Up-206/96

10.12.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe B. G. iz S., dopolnjene z vlogo njegovega pooblaščenca M. P., odvetnika v N. G. na seji senata dne 10. decembra 1996

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba B. G. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 182/96 z dne 22.5.1996 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Tolminu št. K 70/93 z dne 20.10.1995 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je dne 15.7.1996 vložil ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča V Ljubljani št. Kp 182/96, s katero sta bili zavrnjeni njegova pritožba in pritožba njegovega zagovornika zoper sodbo Okrajnega sodišča v Tolminu št. K 70/93. S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po členu 145/I Kazenskega zakonika, izrečena pa mu je bila pogojna obsodba na kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta.

2.V ustavni pritožbi zatrjuje kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94 - v nadaljevanju: EKČP). 25. člen Ustave naj bi kršilo Višje sodišče s tem, ker obrazložitev drugostopne odločbe nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ker se sploh ni spustilo v ocenjevanje pritožbene navedbe. Kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP pa naj bi bila podana s tem, ker obe sodbi temeljita le na pričevanju treh izredno motiviranih prič, ki so v teku postopka spreminjale svoje izjave, dajale izjave, ki so si medsebojno nasprotovale, nasprotovale pa tudi izjavam ostalih prič in na listini, ki naj bi bila ponarejena.

3.Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi.

4.Predlaga tudi, da Ustavno sodišče odloči o ustavni pritožbi na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS), ker naj bi bile zatrjevane kršitve več kot očitne, nepopravljive posledice pa naj bi bile v verjetnosti, da bo Državni zbor pritožnika na podlagi pravnomočne sodbe razrešil s funkcije okrožnega državnega tožilca, saj je zoper njega že sprožen postopek za razrešitev.

B.

5.Na podlagi 51. člena ZUstS je dovoljena ustavna pritožba le, če so zoper posamični akt, ki se izpodbija, izčrpana vsa, redna in izredna pravna sredstva. Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko po drugem odstavku 51. člena ZUstS Ustavno sodišče ustavno pritožbo obravnava le, če sta hkrati izpolnjena dva vsebinska pogoja: če je zatrjevana kršitev temeljne človekove pravice in svoboščine očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale nepopravljive posledice.

6.Ali je kršitev očitna, ugotavlja Ustavno sodišče v vsakem konkretnem primeru. Brž ko očitnost kršitve ustavne pravice ni izkazana, enega od nujnih pogojev za izjemno intervencijo Ustavnega sodišča pred izčrpanjem pravnih sredstev ni. Smisel ureditve, po kateri lahko Ustavno sodišče odloča šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev, je namreč tudi v tem, da pri odločanju o težkih ustavnopravnih vprašanjih razpolaga s celotno argumentacijo rednih sodišč, da bi se s tem omogočila kar največja zanesljivost njegove presoje.

7.Pravici do pritožbe po 25. členu Ustave odgovarja obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano sodbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedene zahteve, pa mora biti njegova odločba obrazložena. Tako je po določbi 395. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94) sodišče druge stopnje dolžno, da v obrazložitvi sodbe ali sklepa presodi pritožbene navedbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. - Da mora biti vsaka sodna odločba obrazložena izhaja tudi iz vsebine 6. člena EKČP, saj naj bi bila v skladu z judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice obrazložena sodna odločba neločljiv del poštenega postopka, z njo pa naj bi bilo sodišče dolžno z "zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev". Po isti judikaturi ravnanje sodišča ne ustreza poštenemu postopku, če enostavno ignorira navedbe stranke, ki so takšne, da bi v primeru, če bi bile utemeljene, odločilno vplivale na izid postopka.

8.Ustavno sodišče je po vpogledu v izpodbijane sodne odločbe ugotovilo, da zatrjevana očitnost kršitve 25. člena Ustave in 6. člena EKČP v konkretnem primeru, glede na opisano vsebino pravice do pritožbe, ni izkazana.

9.Pritožnik v ustavni pritožbi sicer zatrjuje, da sodišče razlogov za svojo odločitev sploh ni navedlo oziroma, da ni odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, vendar pa hkrati teh trditev v svoji vlogi ne izkaže. Trditve so do določene mere celo v nasprotju s podatki, razvidnimi iz izpodbijanih sodnih odločb. Tako je iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje razvidno, da se je opredelilo tudi do tistih pritožbenih navedb, ki jih navaja pritožnik v ustavni pritožbi: na strani 6, sicer kratko, vendarle odgovarja na zatrjevano neskladje med izrekom sodbe in obrazložitvijo in na zatrjevano neresničnost navedb v obrazložitvi sodbe prve stopnje, s tem da se glede druge trditve utemeljeno sklicuje na obširnejši vsebinski odgovor, ki je vsebovan v tistem delu obrazložitve, ki se nanaša na zatrjevano nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V istem delu obrazložitve obravnava sodišče tudi potek dogodkov (na policijski postaji), na katerega se nanaša naslednji očitek pritožnika, da sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja, pri čemer Višje sodišče izrecno pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje in s tem hkrati vsebinsko odgovarja tudi na pritožbene navedbe. - Ob dejstvu, da sta tudi v preostalem delu obe izpodbijani sodbi obširno obrazloženi in nadaljnjem dejstvu, da pritožnik v ustavni pritožbi ne izkaže, da bi bilo katera od pritožbenih navedb, na katere se sklicuje, in ki jih sicer opredeljuje kot odločilne, odločilna tudi v tem smislu, da bi njihova obravnava s strani Višjega sodišča očitno pripeljala do drugačne odločitve, je Ustavno sodišče ugotovilo, da pogoj očitnosti za predčasno odločanje o ustavni pritožbi ni izpolnjen. Ker s tem ni izpolnjen eden od kumulativno predpisanih pogojev za odločanje po drugem odstavku 51. člena ZUstS, je bilo potrebno ustavno pritožbo kot preuranjeno zavreči.

10.Ne more pa Ustavno sodišče presojati, ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je kljub pritožbenim navedbam pritrdilo dokazni oceni sodišča prve stopnje, ravnalo pravilno. Presoja morebitne kršitve pravice do pritožbe se namreč ne sme spremeniti v to, da bi se Ustavno sodišče spuščalo v presojo, ali je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, kakor tudi ne v dokazno oceno in pravno presojo sodišča. Prav slednje pa očitno želi obravnavana ustavna pritožba - še posebej v delu, v katerem se sklicuje na kršitev pravice do pravičnega oziroma poštenega sojenja, vsebinsko pa izpodbija dokazno oceno sodišča. Glede na že navedeno torej pritožnik z ustavno pritožbo tudi v tem delu ne more uspeti.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in sodnika dr. Peter Jambrek in dr. Lojze Ude.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič