Jedro

Ker tožnik živi in dela v ZRN, ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vloge toženih strank za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, vložene na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ugotovila je, da imajo tožnik in obe tožnici, ki so hrvaški državljani, prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji od leta 1989, vendar niso nikdar tu dejansko živeli, ker so na začasnem delu v ZR Nemčiji.

V tožbi tožniki navajajo, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedeno, na kakšni podlagi je tožena stranka ugotovila, da družina v Sloveniji dejansko ne živi. Res so vsi trije začasno in samo še nekaj časa v ZR Nemčiji, vendar pa pogosto in redno hodijo na svoj dom v Slovenijo, kjer sta si tožnika že pred leti zgradila stanovanjsko hišo, kjer imajo prijavljeno stalno prebivališče in kjer preživijo vse proste dneve letnih in izrednih dopustov in kjer bi rade volje stalno ostali, če bi imeli delo in zaslužek doma. Navajajo, da sta bila tožnikova starša po rodu Slovenca, enako mati tožnice. Vsi trije tožniki so z dušo in srcem Slovenci, Slovenijo imajo za svojo domovino, zato so si tu uredili svoj dom. Menijo, da tožena stranka nepravilno razlaga pojem, kje kdo dejansko živi, in predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V stvari gre za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), po katerem državljan druge republike pridobi slovensko državljanstvo, če je imel na dan plebiscita 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če je vložil vlogo za pridobitev državljanstva v šestih mesecih od uveljavitve zakona. Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, državljanstva Republike Slovenije na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti. Dejansko življenje v Sloveniji, ki je eden od navedenih pogojev, se ugotavlja po kraju, v katerem prizadeti v pretežni meri zadovoljuje svoje vsakodnevne življenjske potrebe, in to ne le med počitnicami in ob prostih dnevih.

V tem primeru ni sporno, da so tožniki na začasnem delu v ZR Nemčiji. Tak podatek izhaja že iz njihovih vlog, ki so bile vložene 2.12.1992, v tožbi pa kaj drugega ne trdijo. Zato ne more vplivati na odločitev o stvari, če v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedeno, na kakšni podlagi je tožena stranka to ugotovila. Druge okoliščine, na katere se sklicuje tožba (slovensko poreklo in subjektivna pripadnost Sloveniji, lastništvo stanovanjske hiše, kjer preživljajo dopuste in proste dneve), za pridobitev državljanstva na tej pravni podlagi niso toliko pomembne, da bi mogle vplivati na odločitev o stvari. Ob morebitni dejanski nastanitvi v Sloveniji pa seveda taka odločitev ni ovira za pridobitev državljanstva na drugi pravni podlagi.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).