Jedro

Zmanjšanje delovne sposobnosti v času po upokojitvi ima manjši pomen, kot bi jo imela v delovno aktivni dobi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku poleg že pravnomočno prisojene odškodnine 1.300.000,00 SIT še 2.006.600,00 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. V tem postopku je sodišče odločalo o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti ter o odškodnini za premoženjsko škodo. Ugotovilo je, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči. Utrpel je dvakratni zlom leve golenice in zlom mečnice. Posledice teh poškodb so lažja kontraktura in omejena gibljivost levega kolenskega sklepa in srednje močno omejena gibljivost v levem skočnem sklepu z bolečinami pri forsirani gibljivosti in obremenitvah, kronično oteklino ter diskoloracijo in atrofijo kože na poškodovanem delu noge. V zvezi s tem je izvedenec ocenil, da je tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana za 18 odstotkov. Tožnik ni več sposoben za težja fizična dela in za hojo v hribe. Sodišče mu je priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.800.000,00 SIT. Za skaženost pa mu je določilo odškodnino v znesku 200.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke in delno spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je znižalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 1.300.000,00 SIT in za skaženost na 100.000,00 SIT. Izrek o pravdnih stroških je uskladilo s to odločitvijo. Upoštevalo je tožnikovo prikrajšanost na področju njegovih aktivnosti ter presodilo, da mu ne povzroča tolikšnega duševnega trpljenja, da bi to utemeljevalo odškodnino v znesku, prisojenem na prvi stopnji. Upoštevalo je tožnikovo starost 61 let in vse okoliščine, ki primer individualizirajo. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče ugotovilo, da gre za lažjo skaženost, ki se kaže v atrofiji mišic leve goleni, diskolorirani koži in občasnem šepanju ob preutrujenosti noge. Glede na to je za to obliko nepremoženjske škode določilo odškodnino v znesku 10.000,00 SIT.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče sodbo druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da naloži toženi stranki še plačilo zneska 1.400.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Izpodbijani sodbi očita, da nekritično ocenjuje izvedeniški mnenji dr. S. in dr. V.. Iz izvedeniških mnenj povzema opis poškodbe in obseg omejitev v gibljivosti levega kolena in gležnja. Opozarja na zateklost gležnja in atrofijo mišic goleni. Zaradi 18 odstotnega zmanjšanja življenjske aktivnosti trpi duševne bolečine, ki ga upravičujejo do odškodnine v zahtevanem znesku 2.500.000,00 SIT. Tudi v zvezi s skaženostjo se sklicuje na izvedeniško mnenje dr. S. in poudarja, da ga skaženost moti vedno in ne samo, kadar nosi kratke hlače. Kadar drugi vidijo poškodovano nogo, so duševne bolečine še večje. Tudi za to obliko škode vztraja pri celotni zahtevani odškodnini 300.000,00 SIT.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Izpodbijana sodba povsem točno povzema ugotovitve izvedenca dr. M. S. o tožnikovih poškodbah in njihovih posledicah. V zvezi z uveljavljano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pomembna izvedenčeva ugotovitev, da je poškodba zapustila lažjo kontrakturo in omejeno gibljivost levega kolenskega sklepa ter srednje močno omejeno gibljivost v levem skočnem sklepu, bolečine pri forsiranem gibanju in obremenitvah, kronično oteklino ter diskoloracijo in atrofijo kože v predelu poškodbe. Zaradi omejene gibljivosti in bolečin v gležnju tožnik ne more delati kleče ali čepe, teže hodi na daljše razdalje in po neravnem terenu, po lestvi in po stopnicah, manj sposoben je za opravljanje priložnostnih zidarskih in železokrivskih del ter del na vrtu. Opustiti je moral hojo po gorah, za kolesarjenje pa je sposoben. Gre za znatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, po oceni izvedenca za 18 odstotkov. Ugotovljeno je, da trpi tožnik zaradi tega duševne bolečine. Vendar je treba pri tem upoštevati, da je bil tožnik ob nesreči star 61 let in da je bil že starostno upokojen. Zidarska in železokrivska dela je opravljal kot priložnostna dela. Za ta dela je po poškodbi manj sposoben, opravljal bi jih lahko le bistveno teže in v manjšem obsegu. Ko sodišče ocenjuje to prikrajšanje, mora upoštevati dejstvo, da je tožnik že upokojen. Zmanjšanje delovne sposobnosti v tej življenjski dobi ima manjši pomen, kot bi jo imelo v delovno aktivni dobi. Sodišče upošteva tudi tožnikovo prizadetost, ker ne more več hoditi po hribih. Tudi to pomeni pomembno prikrajšanje v tožnikovi rekreativni dejavnosti. Po drugi strani pa tožnik ni oviran pri uporabi kolesa, s katerim se je že pred nesrečo veliko vozil. To tožniku olajša vsakodnevno gibanje, kar je lahko pomembno glede na ugotovitve, da težko hodi na daljše razdalje. Do neke mere mu v rekreativnem pogledu tudi lahko nadomesti izletništvo in hojo po gorah. Glede na navedeno je odškodnina, prisojena na drugi stopnji, primerna. Upošteva kriterije, ki jih določa 200. člen (in za bodočo škodo 203. člen) zakona o obligacijskih razmerjih, in je skladna s prakso sodišč v podobnih primerih.

Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Gre za lahko obliko skaženosti. Poškodba večinoma ni vidna, tudi šepanja normalno ni; nastopi le pri preutrujenosti noge. Tudi vidne posledice poškodbe so za tožnika vsekakor moteče. Vendar pa so po obsegu take, da jih je komaj mogoče opredeliti kot skaženost. Odškodnina v znesku 100.00,00 SIT za to obliko nepremoženjske škode je v skladu s siceršnjo prakso sodišč v primerljivih primerih. Zato ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine (200.čl. ZOR).

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Revizijsko sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja še, ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP (386.čl. ZPP), vendar te kršitve ni ugotovilo. Zato je zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno.

Tožnik je prosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks. O tem odloča sodišče prve stopnje (1. odst. 173.čl. ZPP). Zato se revizijsko sodišče o tej prošnji ne more izreči.