Jedro

Da bi obtoženka uspela vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, bi morala z enako metodo, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, pritožbenemu sodišču predstaviti dokazno oceno, zaključki in argumenti pa bi morali biti prepričljivejši od tistih v izpodbijani sodbi. Pritožbene navedbe v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa niso take, saj ostajajo na ravni posplošenih zatrjevanj.

Izrek

Pritožbi obtožene M.Š. in njenega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženka je dolžna plačati sodno takso v znesku 168,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obtoženo M.Š. spoznalo za krivo, da je storila kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1. Na podlagi 57. člena KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je, po prvem odstavku 314. člena KZ-1, določilo kazen eno leto zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženka v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 63. člena KZ-1 je obtoženki za čas enega leta med preizkusno dobo izreklo varstveno nadzorstvo z navodilom iz 2. točke tretjega odstavka 65. člena KZ-1, in sicer da obiskuje psihološko posvetovalnico, ki jo bo sodišče določilo naknadno. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovane zavarovalnice, in sicer A. d.d., T. d.d. in T.x. d.d. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbi obtoženka in njen zagovornik. Obtoženka pritožbenega razloga izrecno ne navaja, iz vsebine pritožbe pa je razbrati, da se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Zavzema se za ugodno rešitev pritožbe. Obtoženkin zagovornik navaja, da se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi kršitev določil KZ-1, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Višje sodišče v Kopru je kot pristojno za sojenje v tej zadevi odločalo o predmetnih pritožbah na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 1669/2015 z dne 9.7.2015. 4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb obtoženke in njenega zagovornika pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo, sprejete zaključke pa tudi logično, prepričljivo in izčrpno obrazložilo tako, da jih je mogoče sprejeti brez pomislekov. Obtoženka in njen zagovornik v pritožbah podajata svojo dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, sprejete v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, vključujoč zagovor obtoženke, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obtoženke in njene krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pri tem je ustrezno kritično pretehtalo tudi vse pritožbene navedbe obtoženke in njenega zagovornika in nanje pravilno in obsežno odgovorilo, pritožnika pa v zvezi s temi razlogi ne ponujata nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Zato pritožbeno sodišče le izpostavlja posamezne poudarke glede obravnavanih vprašanj.

Glede pritožbe obtoženke

6. Obtoženka v svoji laični pritožbi očitno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko se ne strinja, da je storila obravnavano kaznivo dejanje. Poudarja namreč, da se ne čuti kriva, ker je to bil nesrečni dogodek, v katerem je bila poškodovana in oškodovana, tako fizično in psihično kot premoženjsko. Ne strinja se, da je eksplozijo povzročila namenoma oziroma namerno, še manj pa, da bi bilo dejanje povezano s kakšnimi samomorilskimi nameni. Te zadeve so bile obrazložene v gradivu. Za to, da se jo kaznuje, torej ni nobene podlage, saj je šlo le za splet izredno nesrečnih okoliščin. Navaja, da stanovanje ni sanirano in ni sposobno za bivanje, ker ji zavarovalnica ni dala ničesar. Navaja, da je od obravnavanega dogodka nastanjena na različnih naslovih, vmes je bila tudi na zdravljenju zaradi opeklin, ki jo še ovirajo pri delu. Travmatske oziroma depresivne motnje so tudi še prisotne, zaradi česar se zdravi.

7. Te navedbe, ki ostajajo na ravni posplošenega nesprejemanja zaključkov izpodbijane sodbe glede ravnanja obtoženke in njene krivde, za izpodbitje dokazne ocene sodišča prve stopnje ne zadoščajo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je namreč podana temeljita, verodostojna in natančna ocena dokazov, na podlagi katere so bili sprejeti dokazni zaključki. Da bi obtoženka uspela vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, bi morala z enako metodo, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, pritožbenemu sodišču predstaviti dokazno oceno, zaključki in argumenti pa bi morali biti prepričljivejši od tistih v izpodbijani sodbi. Pritožbene navedbe v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa, kot je bilo že navedeno, niso take, saj ostajajo na ravni posplošenih zatrjevanj, deloma pa tudi presegajo okvir na obtoženko naslovljenih očitkov, zato ne morejo biti deležne uspeha. Smiselno uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej ni utemeljen.

Glede pritožbe obtoženkinega zagovornika

8. Zagovornik ponavlja obtoženkin pisni zagovor, da plina iz jeklenk ni spustila namerno, temveč da je šlo za nesrečno naključje, ki je posledica nesrečnega spleta okoliščin, starostne pozabljivosti in neprevidnosti pri menjavi prazne plinske jeklenke za polno, in ponovno opisuje, kako so potekali dogodki kritičnega večera. Vendar je sodišče prve stopnje vsebino pisnega zagovora obtoženke natančno in verodostojno povzelo in na podlagi njegove temeljite presoje, ko ga je tehtalo samega zase kot v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, tudi pravilno zaključilo, da je tak zagovor obtoženke nelogičen in vsebuje preveč naključij, da bi ga bilo mogoče sprejeti in nanj opreti dejanske ugotovitve, izpodbit pa je tudi z drugimi izvedenimi relevantnimi dokazi. Za svojo presojo je navedlo številne logične, življenjsko sprejemljive in prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se nanje v celoti sklicuje, pri čemer ni odveč ponovno izpostaviti zlasti naslednje. Glede na dejstvo, da se je puščanje plina slišalo tudi iz stare jeklenke, saj so ga zaznali še gasilci med gašenjem, ko je bilo bolj hrupno, kot ko je bila obtoženka še sama, je obtoženka gotovo slišala uhajanje plina iz stare jeklenke, še preden je odprla ventil na novi jeklenki, in bi ventil na stari jeklenki lahko pravočasno zaprla, če bi želela. Težko si je tudi predstavljati, da bi obtoženki, ki je večdesetletna uporabnica plinskih jeklenk, po naključju uspelo izpustiti plin iz obeh jeklenk hkrati. Obtoženka se je upirala, ko jo je policist želel rešiti iz gorečega stanovanja. Obtoženka je utrpela plitki in tako rekoč simetrični vreznini ostrih oziroma gladkih robov po obeh straneh grla, ki jih je, izhajajoč iz izvedenskega menja sodnega izvedenca medicinske stroke, skoraj nemogoče pripisati načinu poškodovanja, kot ga navaja obtoženka (porezanje z nožem pri padcu iz banje oziroma okenske police oziroma poškodovanje ob delcih stekla), pač pa sta poškodbi posledica potega z ostrino rezila, verjetno noža, po eni in drugi strani grla. Zato dvoma v prvostopenjsko oceno obtoženkinega zagovora pritožnik s ponavljanjem že ocenjene argumentacije ne more vzbuditi.

9. Pritožnik nadalje trdi, da izpovedbe zaslišanih prič, če jih presojamo skupaj, potrjujejo zagovor obtoženke. Ostaja na ravni trditve in teh svojih navedb ni konkretiziral, zato ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje je namreč vse izpovedbe ustrezno kritično analiziralo in v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo svojo presojo, tako da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov. Pri tem je pravilno ocenilo tudi izpovedbo priče J.V. in v obrazložitvi sodbe za to podalo prepričljive razloge (točka 4 obrazložitve izpodbijane sodbe), tega pritožnik s posplošenim nesprejemanjem dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Pri zatrjevanih nedoslednostih med izpovedbami zaslišanih gasilcev gre za poudarjanje nebistvenih podrobnosti, ki v dokazne zaključke sodišča prve stopnje ne morejo vnesti nikakršnega dvoma. Okoliščina, o kateri je izpovedal gasilec Z.P., da je imela stara jeklenka do polovice in ne do konca odprt ventil, še ne pomeni, da je obtoženka ob menjavi jeklenk preslabo zaprla ventil, saj za dovod plinske mešanice do trošila (štedilnika) ni potrebno, da je ventil do konca odprt, in je bilo torej lahko tako stanje ventila vzpostavljeno že pred kritičnim dogodkom. Zato pritožnik tudi ne more biti uspešen, ko zgolj v luči navedene okoliščine – da je bil na stari jeklenki do polovice in ne do konca odprt ventil, izpodbija izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost F.P.. Okoliščina, da ni točno ugotovljeno, s čim je obtoženka, potem ko je omogočila uhajanje plina iz obeh jeklenk hkrati, povzročila eksplozijo, saj se navaja točno neugotovljen vir toplote, verjetno vklop razsvetljave, za presojo obravnavane zadeve ni bistvena.

10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki v pravilnost in strokovnost izvedenskega mnenja sodnih izvedencev sodnomedicinske stroke dr. T.Z. in G.H., kajti izvedenca sta svoje ugotovitve prepričljivo in vsestransko pojasnila že v pisnem mnenju, podrobneje pa je to storil ob zaslišanju na glavni obravnavi izvedenec dr. T.Z.. Sodišče prve stopnje je zato izvajanja izvedencev utemeljeno ocenilo kot verodostojna in jih sprejelo v celoti, svojo odločitev pa tudi primerno obrazložilo. Res je, da izvedenec dr. T.Z. glede poškodb na desnem zapestju obtoženke zaradi odsotnosti fotografij ni mogel natančno razmejiti, ali gre za odrgnine ali vreznine, saj glede tega iz medicinske dokumentacije obtoženke izhajajo različne ugotovitve. Vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja pravilno zaključilo, da četudi bi šlo za odrgnine, kot vztraja pritožnik v pritožbi, te očitno na tak način, kot ga zatrjuje obtoženka in pri katerem se vztraja v pritožbi (razbiti delci stekla in drugih stvari, drgnjenje ob rob ploščic), ne bi mogle nastati, saj v tem primeru robovi ran ne bi bili tako gladki, kot v primeru rezila, ampak neravni in nekoliko scefrani. Ne drži pritožbena trditev, da je izvedenec imel pomisleke glede opredelitve poškodb na vratu obtoženke. Nasprotno, izvedenec je zanesljivo zaključil, da je obtoženka imela vreznini na sprednji strani vratu, in sicer gre za plitki in tako rekoč simetrični vreznini ostrih oziroma gladkih robov, ki sta posledica potega z ostrino rezila, verjetno noža, po eni in drugi strani vratu.

11. Tudi v tisti del izvajanj sodnega izvedenca dr. T.Z., ki se nanaša na ugotovitve v zvezi s t.i. teorijo kompleksnega samomora, pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma. Na pomisleke glede zaporedja izbranih načinov poskusa samomora je izvedenec podal zanesljive odgovore že v pisnem mnenju, podrobneje pa je to storil ob zaslišanju na glavni obravnavi. Tega pritožnik s ponavljanjem že ocenjevanih trditev, brez hkratnega navajanja novih ali dodatnih argumentov, ki bi terjali dodatno razlago, ne more izpodbiti. Res je, da je izvedenka psihiatrične stroke B.Š. izpovedala, da prejetja pisma s strani geodetske uprave ni neposredni impulz, ki bi vodil k minutnem dejanju, saj je obtoženka sistematično odgovarjala na pismo in tudi opisala vse stvari, ki jih je počela, ko je prišla iz pošte (sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da ni nujno, da opis, ki ga je podala obtoženka, ustreza dejanskemu stanju), vendar to še ne pomeni, da obtoženka kasneje ni poskušala samomora. Kot je izpovedala izvedenka, je bilo področje geodetskih zadev za obtoženko pomembno, saj si je intenzivno dopisovala z uradi geodetske uprave, in v tem je zaznati nek impulz, ki bi lahko vodil v poskus samomora, kar nenazadnje priznava tudi pritožnik. Sodišče prve stopnje je razumno in prepričljivo pojasnilo odstopanja med izvedenskima mnenjema izvedencev dr. T.Z. in B.Š. ter tudi logično in prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da mnenji nista nasprotujoči. Nasprotna pritožbena stališča s ponavljanjem že ocenjevanih argumentov zato ne morejo biti uspešna.

12. V zaključku pritožbe izražena trditev, da pravna teorija povsem izključuje t.i. indične sodbe, predstavlja zgolj subjektivno stališče pritožnika. Kot določa drugi odstavek 3. člena ZKP, sme sodišče obsoditi obdolženca samo, če je prepričano o njegovi krivdi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za tako prepričanje imelo podlago v nizu indicev, ki so med seboj tesno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo in potrjujejo, da pomenijo zaprti krog.

Glede odločbe o kazenski sankciji

13. Obtoženka izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji, vendar neuspešno. Odločbo o kazenski sankciji je sodišče prve stopnje obrazložilo v 5. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni, pravilno upoštevalo in ustrezno ovrednotilo, tako da se je utemeljeno odločilo za izrek pogojne obsodbe in v njenem okviru tudi določitev primerno stroge zaporne kazni in preizkusne dobe. Ravnalo je tudi pravilno, ko je obtoženki za čas enega leta med preizkusno dobo izreklo varstveno nadzorstvo z navodilom iz 2. točke tretjega odstavka 65. člena KZ-1, in sicer da obiskuje psihološko posvetovalnico, ki jo bo sodišče določilo naknadno. Obtoženko moti, da bo psihološka posvetovalnica določena naknadno, vendar zgolj zaradi tega v odločbi o kazenski sankciji ni nobene nejasnosti.

Odločitev pritožbenega sodišča

14. Glede na vse povedano pritožbena izvajanja obtoženke in njenega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče njuni pritožbi na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

15. Ker obtoženka in njen zagovornik s pritožbama nista uspela, je obtoženka na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati kot stroške pritožbenega dela kazenskega postopka sodno takso v znesku 168,00 EUR (tarifne številke 7112, 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah-ZST-1), v roku, ki ga bo v pozivu za plačilo določilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče namreč v nasprotju s sodiščem prve stopnje ugotavlja, da obtoženkine premoženjske razmere, razvidne iz njenih osebnih podatkov v spisu (prejema pokojnino v višini 860,00 EUR, lastnica stanovanja, lastnica ½ ha obdelovalne zemlje in osebnega avtomobila, nima preživninskih obveznosti), ne pritrjujejo ugotovitvi, da bi bilo zaradi plačila sodne takse ogroženo njeno preživljanje.