Jedro

Na pritožbeni obravnavi je v skladu s petim odstavkom 348. člena ZPP sodišče druge stopnje ponovilo tiste dokaze, glede katerih je podvomilo v pravilnost dokazne ocene, in sicer je zaslišalo pričo D. V. Prvi odstavek 82. člena OZ določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo.

Pogodba je bila pripravljena s strani tožnice v skladu s pogoji javnega razpisa in se stranki o njeni vsebini nista pogajali, zato je potrebno nejasna določila razlagati v korist stranke, ki pri sestavi vsebine v naprej pripravljene pogodbe ni sodelovala (83. člena OZ).

Kasnejša razlaga spornih pogodbenih določil, ki jo je tožnica nudila štipendistom, je tako za predmetni postopke nerelevantna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi: „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 48365/2017 z dne 31. 5. 2017 se razveljavi še za znesek 8.220,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 2. 3. 2017 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 82,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.191,76 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.337,10 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi glede plačila zneska 8.220,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški izvršilnega postopka. V II. točki izreka je v presežku, to je glede plačila zneska 8.220,00 EUR sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sprejeto odločitev sodišča prve stopnje (I. in III. točka izreka) se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka). Navaja, da je bistvo spora med pravdnima strankama v tem, ali je tožena stranka časovno zaključila študij v okviru pogodbeno dogovorjenega roka. Pogodba o štipendiranju z dne 28. 12. 2007, niti 2. člen Pogodbe o štipendiranju, ki je bila sklenjena 17. 11. 2008 (v nadaljevanju Pogodba), nista bila kršena glede časa študija. Na podlagi 2. člena Pogodbe je bila toženka dolžna zaključiti izobraževanje do konca študijskega leta 2014/2015, kar je tudi storila in diplomirala 28. 5. 2015. Študijski okvir, ki je določen v 2. členu Pogodbe, je potrebno upoštevati, kot tudi dejstvo, da je toženka imela status študentke s posebnimi potrebami in je izpolnjevala določila Statuta Univerze. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da bi toženka morala zaključiti s študijem v študijskem letu 2012/2013, torej do 30. 9. 2013, je v nasprotju z 2. členom Pogodbe, ki takšne rokovne vezanosti štipendista ne določa. Pravdni stranki si tako različno tolmačita določilo 2. člena tripartitne Pogodbe, pri tem pa je potrebno upoštevati določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o razlagi spornih določil. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) v celoti zavrne.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Sodišče druge stopnje je na pritožbeni seji ugotovilo, da pritožba utemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, podvomilo je v pravilno ugotovitev dejanskega stanja in v skladu z drugim odstavkom 347. člena ZPP razpisalo pritožbeno obravnavo. V skladu s četrtim odstavkom 347. člena ZPP je senat ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj in da ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, zato je odločil, da v zadevi odloči sodnik poročevalec, kot sodnik posameznik. Na pritožbeni obravnavi je v skladu s petim odstavkom 348. člena ZPP sodišče druge stopnje ponovilo tiste dokaze, glede katerih je podvomilo v pravilnost dokazne ocene, in sicer je zaslišalo pričo D. V. Pravdne stranke so soglašale, da se izpovedba toženke šteje za prebrano, zato neposredno zaslišanje le-te ni bilo potrebno.

7. Med pravdnima strankama je nesporno, da sta tožnica kot štipenditor, T. R. d.o.o. kot delodajalec in toženka kot štipendist dne 28. 12. 2007 sklenile Pogodbo o štipendiranju, na podlagi katere je toženki za izobraževanje na Visoki šoli za zdravstvo za poklic diplomiranega fizioterapevta pripadla pravica do štipendije za študijsko leto 2007/2008. Nadalje so stranke dne 17. 11. 2008 sklenile še Pogodbo, s katero je toženki za izobraževanje na že navedenem izobraževalnem programu pripadla pravica do prejemanja štipendije za ves čas izobraževanja od vključno letnika, v katerega je bila vpisana v študijskem letu 2008/2009 dalje. Študijski program je trajal tri leta, prav tako je med strankami nesporno, da je toženki štipendijsko razmerje dvakrat mirovalo in da ji je v skladu s pogodbo bila izplačana štipendija tudi v času absolventa. Toženka je diplomirala 28. 5. 2015 in se 21. 7. 2015 zaposlila pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženka ni pravočasno zaključila izobraževanja, za katerega je pridobila predmetno štipendijo, saj je bila dolžna zaključiti študij najkasneje do 30. 9. 2013, zato je dolžna vrniti prejeto štipendijo.

8. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Iz Pogodbe o štipendiranju, in sicer 2. člena izhaja, da se štipendiranje izvaja od šolskega leta 2008/2009 dalje do zaključka izobraževanja oziroma največ do konca šolskega študijskega leta 2014/2015. Med strankama je tako sporna razlaga 2. člena Pogodbe glede na dejstvo, da je študijski program za pridobitev poklica diplomiranega fizioterapevta trajal tri leta, za razlago slednjega pa je relevantno v kakšnih okoliščinah je bila pogodba sklenjena in kakšen je bil njen namen.

9. Priča D. V., katere izpovedbo sodišče druge stopnje v celoti sprejema, saj je njena izpovedba prepričljiva, sama pa tudi nima interesa na izzid postopka, je izpovedala, da je sodelovala pri sklepanju pogodbe s štipendisti in štipenditorji in ob tej priložnosti so prejeli veliko število informacij, od tega, da gre za kadrovsko štipendijo, da lahko štipendija enkrat miruje, da je potrebno študij zaključiti pravočasno itd. Ob klicanju toženkine matere, ki jo je obvestila, da hči ne bo pravočasno končala študija, pa ji je pojasnila da je zmotno tolmačenje toženke, da je potrebno šolanje zaključiti v šolskem letu 2014/15 ampak je to zgolj skrajni rok za črpanje sredstev po pogodbi, sicer pa se ji sedaj, ko je pogledala pogodbo ta določba zdi sporna, takrat ob sklepanju pa so štipendistom pojasnjevali, da je potrebno študij zaključiti v roku študija z možnostjo enkratnega mirovanja. Šlo pa je za tipske pogodbe pripravljene s strani ministrstva.

10. Prvi odstavek 82. člena OZ določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V skladu s drugim odstavkom 82. člena OZ se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Pravdni stranki sta 2. členu Pogodbe pripisovali diametralno nasproten pomen, zato je vsebina navedenega pogodbenega določila med njima sporna. Pogodbeno določilo postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o njegovi jasnosti. Takšen je tudi primer, ko so teze pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe diametralno nasprotne, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže1. Toženka je pogodbeno določilo razlagala tako, da je relevantno, da z študijem konča v študijskem letu 2014/2015 in se zatem zaposli pri delodajalcu, kar je tudi storila, tožnica pa, da je potrebno študij zaključiti v roku, ki je predviden za posamezen program (torej tri leta, z možnostjo enkratnega mirovanja), sicer mora štipendist vrniti celotno štipendijo. Sodišče druge stopnje šteje navedeno določbo 2. člena v povezavi z 10. in 12. členom Pogodbe za sporno in jo je potrebno razlagati z metodo po drugem odstavku 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Na tej podlagi je ugotovilo, da je takšen pomen spornega pogodbena določila, kot ga zatrjuje tožnica zmoten in do njega ne pridemo z nobeno od uveljavljenih metod razlage, torej niti z jezikovno razlago, niti s sistematično ali logično razlago, prav tako ne z namensko razlago. Pogodba je bila pripravljena s strani tožnice v skladu s pogoji javnega razpisa in se stranki o njeni vsebini nista pogajali, zato je potrebno nejasna določila razlagati v korist stranke, ki pri sestavi vsebine v naprej pripravljene pogodbe ni sodelovala (83. člena OZ).

11. Za presojo, ali je toženka pravilno izpolnila svoje pogodbene obveznosti ali ne in ali je tožnica upravičeno odstopila od pogodbe ter terjala vračilo celotne štipendije je ključno vprašanje, ali je rok za končanje študija fiksno določen in je toženka s tem, ko je študij končala v študijskem letu 2014/2015 in ne v letu 2012/2013, kršila pogodbo.

12. Odstop od pogodbe s strani štipenditorja je urejen v 10. in 12. členu Pogodbe, v skladu s katerimi je tožnica toženki izdala sklep o vračilu štipendije zaradi prenehanja štipendijskega razmerja (odločba št. 35-JR58/JR40 z dne 28. 9. 2014). Tožnica je tako štela, da toženka ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti in da je zaradi fiksnega roka pogodbeno razmerje med strankami prenehalo. S tem je tožnica štela, da je pravočasna izpolnitev pogodbenih obveznosti bistvena sestavina pogodbe (104. člen OZ).

13. Ker je tožnica s to pogodbo zasledovala cilj, večjega regijskega zaposlovanja, ki delodajalcem omogoči, da se bo kader, ki ga bo štipendiral zaposlil v domači regiji (Regijska štipendijska shema za Pomurje) in zaposlitev štipendistov po končanem študiju v tej regiji, je po prepričanju sodišča druge stopnje razumna in logična razlaga, da v takšnem primeru za dosego cilja ni bistveno, da je izobraževanje bilo opravljeno neprekinjeno in brez zamude (sama tožnica je mimo pogodbenih določil dovolila dvakratno mirovanje pogodbe), ampak zaposlitev po opravljenem študiju, ki mora biti opravljen v razumnem roku to je najkasneje v študijskem letu 2014/2015 do 30. 9. 2015. Kasnejša razlaga spornih pogodbenih določil, ki jo je tožnica nudila štipendistom, je tako za predmetni postopke nerelevantna. Na podlagi ugotovljenega, da je toženka svojo obveznost izpolnila, pa čeprav z zamudo, tožnica brez podanega dodatnega roka ni imela pravice odstopiti od pogodbe in zahtevati vračila sredstev, saj rok izpolnitve ni bil fiksen2, ker ni mogoče trditi, da je izpolnitev pogodbe z zamudo za tožnico izgubila smisel oz. da bi bila pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe in je tako bila dovoljena izpolnitev pogodbe tudi z zamudo, upoštevaje namen pogodbenih strank3, ki je v tem, da študent konča študij, za namen katerega se mu je podelila štipendija in se zaposli pri delodajalcu, ki ga štipendira. Tožnica bi tako v kolikor je želela razdreti pogodbo morala toženki pustiti primeren dodaten rok za izpolnitev (prvi in drugi odstavek 105. člena OZ).

14. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje ob pravilni razlagi določb pogodb in ponovno izvedenem dokazu z zaslišanjem priče, izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz točke I./I. izreka (358. člena ZPP).

15. V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je sodišče druge stopnje ponovno odločalo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Toženka je v celoti uspela, zato ji je tožnica dolžna povrnit stroške postopka ( v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP, Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1)). Sodišče druge stopnje je toženki priznalo za pripravljalno vlogo z dne 8. 3. 2018 600 točk, za obravnavo dne 8. 5. 2018 600 točk in 50 točk za trajanje obravnave, za vlogo dne 21. 5. 2018 450 točk in za obravnavo dne 29. 5. 2018 300 točk ter 2 % (1% nad 1000 točk) materialne stroške in 22% DDV na odvetniške storitve in sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 55,00 EUR, skupaj torej 1.191,76 EUR, kot izhaja iz točke I./III. izreka.

16. Toženka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, v skladu s 165. členom v zvezi s 154. členom in 155. členom ZPP, OT in ZST-1. Sodišče druge stopnje je toženki priznalo za pritožbe 500 točk ( sporna vrednost 8.220,00 EUR, vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR), za obravnavo 500 točk, 80 točk urnine (po vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR), 2% materialne stroške in kilometrina na relaciji Murska Sobota - Maribor, - Murska Sobota (2x 57,00 km x 0,37 EUR) 42,18 EUR, sodno takso za pritožbo v znesku 567,00 EUR in 22 % DDV na odvetniške stroške, skupaj 1.337,10 EUR, kar je tožnica dolžna povrniti toženki, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje (II. točka izreka).

1 VS RS II Ips 95/2013 z dne 15. 10. 2015 2 M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV 2003, 1. knjiga str. 568 3 VS RS II Ips 285/2016 z dne 27. 7. 2017