Jedro

Sodišče prve stopnje je pri upoštevalo tudi to, da je bil rok za izpolnitev obveznosti po prisilni poravnavi eno leto in da tožeča stranka v času sklenitve pogodbe o svetovanju in v času plačila spornega zneska še ni imela pokritih svojih obveznosti po sklenjeni prisilni poravnavi in da je tožeča stranka imela finančne težave pri izpolnjevanju teh obveznosti ter da so zato bile storitve tožene stranke nujno potrebne, saj je ugotovilo, da se posel po pogodbi nanaša na finančno in poslovno konsolidacijo tožeče stranke in da je bila tožena stranka angažirana zaradi pridobivanja sredstev s strani bank, vse po potrditvi prisilne poravnave.

Teh bistvenih okoliščin ni mogoče prevesti v pravnem smislu na način, da bi se sicer že 27. 2. 2009 pravnomočno zaključen postopek prisilne poravnave “prelevil” v nepravnomočnega in bi postal pravnomočen šele z realizacijo poplačil po potrjeni prisilni poravnavi.

Realizacija potrjene prisilne poravnave sledi pravnomočnosti sklepa o njeni potrditvi in realizacija ne more vplivati na pravnomočnost sklepa.

Drugačna razlaga ni možna, ker bi potem sodišča vselej arbitrarno presojala izvzetost iz izpodbojnosti in je prav v izogib arbitrarnosti potrebno dosledno upoštevati zakonsko ureditev. Drugače povedano, dejanje, opravljeno v fazi insolventnosti, četudi gre za posle, nujne za redno poslovanje družbe, ni izvzeto iz izpodbojnosti, če ni opravljeno v zvezi s postopkom prisilne poravnave kot enega od insolvenčnih postopkov.

Izrek

Pritožba se v izpodbijanem delu glede 1. in 3. točke izreka sodbe zavrne in v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 1462/2013 z dne 14. 3. 2014 izreklo: “1. V razmerju med tožečo stranko in toženo stranko, se razveljavi učinke: a. plačila denarnega zneska 8.418,12 EUR v korist tožene stranke, izvedenega na podlagi asignacije z dne 07. 07. 2009, sklenjene med pravdnima strankama in družbo A. P. d. o. o., ki vsebuje nalog tožeče stranke njenemu dolžniku družbi A. P. d. o. o., da obveznost do tožeče stranke izpolni z nakazilom v višini 8.418,12 EUR ter pooblastila toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti tožeče stranke. b) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 8.418,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti te sodne odločbe dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo. 2. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, v presežku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.418,12 EUR od 13. 1. 2011 dalje do pravnomočnosti te sodne odločbe, kot neutemeljen. 3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške tega pravdnega postopka v višini 823,46 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo.”

2. Zoper to sodbo je glede 1. in 3. točke izreka sodbe vložila po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne tudi zahtevek pod točko 1. tožbenega petita in da se tožeči stranki naloži še plačilo razlike v stroških tožene stranke do višine vseh priglašenih stroškov oziroma podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje.

3. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo ključne dejanske okoliščine. Tako je zmotna (zatrjevano splošno znana) okoliščina, da je bila prisilna poravnava St ... zaključena dne 4. 6. 2008. Iz zgodovinskega izpiska sodnega-poslovnega registra, ki je v spisu, je sodišče prve stopnje moglo ugotoviti, da je bil sklep o potrditvi prisilne poravnave vpisan v sodni register šele 27. 2. 2009. Ob upoštevanju pritožbenega roka, je mogoče ugotoviti, da je bila pogodba o svetovanju sklenjena pred pravnomočnostjo tega sklepa, kar pomeni pred formalnim zaključkom te prisilne poravnave.

4. Pritožba navaja, da je zmoten in neupošteven zaključek, da naj bi program prisilne poravnave pripravljal upravitelj prisilne poravnave K.. Gre za napačno interpretacijo izpovedbi priče in nelogičen zaključek. Priča P. P. je povedal, da je K. vodil prisilno poravnavo, ni pa trdil, da je imenovani pripravljal program prisilne poravnave. Upravitelj prisilne poravnave nima nič s pripravo predloga in dokumentacije za prisilno poravnavo. V tem pogledu je izpodbijana sodba protispisna, kar je bistvena kršitev postopka v smislu 15. člena 339. člena ZPP.

5. Pritožba trdi, da v izpodbijani sodbi ni bila upoštevana bistvena okoliščina, ki je prav tako izhajala iz izpovedbe priče P. P., da je bil rok za plačilo obveznosti iz prisilne poravnave eno leto in da tožeča stranka v času sklenitve pogodbe o svetovanju in v času plačila spornega zneska še ni imela pokritih svojih obveznosti po sklenjeni prisilni poravnavi in da je tožena stranka z doseženim reprogramom in novim kreditnim aranžmajem pripomogla k izboljšanju finančne situacije in poplačevanju obveznosti iz prisilne poravnave. Ob upoštevanju navedenega bi bil pravilen zaključek, da postopek prisilne poravnave v času sklenitve spornega posla še ni bil pravnomočno zaključen, da obveznosti tožeče stranke še niso zapadle v plačilo, da tožeča stranka svojih obveznosti še ni poplačala in da je tožena stranka s svojimi storitvami pripomogla k izboljšanju finančne situacije tožeče stranke in njeni zmožnosti poplačila obveznosti iz sklenjene prisilne poravnave.

6. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje neupravičeno spregledalo izpovedbo priče P. P., da je bila v času spornega posla s toženo stranko, finančna situacija tožeče stranke slaba in da so se pripravljali različni scenariji in da je tožena stranka izdelala načrt finančne konsolidacije (poslovni načrt in načrt denarnega toka). Prav tako je bila spregledana izjava te priče (dne 14. 6. 2013), da je tožeča stranka prejela tudi sredstva od Ministrstva za delo ob pogoju, da tožeča stranka ostane pri življenju in se začne vršiti sanacija na dogovorjen način. Na tej podlagi bi bil logičen in utemeljen zaključek, da je imela tožeča stranka težave z realizacijo obveznosti po sklenjeni prisilni poravnavi in da so bile storitve tožene stranke potrebne za izboljšanje finančnega stanja, ki bi omogočilo realizacijo teh obveznosti. Prav tako je šlo za pripravo strokovnih gradiv za nadaljnje poslovne odločitve (oziroma scenarije, kot je to označil priča P.), to je za nadaljnjo sanacijo poslovanja.

7. Pritožba uveljavlja, da gre v tem obsegu za zmotno in napačno ugotovitev dejanskega stanja, v posledici česar so bili napravljeni tudi napačni materialnopravni zaključki.

8. Pritožba pa še zlasti meni, da je sodišče prve stopnje razlagalo določbe 273. člena ZFPPIPP preozko in neživljenjsko (zgolj formalistično). 1. točka 273. člena ZFPPIPP se nanaša na posle, sklenjene v skladu s 151. členom istega zakona. Slednji določa, katere posle sme opravljati dolžnik po uvedbi postopka prisilne poravnave. Dovoljeni so samo posli iz rednega poslovanja, plačila v skladu s prvim odstavkom 34. člena in plačila storitev revizorjev, odvetnikov, pooblaščenih ocenjevalcev in drugih strokovnjakov v zvezi s pripravo popolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave ali listin, ki jih je treba pri takšnem predlogu treba priložiti. V 151. členu gre za obveznosti vis a vis uvedenega postopka prisilne poravnave. 34. člen ZFPPIPP določa obveznosti insolventne družbe, da ne sme opravljati nobenih plačil in prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe. Tudi tu gre za obveznosti vsake insolventne družbe.

9. Pritožba sicer soglaša, da je v spornem obdobju tožeča stranka bila zavezana ravnanju, kot velja za insolventne družbe. Toda ni mogoče trditi, da sporni posel s toženo stranko ni bil nujen za redno poslovanje tožeče stranke. Tudi po eventualnem zaključku postopka prisilne poravnave je izpolnjevanje obveznosti iz sklenjene prisilne poravnave šteti za obveznost iz rednega poslovanja. S svojimi storitvami je tožena stranka izboljšala finančno situacijo tožeče stranke in pripomogla k realizaciji obveznosti po prisilni poravnavi. Zato po mnenju tožene stranke ni mogoče šteti, da gre za prepovedani posel, ampak za nujen posel za redno poslovanje v smislu prvega odstavka 34. člena ZFPPIPP.

10. Tako pritožba meni, da je tudi razlaga 151. člena ZFPPIPP (ki sicer določa ravnanja v postopku prisilne poravnave) preozka in v nasprotju s smislom omejevanja poslov insolvenčnega dolžnika. Po razumevanju tožene stranke ne more biti dvoma, da so dovoljeni redni posli v zvezi z opravljanjem dejavnosti in poravnavanjem obveznosti iz teh poslov (prvi odstavek). Prepovedani pa so: razpolaganje s premoženjem, razen v obsegu, potrebnem za redno poslovanje, najemanje posojil ali kreditov, dajanje poroštev in avalov ter opravljanje poslovali dejanj, katerih posledica je neenakopravno obravnavanje upnikov ali onemogočanje izvedbe finančnega prestrukturiranja (drugi odstavek). Po razlagi a contrario zato ne morejo biti prepovedani posli, ki omogočajo finančno prestrukturiranje. Potrebno bi bilo upoštevati, da je šlo pri spornem poslu med strankama v vsebinskem smislu za opravljanje storitev, ki so omogočile finančno prestrukturiranje. Prepoved takšnih poslov z vidika insolvenčne zakonodaje bi bila nesmiselna. Če bi bilo temu tako, noben strokovnjak ne bi več hotel sodelovati pri pripravi in izvedbi ukrepov finančnega prestrukturiranja insolvenčnega dolžnika. Kar pomeni, da bi bile njegove možnosti za sanacijo še dodatno zmanjšane.

11. Pritožba nadalje meni, da je napačno stališče, da sporni posel ne bi bil izpodbojen le v primeru, če bi šlo za strokovno sodelovanje pri pripravi predloga za začetek postopka prisilne poravnave. Razlaga določila prvega odstavka 151. člena ZFPPIPP v zvezi s tem je napačna. Po razumevanju tožene stranke se to določilo nanaša zgolj na plačilo terjatve tistih upnikov (notarjev, odvetnikov in drugih strokovnjakov), ki so nastale pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti. Torej ne gre (tako kot v tem primeru), za terjatve, ki so v zvezi s posli iz obdobja po nastanku insolventnosti oziroma po uvedbi insolvenčnega postopka. Za slednje posle velja prepoved le, če ne gre za posle v smislu rednega poslovanja ali za posle, ki omogočajo finančno prestrukturiranje.

12. Tako je tožena stranka prepričana, da intencija zakonodajalca ni bila takšna, da se ti posli prepovedo in da se zaradi domnevnega interesa ostalih upnikov preprečijo plačila takšnih poslov oziroma storitev. Tožena stranka meni, da v tej zadevi ni šlo za posel, ki bi bil prepovedan v smislu 151. člena ZFPPIPP. Razlaga 2. točke prvega odstavka 273. člena ZFPPIPP v smislu, da so pri tem mišljena le plačila upnikom iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave in do višine, ki iz tega sklepa izhaja, je prav tako preozka. Po mnenju tožene stranke sem spadajo tudi dejanja, s katerimi se omogoča poplačilo upnikov po sklepu o potrditvi prisilne poravnave.

13. Pritožba poudarja, da je potrebno presojati sporni posel kot celoto, ne zgolj in samo asignacijsko nakazilo s strani tožničinega dolžnika A. P. d.o.o. Treba je zato upoštevati predvsem, za kakšen posel je šlo, ali je bil ta posel v smislu insolvenčne zakonodaje prepovedan ali ne. Vprašanje, kako je prišlo do plačila toženi stranki, zato ne more biti samo po sebi odločilno.

14. Končno pritožba še meni, da je v povezavi s tem treba še izpostaviti, da izpodbijanja pravnih dejanj v postopku prisilne poravnave ni. V tem primeru je šlo za izpodbijanje pravnega dejanja tožeče stranke z vidika kasneje (13.7.2010) uvedenega stečajnega postopka pod opr. št. St .... Sporni posel je bil sklenjen izven obdobja izpodbojnosti (med 3. 6. 2009 in 13. 7. 2010), to je 1. 3. 2009, le plačilo je bilo izvedeno v tem obdobju (7. 7. 2009). Kot je izkazal dokazni postopek, je šlo za posel v sklopu finančnega prestrukturiranja, s katerim se je skušalo izboljšati finančno stanje dolžnika in preprečiti stečaj. Po mnenju tožene stranke tudi s tega vidika ne more iti za prepovedan in s tem izpodbojni posel. 15. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

16. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

17. Sodišče je v tej sporni zadevi že odločilo s sodbo I Pg 49/2011 z dne 14. 6. 2013, s katero je izreklo: “1. V razmerju med tožečo in toženo stranko se razveljavi učinek a) plačila denarnega zneska 8.418,12 EUR v korist tožene stranke, izvedenega na podlagi asignacije z dne 7. 7. 2009, sklenjene med pravdnima strankama in družbo A. P. d.o.o., ki vsebuje nalog tožeče stranke njenemu dolžniku družbi A. P. d.o.o., da obveznost do tožeče stranke izpolni z nakazilom v višini 8.418,12 EUR ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti tožeče stranke in tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 8.418,12 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 1. 2011 dalje do plačila, vse pod izvršbo. 2. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: “V razmerju med tožečo stranko in toženo stranko se razveljavi učinek: b) plačila denarnega zneska 10.000,00 EUR v korist tožene stranke, izvedenega dne 12. 6. 2009 na podlagi asignacije z dne 12. 6. 2009, sklenjene med pravdnima strankama in družbo B. L. d.o.o., ki vsebuje nalog tožeče stranke njenemu dolžniku družbi B. L. d.o.o., da obveznost do tožeče stranke izpolni z nakazilom v višini 10.000,00 EUR ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti tožeče stranke: c) plačila denarnega zneska 3.880,60 EUR v korist tožene stranke, izvedenega dne 19. 8. 2009 na podlagi asignacije z dne 19. 8. 2009, sklenjene med pravdnima strankama in družbo B. L. d.o.o., ki vsebuje nalog tožeče stranke njenemu dolžniku družbi B. L. d.o.o., da obveznost do tožeče stranke izpolni z nakazilom v višini 3.8880,60 EUR ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti tožeče stranke in tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 13.880,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 1. 2011 dalje do plačila.” 3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške tega pravdnega postopka v višini 288,54 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo.”

18. Zoper to sodbo je tožena stranka vložila pritožbo, s katero je izpodbijala 1. in 3. točko izreka. Pritožbi je bilo s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 11. 12. 2013, opr. št. Cpg 361/2013 ugodeno in izpodbijana sodba je bila razveljavljena v točki 1. in 3. izreka ter v tem delu vrnjena prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Sodba okrožnega sodišča v Celju z dne 14. 6. 2013, opr. št. I Pg 49/2011 pa je postala pravnomočna v 2. točki izreka, v zavrnilnem delu, ker pritožbeno ni bila izpodbijana.

19. Pritožba ni utemeljena.

20. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje je povzeti: - da je dne 13. 7. 2010 s sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St ... začet stečajni postopek nad tožečo stranko, kar je razvidno iz sklepa v prilogi A2 in seznama opravljenih procesnih dejanj v prilogi A3, istočasno pa je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka; - da je stečajni postopek nad tožečo stranko uveden 3. 6. 2010 in upoštevaje 269. člen zakona o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa, da se obdobje izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika nanaša na dvanajst mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka, teče obdobje izpodbojnosti v konkretni zadevi od 3. 6. 2009 do 13. 7. 2010 in je ugovor tožene stranke, da izpodbojno dejanje ni bilo izvedeno v izpodbojnem obdobju neutemeljen; - sporna asignacija je bila izvedene 7. 7. 2009 (priloga A7), kar vse je znotraj obdobja izpodbojnosti; - izpodbojna tožba je bila vložena pravočasno v šestih mesecih po objavi oklica, ki se izteče 13. 1. 2011 skladno s 277. členom ZFPPIPP, saj je tožba vložena 13. 1. 2011; - da je po določbi

271.člena ZFPPIPP opredeljeno, katera dejanja so izpodbojna in glasi: “(1) Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, je izpodbojno: 1. če je bila posledica tega dejanja:- bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno; - bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, in 2. če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen.(2) Pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, je izpodbojno ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka tega člena.(3) Za pravno dejanje, ki je izpodbojno po prvem ali drugem odstavku tega člena, velja tudi opustitev pravnega dejanja, zaradi katere je stečajni dolžnik izgubil premoženjsko pravico ali je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost; - da sta bili pravdni stranki v poslovnem odnosu na podlagi sklenjene pogodbe o storitvah svetovanja (A6) z dne 1. 3. 2009, iz katere izhaja, da bo storitve opravljal B. B. in sicer je dolžna nuditi storitve svetovanja v postopku finančne reorganizacije in poslovne konsolidacije R. L. d.o.o (tožeče stranke); - da se nadomestilo za opravljeno delo oziroma nagrada določi na podlagi doseženega rezultata v višini 5 % za vsako leto ročnosti, plačljivo v trenutku angažiranja sredstev, za uspešno izvršene reprograme obstoječih obveznosti v višini 1,5 % za vsak odlog plačila daljši od enega meseca, plačljivo po sklenitvi reprograma; - da sta glede plačila pravdni stranki dogovorili, da se vsa plačila izvršijo po dogovoru in na podlagi izstavljenega računa z natančnim opisom na kaj se nadomestilo nanaša; - da je tožena stranka za opravljene storitve tožeči stranki izdala račun št. 6/09 z dne 15. 6. 2009 (A5) na znesek 33.600,00 EUR za svetovalna dela po pogodbi o storitvah svetovanja za reprograma obstoječe obveznosti do B. C., do H. B. A. in pridobitev novih sredstev od H. B. A.; - da sodišče po izvedenem dokaznem postopku šteje, da je tožena stranka zaračunane storitve za tožečo stranko dejansko opravila in pogodba ter račun nista fiktivna; - ni sporno, da je tožena stranka prejela plačilo tudi dne 7. 7. 2009 v znesku 8418,12 EUR s strani A. P.; - da je tožena stranka prejela plačilo po asignaciji z dne 7. 7. 2009, s katero je tožeča stranka pooblastila svoje dolžnika A. P., da poravna siceršnji dolg do tožeče stranke toženi stranki; - da A. P. dogovora o nakazilu res ni podpisal, vendar pa se po OZ za asignacijo obličnost ne zahteva in ker je tožena stranka prejela plačilo s s strani A. P., je šteti, da je nakazilo tožeče stranke A. P. prejel in tožena stranka se je z nakazilo strinjala ter je plačilo bilo realizirano, vse skladno 1035. členom OZ; - da je na ta način zmanjšano premoženje tožeče stranke ter je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti; - v svetovalni pogodbi ni bil kot način plačila dogovorjena asignacija in kot običajen način plačila bi bilo plačilo v denarju preko TRR; - da sicer tožena stranka ni trdila, da bi bile asignacije med strankama običajen način plačila; - da iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke izhaja, da je bila v času sklenitve pogodbe in izvajanja pogodbe tožeča stranka v zelo slabi finančni kondiciji; - da je tožeča stranka v tem obdobju imela blokiran TRR; - da je zakoniti zastopnik tožene stranke imel dostop do vseh finančnih dokumentov tožeče, stranke in je po vsem navedenem nedvomno mogel vedeti ali vedel za insolventnost tožeče stranke in je tako izpolnjen subjektivni pogoj izpodbojnosti; - da se je prisilna poravnava nad tožečo stranko začela s sklepom o začetku prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Celju St ... z dne 20. 12. 2007 in se je zaključila s sklepom Okrožnega sodišča v Celju o potrditvi prisilne poravnave z dne 4. 6. 2008; - da je bila pogodba o storitvah svetovanja (A6 listina) sklenjena 1. 3. 2009, torej po zaključku postopka prisilne poravnave; - da so bile storitve, ki jih je opravila tožena stranka, vezane na finančno in poslovno konsolidacijo tožeče stranke; - da ne gre za storitev, ki bi jo tožena stranka opravila v zvezi s pripravo popolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave, saj je bila pogodba sklenjena 1. 3. 2009, torej po zaključku postopka prisilne poravnave; - da pri plačilu storitve po pogodbi z izpodbijano asignacijo, ne gre za plačilo terjatve upnika pod pogoji potrjene prisilne poravnave, ampak gre za plačilo storitev, ki naj bi pripomogle k sami realizaciji potrjene prisilne poravnave s pridobivanjem finančnih sredstev.”

21. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh dejanskih ugotovitev presodilo, da pri izpodbijanem dejanju ne gre za posel, ki po 273. členu ZFPPIPP ni izpodbojen, ker je bila sporna pogodba sklenjena po zaključku postopka prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Celju, St ..., ki je bil zaključen s sklepom o potrditvi prisilne poravnave z dne 4. 6. 2008 in da glede na to ne gre za posel, ki bi se nanašal na plačilo za storitve revizorjev, odvetnikov, pooblaščenih ocenjevalcev vrednosti podjetja in drugih strokovnjakov v zvezi s pripravo popolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave ali listin in ker sporno plačilo tudi ne pomeni dejanj, ki jih je opravil dolžnik zaradi plačila terjatev upnikov v deležih, rokih in z obrestmi, določenimi v prisilni poravnavi.

22. Pritožba ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje zmotno povzelo, da je bil postopek prisilne poravnave zaključena 4. 6. 2008, saj ima prav pritožba, da je bil sklep Okrožnega sodišča v Celju St ... o potrditvi prisilne poravnave z dne 4. 6. 2008 vpisan v sodni register šele 27. 2. 2009. Vpis je bil opravljen s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave, kar je skladno s 1. točko drugega odstavka 138. člena ZFPPIPP.

23. Pritožba sicer navaja, da bi ob upoštevanju pritožbenega roka, bilo mogoče ugotoviti, da je bila pogodba o svetovanju , za katero pritožba sama potrdi, da je bila sklenjena 1. 3. 2009, bila sklenjena pred pravnomočnostjo tega sklepa, kar bi pomenilo pred formalnim zaključkom prisilne poravnave, vendar pa to niso le pritožbeno novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP), temveč so tudi pomanjkljive, saj pritožba ne pove konkretno, če je zoper sklep o vpisu v sodni register vložena pritožba, poleg tega pa spregleda, da se v sodni register vpiše pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave in je s tem postopek prisilne poravnave zaključen, morebitna pritožba zoper sklep o vpisu v sodni register pa na pravnomočnost sklepa o potrditvi prisilne poravnave ne vpliva.

24. Pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo je mogoče izpodbijati le s tožbo za uveljavitev izpodbojnega zahtevka, ki jo je potrebno vložiti v šestih mesecih po poteku roka za plačilo terjatev, določenim v potrjeni prisilni poravnavi (drugi odstavek 219. člena ZFPPIPP), če upnik meni, da insolventni dolžnik lahko plača upnikovo terjatev, za katero učinkuje prisilna poravnava, v celotnem znesku navadnih terjatev (prvi odstavek 219. člena ZFPPIPP). Upnik lahko zahteva od sodišča tudi, da se razveljavi potrjena prisilna poravnava, če je bila sprejeta na goljufiv način. Tožbo je potrebno vložiti v dveh letih po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave (tretji in četrti odstavek 219. člena ZFPPIPP).

25. Pritožba meni, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je program za izdelavo prisilne poravnave vodil K., kar pa ne drži, temveč je on bil upravitelj prisilne poravnave, vendar pritožba ne pove, kako naj bi ta protispisnost vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, zato je pritožbeno sodišče ta pritožbeni očitek zavrnilo kot neutemeljen.

26. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo bistvene okoliščine v sporni zadevi, ki je v tem, da je bil rok za izpolnitev obveznosti po prisilni poravnavi eno leto in da tožeča stranka v času sklenitve pogodbe o svetovanju in v času plačila spornega zneska še ni imela pokritih svojih obveznosti po sklenjeni prisilni poravnavi in da je tožeča stranka imela finančne težave pri izpolnjevanju teh obveznosti ter da so zato bile storitve tožene stranke nujno potrebne, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se posel po pogodbi nanaša na finančno in poslovno konsolidacijo tožeče stranke in da je bila tožena stranka angažirana zaradi pridobivanja sredstev s strani bank, vse po potrditvi prisilne poravnave (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

27. Teh bistvenih okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, pa ni mogoče prevesti v pravnem smislu na način, da bi se sicer že 27. 2. 2009 pravnomočno zaključen postopek prisilne poravnave “prelevil” v nepravnomočnega in bi postal pravnomočen šele z realizacijo poplačil po potrjeni prisilni poravnavi.

28. Realizacija potrjene prisilne poravnave sledi pravnomočnosti sklepa o njeni potrditvi in realizacija ne more vplivati na pravnomočnost sklepa. Pritožba zmotno meni, da je pravnomočnost sklepa o potrditvi prisilne poravnave potrebno vezati na realizacijo obveznosti po sklepu o prisilni poravnavi in jo ugotoviti na dan realizacije.

29. Tako se po povedanem pokaže pritožbena trditev, da je bila pogodba o svetovanju sklenjena pred pravnomočnostjo zaključka postopka prisilne poravnave zmotna.

30. Neutemeljene so tudi vse nadaljnje pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje preozko in mimo pravega namena ureditve razlagalo situacije, ko je neko ravnanje insolventnega dolžnika izvzeto iz izpodbijanja skladno z 273. členom ZFPPIPP (“Ne glede na 271. člen tega zakona ni mogoče izpodbijati:1. pravnih dejanj, ki jih je opravil stečajni dolžnik med postopkom prisilne poravnave v skladu s 151. členom tega zakona,2. pravnih dejanj, ki jih je opravil stečajni dolžnik zaradi plačila terjatev upnikov v deležih, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi,3. plačil za menice in čeke, če je morala druga stranka prejeti plačilo, da stečajni dolžnik ne bi izgubil pravice do regresa proti drugim meničnim ali čekovnim zavezancem”), ker da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati le, če gre za posel, ki po 34. členu ZFPPIPP šteje kot redni posel ali posel, potreben za izvedbo finančnega prestrukturiranja (151. člen ZFPPIPP), takšen posel pa naj ne bi bil izpodbojen.

31. Pritožba sicer pravilno trdi, da 34. člen ZFPPIPP opredeli ravnanje insolventne družbe ((1) Če družba postane insolventna, ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe.(2) Velja, da so za redno poslovanje družbe nujna zlasti plačila:1. terjatev upnikov do družbe, ki so v postopku zaradi insolventnosti prednostne terjatve po prvem odstavku 21. člena tega zakona,2. tekočih stroškov rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno),3. tekočih dobav blaga ali storitev, potrebnih za redno poslovanje družbe,4. davka na dodano vrednost, trošarin in drugih davkov in prispevkov, ki jih mora dolžnik obračunati in plačati v skladu s predpisi.(3) Po tem, ko družba postane insolventna, poslovodstvo ali drugi organi družbe ne smejo opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani.(4) Za dejanje, ki je prepovedano po tretjem odstavku tega člena, velja zlasti:1. preusmeritev poslovanja ali finančnih tokov na drugo pravno ali fizično osebo,2. pravna dejanja, ki bi bila ob stečajnem postopku izpodbojna po 271. členu tega zakona …...)), vendar pa spregleda, da se ureditev po 151. členu ZFPPIPP, da po uvedbi postopka prisilne poravnave dolžnik ne sme […] 4. opravljati poslov ali drugih dejanj, katerih posledica je neenakopravno obravnavanje upnikov ali onemogočanje izvedbe finančnega prestrukturiranja, nanaša izključno na postopek prisilne poravnave, ne pa na ostale insolvenčne postopke.

32. Res je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka po pogodbi o svetovanju opravljala naloge v zvezi s finančno konsolidacijo tožeče stranke po zaključku postopka prisilne poravnave (po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave), vendar pa poslovanje tožeče stranke v fazi po potrditvi prisilne poravnave, četudi zapade v novo insolventnost, ni več mogoče umestiti pod 151. člen ZFPPIPP, ki bi bilo izvzeto iz morebitne izpodbojnosti dejanj po 271. členu ZFPPIPP, ker so, kot je povedano, izvzeta le dejanja, opravljena v fazi pred uvedbo postopka prisilne poravnave in med postopkom prisilne poravnave,ne pa po potrditvi prisilne poravnave. Drugačna razlaga ni možna, ker bi potem sodišča vselej arbitrarno presojala izvzetost iz izpodbojnosti in je prav v izogib arbitrarnosti potrebno dosledno upoštevati zakonsko ureditev. Drugače povedano, dejanje, opravljeno v fazi insolventnosti, četudi gre za posle, nujne za redno poslovanje družbe, ni izvzeto iz izpodbojnosti, če ni opravljeno v zvezi s postopkom prisilne poravnave kot enega od insolvenčnih postopkov.

33. Glede na vse navedeno so tako vsa pritožbena navajanja, kako bi bilo potrebno razlagati uporabo določbe 151.člena ZFPPIPP, neupoštevna in z njimi pritožba tako ne more izpodbiti pravilnega materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje, da je pravno dejanje plačila toženi stranki, izvedeno z asignacijo, izpodbojno dejanje po 272. členu ZFPPIPP.

34. Pri tem pritožba zmotno meni, da se kot izpodbojna šteje pogodba o svetovanju z dne 1. 3. 2009 kot zavezovalni posel, ki je res bila sklenjena izven obdobja izpodbojnosti (3. 6. 2009 do 13. 7. 2010), ampak se kot izpodbojen šteje razpolagalni del posla, to pa je plačilo toženi stranki po navedeni pogodbi, ki je bilo izvedeno 7. 7. 209, saj je šele s tem dejanjem prišlo do zmanjšanja premoženja stečajnega dolžnika.

35. Pritožbeno pa niso sporni materialno pravni zaključki sodišča prve stopnje, da je z realizirano asignacijo asignat A. P. d.o.o. poravnal rač. št. ... v višini 1030,32 EUR in rač. št. ... v višini 7.387,80 EUR, skupno 8.418,12 EUR tožeči stranki in da je nakazilo (asignacija) bilo izvedeno v korist tožene stranke za poplačilo njenega rač. št. ..., s čimer je prišlo do zmanjšanja tožnikovega premoženja, ker v stečajno maso tožeče stranke ni prišla terjatev tožeče stranke do družbe A. P. d. o. o., po zgoraj navedenih računih št. ... v višini 1030,32 EUR in rač. št. ... v višini 7.387, 80 EUR, v skupni višini 8.418,12 EUR. Če sporna asignacija ne bi bila izvedena, bi tožeča stranka obdržala terjatvi do družbe A. P. d. o. o. in bi bilo njeno premoženje večje za znesek 8.418,12 EUR. S tem je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti po 1. točki prvega odstavka 271 . čl. ZFPPIPP.

36. Prav tako ni pritožbeno sporen po sodišču prve stopnje ugotovljen subjektivni pogoj izpodbojnosti, ki obstaja takrat, kadar je oseba v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka 1. odst. 271. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v pogodbi o storitvah svetovanja v prilogi A6 ni bil dogovorjen način plačila z asignacijami. Zadnji odstavek 2. točke pogodbe (v prilogi A6) določa, da se vsa plačila izvršijo po dogovoru in na podlagi izstavljenega računa. Iz izstavljenega računa v prilogi A5 ni razvidno, da bi se stranki dogovorili za plačilo preko asignacije. Kot običajen način plačila med gospodarskimi subjekti šteje neposredno plačilo dolžnika plačilo v denarju na TRR. Asignacija, na katero se sklicuje tožena stranka v prilogi A 7, pa je samo izvedbeni način, na podlagi katerega je tožena stranka prišla do plačila po rač. št. ..., ker je bila tožeča stranka v zelo slabem finančnem stanju. Zato asignacijo v prilogi A 7 ni mogoče šteti kot pogodbeno dogovorjen (običajen) način plačila obveznosti, temveč gre za neobičajen način plačila.

37. V posledici navedenih pritožbeno nespornih materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo in razveljavilo učinek plačila denarnega zneska 8.418,12 EUR v korist tožene stranke, izvedenega na podlagi asignacije z dne 07. 07. 2009, sklenjene med pravdnima strankama in družbo A. P. d. o. o., ki vsebuje nalog tožeče stranke njenemu dolžniku družbi A. P. d. o. o., da obveznost do tožeče stranke izpolni z nakazilom v višini 8.418,12 EUR ter pooblastila toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti tožeče stranke. Tako je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 8.418,12 EUR. Pravilno je uporabilo materialno pravo tudi glede vtoževanega obrestnega del tožbenega zahtevka, ker je glede na določilo 278. člena ZFPPIPP, ki določa, da pravne posledice povračilnega zahtevka nastanejo, ko postane sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke pravnega dejanja iz 275 člena ZFPPIPP, pravnomočna, dosodilo zakonske zamudne obresti od zneska 8.418,12 EUR od pravnomočnosti te sodbe dalje do plačila, v presežku od 13. 1. 2011 do pravnomočnosti te sodbe, pa je zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrnilo kot neutemeljen.

38. Pritožba izrecno ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2. 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in razumljivi ter pravilni in jih je pritožbeno sodišče kot take sprejelo.

39. Tožena stranka ni konkretno izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

40. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede izpodbijane 1. in 3. točke izreka sodbe zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).