano in negovano, kar dokazuje tudi šest javnih pohval. Priložil je tudi fotografije. Odtujitev dela zemljišča bi bistveno zmanjšala kakovost uporabe objekta, ob tem, da na odtujenem delu zemljišča ne bi bila možna nobena gradnja. Sklicevala se je na v postopku predložene dokaze. Meni, da je obstoj ovir izkazan. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Stranki z interesom G. d.d. in C.C. v danem roku na tožbo nista odgovorili.

K 1. točki izreka: Tožba je delno utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o obsegu podržavljenja, obliki vračila in višini odškodnine.

Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je bilo z odločbo Oddelka za finance, OLO Maribor Center, št. 03-5540/1-59 z dne 27. 7. 1959, izdano na podlagi ZNNZ, podržavljeno (nacionalizirano) zemljišče s parc. št. 22/5, k.o. ..., v izmeri 578 m2, last (v času podržavljenja že pokojne) bivše lastnice D.D., kar je bilo tudi (poleg garaže v izmeri 22 m2, stoječe na parc. št. 22/5) predmet zahteve za denacionalizacijo. Prvostopni organ je po ugotovitvi, da je zahteva za denacionalizacijo delno utemeljena, odločil tako, da je ugodil zahtevi za denacionalizacijo z vračilom zemljišča s parc. št. 22/5 v izmeri 556 m2 v obliki odškodnine (po njegovem mnenju površina v izmeri 22 m2 – na kateri se je nahajala garaža - ni bila predmet nacionalizacije) ter zavrnil zahtevo za denacionalizacijo garaže iz razloga, ker le-ta izrecno ni bila predmet nacionalizacije in je bila iz nje izvzeta. Tudi po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da je bilo zemljišče s parc. št. 22/5 podržavljeno v celoti – torej v izmeri 578 m2 in ne zgolj v izmeri 556 m2. Navedeno potrjuje zgoraj citirana odločba z dne 27. 7. 1959 oziroma natančneje št. 225 te odločbe, iz katere izhaja ugotovitev o nacionalizaciji parc. št. 22/5, vrt 3 v izmeri 578 m2, na dan 25. 12. 1958 lastnice D.D., ki je bila tudi izvedena v zemljiški knjigi z vpisom zemljišča s parc. št. 22/5 kot družbene lastnine in z imetništvom pravice uporabe na zemljišču Občine ... (historični zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 249, k.o. ..., vpis št. 11 v listu B). Po določbi 34. člena ZNNZ (Uradni list FLRJ, št. 52/58) so se namreč nacionalizirala vsa zazidana in nezazidana zemljišča, ki ležijo v ožjih gradbenih okoliših mest in naseljih mestnega značaja, če pa je bila na nacionalizirani gradbeni parceli zgradba, ki ni nacionalizirana (garaža v izmeri 22 m2 na zemljišču s parc. št. 22/5 je bila z odločbo OLO Maribor Center, št. 4525/1-1958 z dne 22. 9. 1959, izvzeta iz nacionalizacije, šele na podlagi poizvedovalnega zapisnika, št. Rz 242/71-1384 z dne 1. 8. 1972, pa je prešla v družbeno oziroma državno last), pa je imel njen lastnik pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo, vse dotlej, dokler stoji na tem zemljišču zgradba (določba 37. člena ZNNZ), kar pa pomeni (ne glede na izvzetje garaže iz nacionalizacije) podržavljenje zemljišča s parc. št. 22/5 v celoti, saj je z zgoraj citiranim poizvedovalnim zapisnikom imetništvo pravice uporabe oziroma uživanja na zemljišču v površini 22 m2 (pod garažo) od prejšnjih uživalk B.B. in A.A. prešlo na takratni državni organ oziroma Občino .... Glede na povedano je bil obseg podržavljenja v izpodbijani odločbi napačno ugotovljen, posledično pa je bil tudi napačno določen obseg vračila podržavljenega premoženja v tem delu.

Sodišče se pa strinja z odločitvijo prvostopnega organa o nemožnosti vračila parc. št. 22/5 – po sedanjem stanju del parc. št. 347 - v naravi iz razloga obstoja ovir po 1. in 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US), kakor tudi z zavrnitvijo zahtevka v delu, ki se nanaša na garažo v izmeri 22 m2, stoječo na parc. št. 22/5, k.o. ....

Ob upoštevanju, da predstavlja zemljišče s parc. št. 347 (v katerem je zajeto podržavljeno zemljišče s parc. št. 22/5) dvorišče in gospodarsko poslopje, da je bilo z odločbo pristojnega upravnega organa (ki je postala pravnomočna 25. 1. 2007) celotno zemljišče s parc. št. 347 določeno kot funkcionalno zemljišče k parc. št. 346 (ki v naravi predstavlja zgradbo na naslovu ..., kjer imajo sedež invalidska društva), da se glede na predložena dokazila v postopku Mestne občine ... (kot zavezanke za vračilo parc. št. 347 v naravi), ki jih je izčrpno povzel prvostopni organ in na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, na parc. št. 347 opravljajo dejavnosti s področja zdravstva, zdravstvene vzgoje (zemljišče namreč nedvomno služi za potrebe invalidnih organizacij – kar je potrdil tudi ogled na kraju samem), da bi bili glede na predloženo poročilo o oceni stroškov nadomestne nepremičnine parc. št. 347 v k.o. ..., stroški nadomestitve za zavezanko za vračilo Mestne občine ... več kot 50 % večji od stroškov, ki bi nastali za upravičenca, če bi ta želel podržavljeno nepremičnino nadomestiti z nadomestno in jo usposobiti za namen, za katerega je služila pred podržavljenjem, tožnik ne more uspeti z ugovorom, da je bilo dejansko stanje v tem delu zadeve nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno (in posledično napačno uporabljeno materialno pravo), ne glede na to, da meri parc. št. 347 1411 m2, saj povzeta dejstva potrjujejo izkaz ovir za celotno parc. št. 347, torej tudi za tisti del parc. št. 347, v katerem se sedaj nahaja podržavljena parc. št. 22/5. Tudi tožnikovega ugovora, da je sedanji del podržavljene parc. št. 22/5 odmaknjeno, ločeno in zatravljeno zemljišče, neprilagojeno uporabi in gibanju invalidom, podatki upravnih spisov (zlasti ogled na kraju samem in fotografije parc. št. 347, predložene s strani MOM in tožnika) ne potrjujejo in ga sodišče zato ne more upoštevati. Prav tako pa se sodišče strinja, da v postopku ni bilo izkazano podržavljenje garaže za dva avtomobila v izmeri 22 m2 na podlagi določbe 4. člena ZDen. Kot že navedeno, je bila z odločbo z dne 22. 9. 1959 v 5. točki izreka sporna garaža izvzeta iz nacionalizacije in je bila kasneje tudi predmet dedovanja po pok. lastnici D.D. (sklep o dedovanju, opr. št. O697/59 z dne 19. 11. 1959, Okrajnega sodišča v Ljubljani). Tako ni mogoče šteti, da je bilo podržavljeno izvedeno že z uveljavitvijo ZNNZ (na podlagi katerega je bila izdana odločba z dne 22. 9. 1959), že upravna organa pa sta tudi pravilno pojasnila vlagateljem, da pa je za utemeljitev podlage za denacionalizacijo iz določbe 4. člena ZDen – tj. izvršenega ukrepa državnega organa brez pravnega naslova – treba izkazati izvršitev takšnega ukrepa v časovnih mejah iz zadnje citirane določbe ZDen (tj. do dne 7. 4. 1963), česar pa poizvedovalni zapisnik z dne 1. 8. 1972 nedvomno ne izkazuje.

Glede na navedeno je sodišče tožbi delno ugodilo na podlagi določbe 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US in 107/09 – odl. US) in prvostopno odločbo zaradi vsebinske povezanosti odpravilo v 1., 3. in 5. točki izreka in zadevo glede na določbo 3. in 4. odstavka te določbe v tem obsegu vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ, sledeč pravnemu mnenju sodišča in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odločiti.

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevku tožnika za povrnitev stroškov postopka ugodilo v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v določbi 2. odstavka 3. člena določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR.