Jedro

Tožniku je bilo v skladu z določbo tretjega odstavka 111. člena ZDR za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepovedano opravljati delo, zato tožena stranka ni imela razloga, da mu je za ta čas iskala drugo zaposlitev. Zatrjevanje tožene stranke, da je tako možnost iskala, pa ne dokazuje, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ne bi bilo mogoče. Ravno nasprotno. Potrjuje dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje, da zakonski pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 110. člena ZDR ni dokazan.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2011 nezakonita (I. točka) ter da tožniku ni zakonito prenehala pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje z dnem 1. 4. 2011 (II. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 2. 4. 2011 do 18. 10. 2011 priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi z dne 25. 8. 2008 z aneksom z dne 11. 10. 2008 za delovno mesto srednji zdravstvenik v urgentnem vozilu, mu zagotoviti vpis delovne dobe v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in mu za ta čas obračunati in izplačati pripadajoče plače po pogodbi o zaposlitvi, odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter neto zneske plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za neto znesek preteklega meseca, vse v roku 15 dni (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 8.442 EUR in sicer v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe (IV. Točka), za 11.558 EUR višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (V. točka). V točki VI. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje in s presojo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pa tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je izpodbijana odločitev v nasprotju z listinami v spisu in ostalimi izvedenimi dokazi. Navaja, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje pravno pomanjkljiv, nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodba pa je neizvršljiva. Podana je tudi kršitev prvega odstavka 2. člena ZPP, saj je sodišče toženi stranki naložilo, da mora narediti nekaj v korist pristojnih služb (odvesti akontacijo dohodnine) in tem institucijam dosodilo celo zakonske zamudne obresti, čeprav jih sploh niso uveljavljale oziroma ni bil postavljen zahtevek v tem smislu. Nadalje graja presojo obeh nižjih sodišč, da ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), saj vsi dokazi potrjujejo nasprotno. V zvezi s tem zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 8. člena ZPP. Sodišči druge in prve stopnje bi morali ustrezno ovrednotiti izpovedbi direktorja tožene stranke S. K. in priče M. R., da je tožena stranka iskala zaposlitev za tožnika zgolj za čas postopka izredne odpovedi. Napačno je stališče nižjih sodišč, da se je za tožnika iskalo delo v smislu ohranjanja trajne zaposlitve, saj to nikoli po obravnavanem dogodku, ki je povzročil veliko neprijetnosti, ni bil namen tožene stranke. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da je tožnik po obravnavanem dogodku kvalitetno in neprizadeto opravljal svoja dela, saj tožnik po tem dogodku zaradi suspenza in bolniške odsotnosti dela pri toženi stranki ni več opravljal. Prav tako je zmotno povzemanje priporočila o delu tožnika, saj se je le-to nanašalo na iskanje nove zaposlitve.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Glede na določbo drugega odstavka 370. člena ZPP, da je zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje, ni mogoče obravnavati revizijskih navedb tožene stranke, ki to kršitev očita sodbi oziroma sodišču prve stopnje.

7. V zvezi z revizijskimi navedbami glede vprašanja določljivosti, razumljivosti in izvršljivosti izreka sodbe sodišča prve stopnje zadošča pojasnilo, da v delovnih sporih sodna praksa dopušča tudi opisne dajatvene (reparacijske) zahtevke za obračun bruto plač in izplačilo neto plač, v katerih denarni zneski niso navedeni - sicer le ob nesporni višini plače (1), vendar tožena stranka ne zatrjuje, da bi bila višina tožnikove plače kakorkoli sporna.

8. Z navedbami, ki se nanašajo na utemeljenost oziroma obstoj odpovednega razloga, tožena stranka v revizijskem postopku ne more doseči zase ugodnejše odločitve, zato revizijsko sodišče nanje ne odgovarja in tudi ne povzema njihove vsebine. Sodišče druge stopnje je namreč v izpodbijani sodbi odločitev o nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljilo izključno z neizpolnjevanjem pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR, ki se nanaša na nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, medtem ko je glede odpovednega razloga zaključilo, da je le-ta podan, in sicer po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

9. Revizijske navedbe glede izpolnjevanja pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR se, čeprav preko zatrjevanja procesnih kršitev (14. točke in smiselno tudi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), navezujejo predvsem na ugotovljeno dejansko stanje. Ker pravdne stranke z uveljavljanjem procesnih kršitev ne morejo vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, in nato upoštevano na drugi stopnji, revizijsko sodišče navedb, ki presegajo ugotovitve iz izpodbijanih sodb oziroma odstopajo od njih, ni moglo upoštevati.

10. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno glede neizpolnjevanja pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR sicer obrazložilo dokaj skopo (točka 17 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), vendar pa z vidika formalnega preizkusa sodbe tudi takšna obrazložitev zadošča, zato mu pomanjkljive dokazne ocene ni mogoče utemeljeno očitati. Enako velja tudi za sodišče druge stopnje, ki je obširneje pojasnilo razloge, zaradi katerih je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje in tudi odgovorilo na pritožbene navedbe s tem v zvezi (točka 15 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Tožena stranka se s sprejeto dokazno oceno sodišča očitno ne strinja, vendar pa to ne pomeni, da je izpodbijana sodba formalno pomanjkljiva. Formalni okvir proste dokazne ocene začrtuje določba 8. člena ZPP, ki predstavlja (le) metodološki napotek za dokazno oceno. Kršitev te postopkovne določbe bi bila tako podana (le), kadar dokazna ocena ne bi bila v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva.

11. Zaključek obeh sodišč, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi neizpolnjevanja pogoja za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, je glede na ugotovljeno dejansko stanje logičen in tudi materialno pravilen. Tožniku je bilo v skladu z določbo tretjega odstavka 111. člena ZDR za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepovedano opravljati delo, zato tožena stranka ni imela razloga, da mu je za ta čas iskala drugo zaposlitev. Zatrjevanje tožene stranke, da je tako možnost iskala, pa ne dokazuje, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ne bi bilo mogoče. Ravno nasprotno. Potrjuje dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje, da zakonski pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 110. člena ZDR ni dokazan.

12. Glede na vse navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Glej sodbo in sklep VS RS VIII Ips 280/2010 z dne 20. 3. 2012.