Jedro

Z odlokom o izplačevanju vojaških pokojnin je bil razširjen krog upravičencev iz 18. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije še na osebe, ki so - motivirane s podporo osamosvojitvenim procesom Republike Slovenije - bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu. Njihova ev. prostovoljna odločitev za dosego tega statusa bi bila s strani JLA lahko opredeljena kot samovoljno ravnanje in torej podvržena uporabi določila 2. odst. 400. člena zakona o službi v oboroženih silah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za priznanje pravic do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine, potem ko je ugotovilo, da L.V. ne izpolnjuje v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, predpisanega pogoja, da je bil po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in da je do 18.10.1991 vložil zahtevek in izpolnil pogoje za priznanje pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Proti sodni odločbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj ji revizijsko sodišče ugodi in odločitev pritožbenega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri svoji pritožbeni trditvi, da je bil ves čas moratorija na razpolago in ponavlja očitek, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili določila omenjenega odloka. Odlok Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije je potrebno razlagati v korist tistega, ki mu njegova določila omejujejo pravice.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb postopka v reviziji niso navedene in tudi ne obrazložene.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v predmetni sporni zadevi niso podane.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ne upošteva dejanske podlage napadene odločbe in zato ni utemeljena. V predmetni zadevi je bilo sporno, ali tožnik izpolnjuje po 2. členu odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92 - v nadaljevanju: odlok) predpisane pogoje. Načelno izhodišče odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin narekuje ozko razlago pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za prevzem izplačevanja pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci - državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, najpozneje od 26.6.1991 dalje (1. člen).

Dne 25.6.1991 je bila na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti je bilo določeno, da v skladu z njim organi Republike Slovenije prevzamejo izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ (1. člen). Po 18. členu ustavnega zakona Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji ter borcev, vojaških invalidov in članov družin padlih borcev NOV Jugoslavije v deželi Furlaniji - Julijski Krajini - Republiki Italiji, v deželi Koroški v Republiki Avstriji v obsegu in po pogojih, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ.

V 2. členu odloka so kot uživalci določene tudi osebe, ki na dan uveljavitve ustavnega zakona še niso imeli odločbe o upokojitvi. Omenjeno določilo daje pravico do akontacije vojaških pokojnin tudi osebam, ki so do 18.7.1991 uveljavile pravico do pokojnine oziroma do druge dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ali so bile po 18.7.1991 na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pokojnine oziroma druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Z odlokom je bil razširjen krog upravičencev še na osebe, ki so v svoji skupnosti vojaških zavarovancev uveljavile pravico do pokojnine po 25.6.1991 oziroma so pokazale posebno pripravljenost do osamosvojitvenih procesov s tem, ko so se dale na razpolago ali so bile v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu oziroma so pristopile k teritorialni obrambi Republike Slovenije do določenega roka. Status zavarovancev (upravičencev) ves čas od 18.7.1991 do prenehanja vojaške službe je presojati skladno z določili zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 20/89, 40/89 in 26/90), ki je v II. delu X. poglavja (stanja aktivnih vojaških oseb v službi JLA) v določilih od 292. člena do 298. člena uredil pogoje in primere priznanja bolniškega staleža, razpolage in suspenza aktivnih vojaških oseb. V XIV. poglavju pa so urejeni razlogi in postopek za prenehanje vojaške službe (392. člen do 402. člen). Aktivni vojaški osebi, za katero je izdan akt o prenehanju službe, preneha služba z dnem razrešitve (1. odstavek 399. člena v zvezi s 1. odstavkom 400. člena). Na lastno zahtevo je lahko vojaška oseba razrešena tudi prej, če interes službe to dopušča (2. odstavek 399. člena). Po določilu 2. odstavka 400. člena se aktivni vojaški osebi, ki je samovoljno zapustila službo, služba šteje le do dneva, ko jo je zapustila.

Kot že navedeno, je bil z odlokom razširjen krog upravičencev iz 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije še na osebe, ki so bile po 18. 7.1991 na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu. Njihova eventuelno prostovoljna odločitev za dosego tega statusa bi bila s strani JLA lahko opredeljena kot samovoljno ravnanje in torej podvržena uporabi prej omenjenega določila 2. odstavka 400. člena zakona o službi v oboroženih silah. Sodišči prve in druge stopnje sta v svojih odločbah ugotovili, da tožnik po 18.7.1991 ni bil na razpolagi, suspenzu, dopustu oziroma v bolniškem staležu in se pri tem sklicevali na dokazno podprto dejstvo, da je najkasneje od 2.9.1991 kot aktivna vojaška oseba v svojstvu člana stanovanjske komisije (imenovan na podlagi ukaza komandanta XIV korpusa št. 292 - 3 z dne 12.10.1991) sodeloval pri dodeljevanju vojaških stanovanj. Iz teh zaključkov obeh sodišč nedvoumno sledi, da gre tudi za dejansko ugotovitev in ne morda le za pravno presojo statusa tožnika po 18.7.1991. Kakor hitro pa gre za dejansko ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje na pritožbo tožeče stranke preizkušalo, jo mora tudi revizijsko sodišče upoštevati kot podlago presoji, ali je bilo materialno pravo v izpodbijani sodni odločbi pravilno uporabljeno. Odločilna je (dejanska) ugotovitev obeh sodišč, da tožnik po 18.7.1991 ni imel nobenega od predpisanih statusov, saj je bil imenovan v svojstvu aktivne vojaške osebe v stanovanjsko komisijo poveljstva garnizije JLA v Ljubljani, ki je na številnih sejah ob njegovi udeležbi (neupravičeno) v obdobju od 2.9.1991 do 23.10.1991 razpolagala z vojaškimi stanovanji. To dokazano dejstvo je narekovalo pravno presojo kot je vsebovana v izpodbijani pravnomočni zavrnilni sodbi. Potrjuje pa ga tudi okoliščina, da je L.V. prenehala aktivna vojaška služba na podlagi 4. točke 1. odstavka 392. člena zakona o službi v oboroženih silah z dnem razrešitve v roku treh mesecev, predpisanem v 2. odstavku 399. člena, ne pa z dnem, določenim kot izjema v 2. odstavku 400. člena oziroma 2. odstavku 399. člena, kar bi kazalo na tožnikovo eventuelno samovoljno zapustitev vojaške službe.

Pravico do prevzema izplačevanja akontacije vojaške pokojnine pridobijo po 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin osebe, ki do 18.julija 1991 še niso uveljavile pravice do vojaške pokojnine, vendar so do 18. oktobra 1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine oziroma druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, če so bile ves čas po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu. Ko je bilo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev določenih v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka, saj po 18.7.1991 ni imel statusa, kot je za priznanje pravice predpisan, prav tako tudi ne pogoja iz 1. alinee 1. odstavka citiranega določila (ni uveljavil pravice do pokojnine do 18.7.1991) je pritrditi stališču izpodbijane sodne odločbe, da je bila tožniku v skladu z določbami omenjenega odloka utemeljeno odklonjena pravica do akontacije vojaške pokojnine. Torej je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen in izpodbijana pravnomočna sodna odločba ne pomeni materialnopravno zmotne sodbe.

Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP in zakona o službi v oboroženih silah, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).