Jedro

Amortizacijo in investicijske davčne olajšave je mogoče uveljavljati le za sredstva, ki jih ima davčni zavezanec v lasti ali finančnem najemu, ne pa za tista sredstva, ki so last tretje osebe.

Davek od osebnih prejemkov je dolžan izplačevalec obračunati, tudi če dohodke izplačuje v naravi in ne samo takrat, ko jih izplačuje v denarju.

Sodišče se je dolžno opredeliti le do bistvenih revizijskih navedb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 61. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 – odločba US in 45/2006 – odločba US) in na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004 (Ur. l. RS, št. 109/2004) ugodilo tožbi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti od davka od osebnih prejemkov, in v tem delu odpravilo odločbo tožene stranke z dne 15. 5. 2002, in Davčnega urada Murska Sobota z dne 2. 3. 2001, ter odločilo, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odmerne odločbe, v preostalem delu pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS. Tožena stranka je kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi prvostopenjskega davčnega organa, s katero je bil tožeči stranki odmerjen: davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 1999 v znesku 1.864.999,00 SIT (točka I. izreka); davek na dodano vrednost za mesece julij, avgust in oktober 1999 v skupnem znesku 42.390 SIT (točke II.1., II.2. in II.3. izreka); davek od prometa proizvodov v skupnem znesku 171.649,30 SIT (točki II.5. in II.6. izreka); davek od osebnih prejemkov v znesku 6.679.224,30 SIT (točka II.8. izreka) in pripadajoče zamudne obresti

2. V obrazložitvi zavrnilnega dela sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in skladna z zakonom ter da se strinja z razlogi, ki sta jih v svojih odločbah navedla tožena stranka in prvostopni davčni organ, zato je tožba v zavrnilnem delu neutemeljena.

3. Tožeča stranka z revizijo izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, tako da zavrnilni del izpodbijane sodbe spremeni in tožbi tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da zavrnilni del izpodbijane sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Tožeča stranka že od upravnega postopka dalje izpodbija le odmero davka od dohodkov iz dejavnosti (točka I.1. izreka prvostopne odločbe) zaradi neupoštevanja 50 % amortizacije od gradbenih objektov in investicijske davčne olajšave ter odmero davka od osebnih prejemkov (II.8. izreka prvostopne odločbe) za svojo ženo.

9. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to pomeni, da je Vrhovno sodišče pri odločanju vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem oziroma sodnem postopku, če sodišče prve stopnje samo ugotavlja dejansko stanje. Zato Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni presojalo revizijskih navedb, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

10. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka v svojih poslovnih knjigah kot lastna osnovna sredstva vodila zemljišča in objekte, katerih lastnika sta bila tožeča stranka in njegova žena, vsak do polovice. V letu 1999 je tožeča stranka investirala v ta osnovna sredstva ter uveljavljala tudi davčno olajšavo v višini 40 % investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva po prvem odstavku 48. člena Zakona o dohodnini – ZDoh.

11. Ker je tožeča stranka investirala v osnovna sredstva, ki so bila do polovice v lasti druge osebe in jih v tem delu tudi ni imela v finančnem najemu (22. člen Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika - Pravilnik), po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni mogla uveljavljati investicijske davčne olajšave po prvem odstavku 48. člena ZDoh za celotno investicijo v ta sredstva, ampak le do polovice, ki je bila v njeni lasti.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka namreč ne bi smela knjižiti tistega dela nepremičnine, ki so bile v lasti druge osebe, med svoja opredmetena osnovna sredstva. Vknjižbe morajo namreč po drugem odstavku 14. člena Pravilnika temeljiti na verodostojnih knjigovodskih listinah, ki so skladno s peto alinejo drugega odstavka 15. člena Pravilnika tiste listine, ki nedvoumno kažejo na poslovni dogodek in vsebujejo ustrezne podatke za knjiženje. Ne glede na neurejeno zemljiškoknjižno stanje, na katerega se sklicuje tožeča stranka, bi po presoji Vrhovnega sodišča za vknjižbo in s tem uvrstitev celotne nepremičnine med opredmetena osnovna sredstva zadostovala veriga pogodb, na podlagi katerih bi bil mogoč vpis v zemljiško knjigo. Takega dokumenta pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne more predstavljati „Dogovor med lastnikoma skupne obratovalnice z dne 6. 12. 1994“, saj je preveč splošen (nepremičnine v njem niso označene s parcelnimi številkami).

13. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da se sodišče ni pravilno opredelilo do mnenja Ministrstva za finance z dne 30. 5. 1994. Sodniki so namreč po 125. členu Ustave vezani le na Ustavo in zakon, ne pa na morebitna stališča, ki jih sprejmejo upravni organi. To mnenje pa se tudi sicer nanaša na prometni davek in ne na davek od dohodkov iz dejavnosti.

14. Davčni zavezanci morajo poslovati skladno z veljavno zakonodajo, zato po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljene revizijske navedbe, ki se nanašajo na to, da je do napačnega obračuna davka prišlo zaradi tega, ker je zakonodajalec ukinil skupne obratovalnice več samostojnih obrtnikov po Obrtnem zakonu – ObrZ (Ur. l. SRS, št. 35/88). Zakon o gospodarskih družbah - ZGD je v 584. členu določil, da osebe, ki so registrirane za opravljanje dejavnosti po ObrZ, nadaljujejo z delom na način in pod pogoji, pod katerimi so vpisani v register, in se uskladijo z določbami ZGD do 31. 5. 1994. To pomeni, da je imela tožeča stranka do leta 1999 dovolj možnosti, da uskladi poslovanje z veljavnimi predpisi.

15. Kar pa se tiče navedb, povezanih s Pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, sklenjeno v obliki notarskega zapisa dne 26. 10. 2001 (t. i. posadna listina), Najemno pogodbo z dne 22. 12. 2000 in Darilno pogodbo, sklenjeno v obliki notarskega zapisa z dne 21. 2. 2001, pa so te listine datirane po obdobju, ki sledi spornemu davčnemu letu (1999), zato za presojo v obravnavani zadevi niso bistvene, kajti vknjižbe v poslovne knjige za leto 1999 na njihovi podlagi niso dopustne.

16. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da bi bil tožeči stranki obračunan davek od osebnih prejemkov za A.A. le, če bi ta fizična oseba dejansko dobila karkoli izplačano od tožeče stranke. V prvem odstavku 130. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP je določeno, da kadar je izplačevalec osebnih prejemkov pravna oseba ali zasebnik, ta davek tudi obračuna in plača. To pomeni, da se je v obravnavanem primeru davek od osebnih prejemkov obračunaval in plačeval po odbitku, skladno s 114. členom ZDavP. V prvem in drugem odstavku 114. člena ZDavP je določeno, da je izplačevalec osebnih prejemkov, od katerih se plačuje davek od vsakega posameznega dohodka, pravna oseba ali zasebnik, dolžan za davčnega zavezanca obračunati in plačati davek po odbitku, tudi ko osebne prejemke oziroma druge dohodke poravna v naravi ali z nasprotno storitvijo. V obravnavanem primeru je tožeča stranka z vlaganjem v premoženje fizične osebe povečevala vrednost tega premoženja, kar po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja dohodek v naravi, od katerega se obračunava in plačuje davek od osebnih prejemkov. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene navedbe, da bi A.A. kot fizična oseba pridobila premoženje le, če bi se tožeči stranki priznali stroški amortizacije in vlaganj, saj tožeči stranki niso bile priznana vlaganja in amortizacija zato, ker ni izpolnjevala pogojev po davčnih predpisih, in ne zato, ker vlaganja niso bila izvedena.

17. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi z 383. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, saj revizijske navedbe niso utemeljene, ravno tako pa tudi ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, na kar pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).