Jedro

Tožnica ni opravljala dela, ki bi bilo višje vrednoteno od dela „svetovalec I“, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. V spornem obdobju ni opravljala del in nalog vodje službe za lastnino in javna naročila, razen delno skupaj s še dvema sodelavcema v času odsotnosti vodje. Taka dela je s strani direktorice tožene stranke ali koga drugega ji tudi niso bila odrejena. Zato tožnica ni upravičena do plačila za opravljanje dela vodje službe za lastnino in javna naročila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožena stranka v obdobju od 25. 4. 2004 do prenehanja delovnega razmerja dne 14. 3. 2008 pri toženi stranki opravljala delo, za katero ji pripada plača na podlagi količnika 4,7; da ji je tožena stranka dolžna za obdobje od 25. 4. 2004 do 14. 3. 2008 obračunati plačo in sicer za čas od 25. 4. 2004 do 2. 12. 2005 in od 3. 12. 2006 do 14. 3. 2008 razliko med plačo, obračunano na podlagi količnika 4,7 ter dejansko obračunano plačo, za čas porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka, to je od 3. 12. 2005 do 2. 12. 2006 pa razliko v nadomestilu, in sicer med nadomestilom, ki bi ga prejemala, če bi pred tem prejemala plačo po količniku 4,7 in dejansko prejetim nadomestilom, ter ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska razlike v plači dalje do plačila (točka I izreka sodbe). Odločilo pa je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 969,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka II izreka sodbe).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica do vtoževanih razlik v plači oziroma nadomestilu plač ni upravičena, saj je evidentno, da je opravljala višje vrednotena dela in naloge. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev napačno oprlo na pričanje tedanje direktorice tožene stranke A.A., ker njeni izpovedi ob upoštevanju ostalih okoliščin ni mogoče slediti. V zvezi z njeno izpovedjo tožnica poudarja, da njeno izobraževanje na sodišču v času priprav na pravniški državni izpit na opravljanje delovnih nalog praktično ni vplivalo. Njena odsotnost v času porodniškega in študijskega dopusta pa na presojo ne bi smela vplivati, ker je to diskriminacija, ki je z ZDR prepovedana. Kot izhaja iz izpovedi A.A., je uvrstitev tožnice v neustrezni plačni razred posledica prav te diskriminacije. Izpovedala je, da tožnica vodstvenega dela ni opravljala, na drugem mestu pa, da je v obdobju od 2004 do 2005 nadomeščala vodjo službe B.B. skupaj z C.C. in D.D.. Njena izpovedba pa nasprotuje tudi izpovedim drugih prič. Izpovedala, da je E.E. opravljala najzahtevnejše naloge in pripravljala obvezna poročila s področja javnih naročil, medtem ko je E.E. izpovedala, da ničesar od navedenega ni opravljala. Prav tako je A.A. izpovedala, da je pri opravljanju najzahtevnejših nalog na ožjem delovnem področju službe za lastnino in javna naročila sodelovala D.D., ta pa je izpovedala, da se sama nikoli ni ukvarjala z javnimi naročili in tega področja tudi ni poznala, prav tako se ni ukvarjala s prenosom lastninske pravice, pač pa je njeno delo obsegalo naloge v okviru službe za pravne in upravne naloge. Tako ni mogoče slediti izpovedi A.A., da tožnica vodstvenega dela nikoli ni opravljala. Vse skupaj kaže na prirejanje izpovedbe uspehu v tem postopku. Njena izpoved je neverodostojna, zato ji sodišče ne bi smelo slediti oz. nanjo celo opreti sodbe.

Sodišče se je pri svoji odločitvi neustrezno omejilo zgolj na eno izmed nalog delovnega mesta, katerega naloge je tožnica opravljala v spornem obdobju in sicer na naloge vodenja, ni pa upoštevalo drugih. Pravica delavca do plače, ki je določena za posamezno delovno mesto, ni vezana na pogoj, da bi delavec opravljal prav vse naloge, ki sodijo v njegov okvir. To je odvisno od potreb delovnega procesa, saj se lahko določeno obdobje opravljajo le nekatere izmed njih. Tožnica je v spornem obdobju opravljala večino nalog tega delovnega mesta, zato tudi v primeru, ko bi naloge iz naslova vodenja oddelka opravljala skupaj z ostalimi delavci, to ni razlog za odločitev, da do plače, skladne s količnikom tega delovnega mesta, ni upravičena.

E.E. je svoje izjave ves čas spreminjala in prilagajala vsakokratnemu vprašanju. Sodišče je povsem spregledalo izpoved D.D., da je tožnica že prej, ko je delala v službi za pravne in upravne zadeve, v okviru svojega področja dajala navodila, smernice, pregledovala izdelke, pripravljala osnutke, odločbe, iz česar izhaja, da je opravljala tudi naloge vodenja, kar se ne nazadnje da razbrati tudi iz izpovedb ostalih prič. Sodišče je izpovedi prič F.F. in G.G. sprejelo na način, da naj ne bi potrjevale trditev tožnice, čeprav dejansko jih. Da je tožnica opravljala dela, ki so presegala opis nalog „svetovalec I“, potrjuje tudi izpoved A.A., ko je izpovedala, da je tožnica sodelovala z F.F. pri postopkih javnega naročanja za večje investicije. Izpovedba A.A. pa je tudi v nasprotju sama s sabo, saj po eni strani zatrjuje, da sta najzahtevnejše naloge na ožjem področju opravljali E.E. in H.H., v nadaljevanju pa svojo trditev glede tega spremeni in izpove, da sta omenjeni dve vodili množico malih naročil. Da je tožnica opravljala zahtevnejše delo kot ga je opravljala E.E. kot „svetovalec I“, potrdi izpoved A.A., da se je zahtevnejše delo pojavilo takrat, ko je prišlo do zahtevka za revizijo postopkov javnega naročanja, ki jih je pripravljala tožnica in da je bila pri najbolj odgovornih javnih naročilih pomembna tudi tožničina osebna vloga. V zvezi s sklicevanjem sodišča na izpoved priče A.A., da imenovanje vodje službe za lastnino in javna naročila ni bilo potrebno, pa tožnica navaja, da je to prav posledica dejstva (ki ga sama že ves čas zatrjuje), da je dela in naloge tega delovnega mesta opravljala že ona in zato ni bilo potrebe po zaposlitvi novega delavca. Prav dejstvo, da tožena stranka formalno na tem delovnem mestu, potem ko je odšla I.I., ni imela zaposlenega nobenega delavca, delo, ki sodi v njegov okvir, pa je že po sami naravi dela nedvomno obstajalo (oddelek nekdo mora voditi in opravljati spremljajoče delovne naloge), jasno potrjuje trditev tožnice, da je to delo opravljala ona. A.A. je na zaslišanju potrdila, da je tožnica po vrnitvi s porodniškega dopusta začela delati na oddelku za lastnino in javna naročila in je pokrivala oba referata. Prav tako je D.D. na zaslišanju izpovedala, da je tožnica ves čas delala na javnih naročilih, in poudarila, da je bilo to njeno delo. Kakor je razvidno iz izpovedi priče G.G., je tožena stranka po tožničinem odhodu na delovno mesto vodje Referata za lastnino in javna naročila zaposlila novega delavca, kar spet dokazuje, da je prej ta dela opravljala prav tožnica. Tožnica še izrecno opozarja na izpoved priče F.F., ki je vodila službo za investicije in je izpovedala, da je praktično vsa dela s področja javnega naročanja pravno strokovno vodila prav tožnica in je s tem nasledila I.I. ter tudi na izpoved priče B.B., ki je povedala, da je tožnica opravljala naloge pretežno zunaj službe, katere vodja je bila ona ter da se je pri toženi stranki pogosto dogajalo, da delavci niso opravljali nalog delovnega mesta, na katerega so bili formalno razporejeni. Sodišče je povsem prezrlo tudi dejstvo, da so tako tožnica kot tudi zaslišane priče jasno izpovedale, da je tožnica kot pravnica edina sodelovala v postopkih javnega naročanja do nastopa porodniškega dopusta in da so v komisijah sodelovali tudi drugi člani glede na strokovno usposobljenost, kar jasno kaže na to, da je le-ta ves čas opravljala bolj zahtevne in višje vrednotene delovne naloge.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni storilo nobene kršitve postopka in je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Tožnica v pritožbi navaja nedopustne novote, ko zatrjuje, da naj bi bila diskriminatorno obravnavana, saj tega ni zatrjevala niti v prvem postopku opr. št. I Pd 561/2009 niti v ponovljenem postopku. Prav tako so pritožbena novota navedbe tožnice, da naj bi v obdobju od 2004 do 2005 nadomeščala B.B., ki so sicer v nasprotju z listinami v spisu, saj tožnica tega do sedaj v postopku ni trdila. V postopku pa je bilo dokazano, da so tožnica in dva sodelavca prevzeli del nalog B.B. v času njene odsotnosti. Sploh pa je bilo delovno mesto vodja službe za lastnino in javna naročila sicer sistemizirano, a nezasedeno. Dela tega delovnega mesta so bila z odhodom I.I. meseca septembra 2002 prerazporejena na druga delovna mesta in druge zaposlene delavce, zato ni bilo potrebe po delu delavca na tem delovnem mestu, zato je bilo to delovno mesto dejansko ukinjeno. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

O zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo in sicer je s sodbo opr. št. I Pd 561/2012 z dne 27. 6. 2012 tožbeni zahtevek zavrnilo. O pritožbi tožeče stranke je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 971/2012 z dne 21. 2. 2013 in sicer je pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo v 1. in 2. odstavku točke I (razen za obdobje od 1. 2. 2003 do 24. 4. 2004 in za zakonske zamudne obresti do 24. 4. 2006) ter v točki II izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje v razveljavljenem delu preuranjeno zaključilo, da tožnica ni opravljala višje vrednotenih del, oziroma del, ki ne bi spadala v delokrog delovnega mesta po pogodbi o zaposlitvi in zato tudi ni upravičena do višje plače. Sodišče prve stopnje namreč sploh ni ugotavljalo, ali je tožnica opravljala zahtevnejše delo, kot je bilo delo po pogodbi o zaposlitvi, za katerega je tožnica trdila, da ga sploh ni opravljala. Sodišče tudi ni ugotovilo, kakšno je bilo delo svetovalca I in kaj je tožnica dejansko delala.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločilo z izpodbijano sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je: - da tožnica ni opravljala dela, ki bi bilo višje vrednoteno od dela „svetovalec I“, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi; - da tožnica v spornem obdobju (od 25. 4. 2004 do prenehanja delovnega razmerja) ni opravljala del in nalog vodje službe za lastnino in javna naročila, razen delno skupaj s še dvema sodelavcema v času odsotnosti vodje do 1. 9. 2004 in da ji taka dela s strani direktorice tožene stranke ali koga drugega tudi niso bila odrejena; - da delovno mesto vodje službe za lastnino in javna naročila ni bilo zasedeno in da se je delo tega delovnega mesta porazdelilo predvsem med vodje drugih služb; - da je tožnica dejansko opravljala dela s področja javnih naročil razpisov, vendar pa so delo na tem področju opravljali tudi drugi zaposleni na delovnem mestu svetovalec I. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena za odločitev, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo le na pričanje tedanje direktorice tožene stranke A.A., kot mu to očita tožeča stranka v pritožbi. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je priča E.E. (E.J.) izjave vseskozi spreminjala in prilagajala vsakokratnemu vprašanju ter da je sodišče prve stopnje spregledalo izpoved D.D. in napačno povzelo izpovedi F.F. in G.G.. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov (izpovedi zaslišanih prič in tožnice ter listinskih dokazov v spisu) opravilo celovito, obširno in popolno dokazno oceno, iz katere izhaja, da tožnica v spornem obdobju ni vodila službe za lastnino in javna naročila in tudi ni opravljala del in nalog, ki bi bile višje vrednotene od del in nalog, ki sodijo v delokrog delovnega mesta „svetovalec I“, za katerega je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izpoved priče A.A. nasprotuje izpovedim drugih prič. A.A., ki je kot direktorica tožene stranke v spornem obdobju organizacijo dela najbolj poznala, je izpovedala in temu ne nasprotujejo niti listinski dokazi niti izpovedi drugih prič, da je tožnica eno leto (od septembra 2003 do septembra 2004) skupaj s še dvema sodelavcema nadomeščala vodjo službe za lastnino in javna naročila, kar izhaja tudi iz sklepa nadzornega sveta z dne 13. 11. 2003 (B11) in aneksa k tožničini pogodbi o zaposlitvi (B12). Za to obdobje je tožnica prejemala plačo po osnovnem količniku 4,20. Po izteku tega obdobja, ji je bila s sklepom z dne 1. 10. 2004 (B13) od 1. 10. 2004 spet določena plača z osnovnim količnikom 3,80. Tako je tožnica le delno skupaj z drugima dvema sodelavcema eno leto nadomeščala vodjo službe in tega dela ni opravljala sama, za to pa je prejela tudi ustrezno plačilo. V septembru 2004 je tožnica odšla na izobraževanje, na delo pa se je vrnila v februarju oziroma v marcu 2007, saj je bila vmes še na porodniškem dopustu. Ker je z delnim nadomeščanjem vodje službe za lastnino in javna naročila prenehala z mesecem septembrom, ko se je iztekel določen čas nadomeščanja, ni mogoče šteti, da je v času odsotnosti zaradi izobraževanja in porodniškega dopusta še vedno opravljala to delo in tega tožnica v postopku tudi ni dokazala. Tožnica pa tudi po vrnitvi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pri toženi strankini delala kot vodja službe za lastnino in javna naročila. To delovno mesto je bilo sicer sistemizirano, vendar pa ni bilo zasedeno, ker so bila dela razporejena med druge delavce in med njimi predvsem med vodje služb. A.A. tudi ni izpovedala, da je E.E. (E.J.) opravljala najzahtevnejše naloge in pripravljala obvezna poročila s področja javnih naročil, kot navaja pritožba. Prav tako ni izpovedala, da je pri opravljanju najzahtevnejših del na ožjem delovnem področju službe za lastnino in javna naročila sodelovala D.D., ampak je izpovedala, da misli da je tudi ona sodelovala. Je pa izrecno izpovedala, da je sodelovala tudi tožnica. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni mogoče slediti izpovedi A.A., ker je neverodostojna in kaže na prirejanje izpovedbe uspehu v tem postopku.

Priča A.A. je izpovedala, da je tožnica sodelovala pri postopkih javnih naročil in je pokrivala pravno formalno področje. Enako je izpovedala tudi priča F.F. (na katero opozarja pritožba), in sicer da je vsa dela s področja javnega naročanja pravno strokovno vodila tožnica. Vendar pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi, da so pri postopkih javnega naročanja sodelovali tudi drugi delavci, zaposleni na delovnem mestu svetovalec I, saj je bila za vsako naročilo oziroma vsak sklop naročil imenovana posebna komisija, ki jo je imenovala direktorica tožene stranke. Ta komisija je bila sestavljena, glede na predmet naročila, iz tistih delavcev, ki so to delo najhitreje in najučinkoviteje opravili, kar potrjujejo tudi pritožbene navedbe. Tako pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je prezrlo dejstvo, da so tako priče kot tudi tožnica izpovedale, da je tožnica kot pravnica edina sodelovala v postopkih javnega naročanja. Sodišče prve stopnje tega ni prezrlo, saj je tožnica je kot pravnica „pokrivala“ pravno področje v zvezi z javnimi naročili, kar pa še vedno ne pomeni, da je vodila oddelek.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni dajala navodil za delo kot vodja službe, saj iz izpovedi prič izhaja le, da je dajala navodila v okviru svojega področja, torej pravnega, to pa niso navodila za delo, ki jih daje vodja službe.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje neustrezno omejilo le na eno izmed nalog delovnega mesta vodje in sicer na vodenje, druge pa je spregledalo. Sodišče prve stopnje je, kot je bilo že navedeno, ugotovilo, da tožnica ni opravljala nalog, ki bi bile višje vrednotene kot naloge delovnega mesta, na katero je bila razporejena. Tako se ni omejilo je na naloge vodenja, kot skuša prikazati pritožba. Tožnica v postopku ni dokazala, da je dejansko opravljala naloge vodje oddelka, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker je, glede na navedeno, pritožba tožeče stranke neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato skladno s 155. členom ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.