Jedro

Toženka bi morala za tožnico ugotoviti, ali šteje med ožje družinske člane v smislu 6. člena SZ oziroma 11. in 180. člena SZ-1 in pri odločanju to okoliščino upoštevati.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35203-5/2013-01031334-jv z dne 26. 11. 2013 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za okolje in prostor v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju upravni organ) zavrnilo zahtevo tožnice za ugotovitev upravičenosti do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev, ki jih uveljavlja kot uporabnica denacionaliziranega stanovanja. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica kot najemnica v denacionaliziranem stanovanju ter vnukinja pok. prejšnje imetnice stanovanjske pravice na podlagi drugega odstavka 173. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) uveljavljala pravice iz tretjega odstavka tega člena. Upravni organ se je v nadaljevanju oprl na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-128/08, Up-933/08 z dne 7. 10. 2009. Navaja, da je s to odločbo Ustavno sodišče odločilo, da se pravice prejšnjega imetnika stanovanjske pravice lahko prenesejo le na zakonca ali izvenzakonskega partnerja, ne morejo pa se prenesti na druge ožje družinske člane. S smrtjo prejšnjega imetnika stanovanjske pravice tako ugasnejo tudi pravice, ki so izhajale iz statusa prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. Ker je tožnica kot uporabnica predmetnega denacionaliziranega stanovanja vnukinja prejšnje imetnice stanovanjske pravice, ki je umrla, nima statusa najemnika – prejšnjega imetnika stanovanjske pravice ter zato ni upravičena do ugodnosti v skladu s 173. členom SZ-1. Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je namen zakonodajalca z določbo 173. člena SZ-1 zagotoviti pravico do tako imenovane nadomestne privatizacije za vse tiste najemnike, ki bivajo v denacionaliziranih stanovanjih. Iz določb SZ/91 izhaja, da je bila usoda privatizacijske pravice vezana ne le na prejšnje imetnike stanovanjske pravice, temveč je lahko prešla tudi na njihove ožje družinske člane, tako za časa življenja kot v primeru smrti. Nikakršnih razumnih razlogov ni, da bi za denacionalizirana stanovanja veljalo kaj drugače glede kroga upravičencev do odkupa. Stališča Ustavnega sodišča v odločbi U-I-128/08 niso uporabljiva za obravnavano zadevo. Odločba se nanaša in obravnava izključno razmerja med najemniki denacionaliziranih stanovanj in upravičenci do denacionalizacije oziroma njihovimi dediči kot zasebnimi lastniki. Nanaša se izključno in zgolj na vprašanje višine najemnine (profitna, neprofitna), ne pa na samo upravičenje do bivanja v denacionaliziranem stanovanju. Z njo je Ustavno sodišče le ugotovilo, da se neustavno posega v zasebno lastnino denacionalizacijskih upravičencev oziroma njihovih dedičev, če so tudi po smrti prejšnjega imetnika stanovanjske pravice prisiljeni vrnjena stanovanja oddajati za neprofitno najemnino. Ni pa bil s to odločbo razvrednoten siceršnji pravni položaj ožjih družinskih članov prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih. Tem se še naprej zagotavlja, da v denacionaliziranem stanovanju po 109. členu SZ-1 bivajo tudi po smrti prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, vendar proti plačevanju tržne najemnine. Ustavno sodišče je torej kot neustavno ugotovilo le to, da bi morali zasebni lastniki nerazumno dolgo oddajati stanovanje za neprofitno najemnino. Take bojazni pa glede kroga upravičencev do nadomestne privatizacije ni; ta se namreč uveljavlja izključno in zgolj v breme javnih sredstev, po drugi strani pa omogoča, da se zasebna lastnina denacionaliziranih stanovanj sprosti za zakonsko zaščitenega najemnika. Da so tudi ožji družinski člani prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice upravičeni do nadomestne privatizacije, pa potrjuje tudi pretekla praksa upravnega organa. Tožnik meni, da je upravni organ preozko razlagal določbe 173. člena SZ-1 ter da bi določbe moral razlagati po njihovem namenu, zgodovinsko ter upoštevajoč njihovo sistemsko uvrstitev kot nadomestilo za privatizacijsko pravico, ki pa je priznana tako prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice kot tudi njihovim ožjim družinskim članom. Hkrati tožnica navaja, da se s tako razlago in uporabo določb 173. člena SZ-1 ter odstopom od dosedanje ustaljene prakse posega v ustavne in konvencijske pravice tožnice, in sicer se krši načelo enakosti po 14. členu Ustave, posega se v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in posega se v pravico do mirnega uživanja premoženja po 33. členu Ustave in členu P1-1 EKČP samostojno in v povezavi s 14. členom EKČP. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter nanje obrazloženo odgovori, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da tožnica, ki je najemnica v denacionaliziranem stanovanju, ni pa prejšnja imetnica stanovanjske pravice (pač pa vnukinja, ki je kot uporabnica z njo prebivala v tem stanovanju in bila navedena v najemni pogodbi, zato je po njeni smrti lahko sklenila najemno pogodbo kot ožji družinski član), ni upravičena do pravic v zvezi z nadomestnim odkupom na podlagi 173. člena SZ-1. Tako je odločil ob razlogovanju, utemeljenem na odločbi Ustavnega sodišča U-I-128/08, Up-933/08 z dne 7. 10. 2009, in sicer da je do ugodnosti iz 173. člena SZ-1 upravičen samo prejšnji imetnik stanovanjske pravice na denacionaliziranem stanovanju ter tisti, na katerega se pravice navedenega (po njegovi smrti) prenesejo, to pa je zakonec ali izvenzakonski partner (po smrti teh pa prenehajo (vse) pravice prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, razen pravice do sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas). Tožnica pa meni, da je upravičena do pravic v zvezi z nadomestnim odkupom na podlagi 173. člena SZ-1 ter navaja, da stališč Ustavnega sodišča v odločbi U-I-128/08, Up-933/08 z dne 7. 10. 2009 ni mogoče uporabiti, kajti navedena odločba obravnava izključno razmerja med najemniki v denacionaliziranih stanovanjih in upravičenci do denacionalizacije oziroma njihovimi dediči kot zasebnimi lastniki ter se nanaša izključno na vprašanje višine najemnine (profitna, neprofitna). Po njenem mnenju se z navedeno odločbo tudi ni spremenil siceršnji pravni položaj ožjih družinskih članov prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih.

V 173. členu SZ-1 je določeno, da določbe najemne pogodbe, sklenjene med zavezancem za vrnitev stanovanja in najemnikom – prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice (v nadaljnjem besedilu: najemnik), ostanejo v veljavi tudi po vrnitvi stanovanja upravičencu do denacionalizacije ali tistemu, ki mu je bilo vrnjeno zaplenjeno stanovanje oziroma njunim pravnim naslednikom, vključno s kupci in prodajalci (prvi odstavek). Potem, ko je bila stanovanjska stavba ali stanovanje (v nadaljnjem besedilu: stanovanje), odvzeto po predpisih o podržavljenju ali zaplenjeno, vrnjeno prvotnemu lastniku (v nadaljnjem besedilu: lastnik), lahko najemnik na takem stanovanju uveljavlja pravico po tem zakonu bodisi do nakupa stanovanja, v katerem prebiva, če se lastnik s tem strinja, bodisi do nakupa drugega stanovanja ali gradnje hiše, v roku petih let od uveljavitve tega zakona oziroma pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, če na dan uveljavitve tega zakona postopek denacionalizacije še ni pravnomočno končan (drugi odstavek). V nadaljnjih določbah 173. člena so določene pravice in obveznosti najemnika v zvezi z nadomestnim odkupom, zavezanci in njihove obveznosti ter pristojnost ministrstva, pristojnega za stanovanjske zadeve, da ugotavlja upravičenost do sredstev po njihovi višini in zavezancih, z izdajo odločbe, zoper katero je dovoljen upravni spor.

Sodišče pritrjuje tožnici (iz razlogov v nadaljevanju), da se na stališča Ustavnega sodišča v odločbi U-I-128/08, Up-933/08 z dne 7. 10. 2009 ni mogoče sklicevati ter se ne strinja z upravnim organom, da bi bilo ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča v navedeni odločbi treba razlagati prej citirano določbo drugega odstavka 173. člena SZ-1 tako, da lahko uveljavlja pravico do nakupa tega ali drugega stanovanja ali gradnje hiše po tem zakonu le tisti najemnik v denacionaliziranem stanovanju, ki je prejšnji imetnik stanovanjske pravice, po njegovi smrti pa le njegov zakonec oziroma izvenzakonski partner.

Ustavno sodišče je (namreč) v navedeni odločbi odločilo, da je bil prvi odstavek 56. člena SZ v neskladju z Ustavo, prvi odstavek 150. člena tega zakona ter tretja alinea prvega odstavka 196. člena SZ-1 pa sta v neskladju z Ustavo, če se navedene določbe razlagajo tako, da je lastnik stanovanja po smrti najemnika – prejšnjega imetnika stanovanjske pravice – dolžan skleniti najemno pogodbo za neprofitno najemnino z ožjimi družinskimi člani iz 6. člena SZ, razen z osebo, ki je imela ob uveljavitvi tega zakona položaj zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. Iz razlogov te odločbe med drugim izhaja, da je Ustavno sodišče ocenilo nadaljevanje najemnega razmerja po 56. členu SZ (po smrti najemnika stanovanja) kot ukrep zagotavljanja socialne funkcije stanovanja (torej kot element lastninske pravice, ki izhaja iz 67. člena Ustave), nadaljevanje najemnega razmerja z neprofitno najemnino pa kot ustavno dopustno le, če gre za najemno razmerje, sklenjeno prostovoljno (ureditev, ki omogoča nadaljevanje najemnega razmerja ožjim družinskim članom pod istimi pogoji, v tem primeru ni ustavno sporna), ne pa tudi, če gre za primer, ko so stranke v pogodbeni odnos prisiljene z zakonom, ki hkrati določa pogodbene pogoje (glede denacionaliziranih stanovanj je bil lastnik dolžan z najemnikom – prejšnjim imetnikom lastninske pravice skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas z neprofitno najemnino), saj bi to pomenilo nedopusten poseg v lastninsko pravico denacionalizacijskih upravičencev; v takem primeru je zakonsko omejevanje pomembnega lastninskega upravičenja (prostega pogodbenega določanja višine najemnine) lahko utemeljeno kvečjemu v prehodnem obdobju, in sicer po smrti prejšnjega imetnika stanovanjske pravic - zaradi z njim primerljivega položaja - le še glede njegovega zakonca ali izvenzakonskega partnerja (51. do 54. točka). Ustavno sodišče še zaključuje, da tak zakonski ukrep (najemno razmerje z neprofitno najemnino) glede najemnih razmerij, v katera vstopajo (drugi) ožji družinski člani, tudi ni nujen, glede na ukrepe, določene v novi ureditvi SZ-1, in ki so: nadomestila in posojila najemniku za nakup stanovanja, v katerem prebiva, oziroma za nakup drugega stanovanja ali za gradnjo hiše po 173. členu SZ-1, možnost najema drugega neprofitnega stanovanja po 174. členu SZ-1 (57. točka). To pa pomeni, da je Ustavno sodišče v navedeni odločbi razlikovalo med zakoncem ali izven zakonskim partnerjem najemnika – prejšnjega imetnika stanovanjske pravice ter drugimi njegovimi ožjimi družinskimi člani (iz kroga oseb iz 6. člena SZ) le pri obravnavi vprašanja upravičenosti teh do neprofitne najemnine (ob tem ko je sicer ocenilo, da obstajajo razumni razlogi za različno ureditev pravnega položaja obravnavanih kategorij ožjih družinskih članov ter da taka različna pravna ureditev ni ustavno nedopustna - 2., 14. člen Ustave - pač pa da, kolikor gre za denacionalizirana stanovanja, skladnost z Ustavo - 33. člen - sploh zagotavlja), ter da se ni splošno opredelilo, kot to razlaga upravni organ, da se vse pravice najemnikov – prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice po njihovi smrti prenesejo le na zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja, ne pa tudi na druge ožje družinske člane.

Tudi v zvezi s sklicevanjem upravnega organa na 36. točko odločbe Ustavnega sodišča U-I-128/08, Up-933/08 sodišče odgovarja, da je v tej obravnavan pravni položaj ožjih družinskih članov imetnika stanovanjske pravice z vidika vprašanja, v kakšnem obsegu jim je z zakonom pravni položaj varovan kot nespremenljiv v pogledu višine najemnine za stanovanje (profitna oziroma neprofitna).

Poleg tega je, kot že zgoraj povzeto, Ustavno sodišče ocenilo, da varstvo drugih ožjih družinskih članov z zagotovitvijo neprofitne najemnine ni nujno potrebno, glede na varstvo, zagotovljeno najemnikom v denacionaliziranih stanovanjih v določbah 173. in 174. člena SZ-1 (57. točka). Kar bi bilo mogoče razlagati, da se je Ustavno sodišče, čeprav ne izrecno, pač pa posredno, s tem opredelilo do vprašanja, spornega v predmetni zadevi, in sicer v smeri, da so tudi najemniki - drugi ožji družinski člani (ne le zakonec oziroma izvenzakonski partner) po smrti prejšnjega imetnika stanovanjske pravice upravičeni do ugodnosti v zvezi z nadomestnim odkupom iz 173. člena SZ-1. Za tako razlago določb 173. člena SZ-1 (da bi bili tudi najemniki - drugi ožji družinski člani, ne le zakonec oziroma izvenzakonski partner prejšnjega imetnika stanovanjske pravice po njegovi smrti upravičeni do ugodnosti v zvezi z nadomestnim odkupom) govori tudi primerjava z ureditvijo pravice do nakupa prejšnjih družbenih stanovanj, tudi podržavljenih, za katera pa ni bila vložena zahteva za denacionalizacijo oziroma je bil zahtevek zavrnjen; to pravico so namreč lahko uveljavili (pod pogoji zakona) prejšnji imetniki stanovanjske pravice ali ožji družinski člani (117., 123. člen SZ).

Sodišče je že navedlo, da meni, da Ustavno sodišče z odločbo ne neposredno ne posredno ni poseglo v ureditev pravice najemnikov iz 173. člena SZ-1, saj te določbe ni obravnavalo, niti se ni v odločbi splošno opredelilo, kot to razlaga upravni organ, da se vse pravice najemnikov – prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice po njihovi smrti prenesejo le na zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja, ne pa tudi na druge ožje družinske člane (razen najemnega razmerja za nedoločen čas). Zato ni mogoče pritrditi toženki v odgovoru na tožbo, da je Ustavno sodišče s citirano odločbo nasploh poseglo v pravni položaj ožjih družinskih članov prejšnjega imetnika stanovanjske pravice.

Tudi umeščenost določb 173. člena SZ-1 v prehodne in končne določbe zakona po mnenju sodišča ni argument, ki bi dajal podlago za razlago, da pravico do nadomestnega odkupa lahko uveljavi namesto prejšnjega imetnika stanovanjske pravice le njegov zakonec ali izvenzakonski partner, s čemer naj bi bil krog upravičencev izčrpan. Tudi če to pravico (lahko) uveljavi kateri od njegovih drugih ožjih družinskih članov, ki pridejo v poštev po zakonu (najemnik, ki v stanovanju prebiva), gre po mnenju sodišča še vedno za prehodno (ne trajno) ureditev: pravico je mogoče s strani omejenega kroga upravičencev uveljaviti (in se s tem izčrpa) v roku pet let od uveljavitve SZ-1 oziroma od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

Ob taki razlagi določb 173. člena SZ-1, kot jo je podalo sodišče v tej sodbi, bi upravni organ moral za tožnico ugotoviti, ali šteje med ožje družinske člane v smislu 6. člena SZ oziroma 11. in 180. člena SZ -1 in pri odločanju to okoliščino upoštevati. Pri tem sodišče dodaja, da toženka v odgovoru na tožbo zmotno razlaga določbo 6. člena SZ oziroma 180. člena SZ-1 v delu, ki govori o „sorodniku do vključno drugega dednega reda …„ , v pomenu, da bi tožnica mogla biti šteta za ožjega družinskega člana le na podlagi vstopne pravice. Tožnica je namreč kot vnukinja prejšnje imetnice stanovanjske pravice njena sorodnica prvega dednega reda, saj pravnih pojmov dednega prava v tem postopku ni mogoče razlagati in uporabljati tako, kot v zapuščinskem postopku pri določanju dedičev.

Ker je po presoji sodišča upravni organ nepravilno razlagal in uporabil določbe 173. člena SZ-1, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo pristojnemu upravnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnici priznalo povračilo stroškov na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, povečanih za 22 % DDV, ker je pooblaščenec tožnice zavezanec za DDV.