Jedro

Po določbi prvega odstavka 124. člena ZPIZ (1992) je imel pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu tudi delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen. Ker je tožniku (tožnikova izjava na l. št. 9) delovno razmerje na drugem ustreznem delu prenehalo sporazumno, kar pomeni v skladu z njegovo voljo in torej ne neodvisno od njegove volje, ni bil izpolnjen pogoj za priznanje pravice do nadomestila plače, kar je pravilno odločila tožena stranka in obe nižji sodišči. Zato tudi revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke št. I-837765 z dne 2.3.1998 in 5.5.1998, in na priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sodba nima razlogov o pritožbenih navedbah in da so bile tožniku kršene ustavne pravice do dela. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa sodbo sodišča druge stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Bistvo izpodbijane sodbe je, da tožniku obrazloži, zakaj mu delovno razmerje ni prenehalo neodvisno od njegove volje. Zato ta del obrazložitve izpodbijane sodbe ni pavšalen, kar v reviziji navaja tožnik. Drugo vprašanje pa je, kaj naj bi sodišče še zapisalo v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki jih praktično ni bilo oziroma za odločitev sodišča ne ponujajo nobenega pravno upoštevanega dejstva. Zato zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki vsebinsko niso ustrezno obrazložene, revizijsko sodišče ni našlo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, kar je moralo preizkušati po uradni dolžnosti, ker revizija v tem delu ni obrazložena, saj je sodišče odločilo skladno z določbami zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ (1992) - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.).

Po določbi prvega odstavka 124. člena ZPIZ (1992) je imel pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu tudi delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen. Ker je tožniku (tožnikova izjava na l. št. 9) delovno razmerje na drugem ustreznem delu prenehalo sporazumno, kar pomeni v skladu z njegovo voljo in torej ne neodvisno od njegove volje, ni bil izpolnjen pogoj za priznanje pravice do nadomestila plače, kar je pravilno odločila tožena stranka in obe nižji sodišči. Zato tudi revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi.

Odločitev sodišča glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja nima zveze z ustavno določbo o svobodi dela in v to pravico ne posega.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.