Jedro

Na podlagi prvega odstavka 255. člena OZ vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Iz te zakonske določbe izhaja, da terjatev upnika, ki utemeljuje izpodbojno pravico, in pravno dejanje nista povezana s časom kot pogojem za izpodbijanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Predlog pritožnikov, da se zadeva dodeli drugemu sodniku, se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je pravno dejanje pokojnega A. A.,1 to je sklenjena izročilna in darilna pogodba z dne 17. 2. 2011, ki je bila sklenjena pri notarki B. v obliki notarskega zapisa št. SV 92/2011, ki je v delu, v katerem so bila predmet razpolaganja A. A. darila, in sicer darovalcu in dolžniku A. A. lastne nepremičnine oziroma solastninski delež do ene idealne polovice (do 1/2)2, ter s katero je dolžnik po sklenjeni darilni pogodbi razpolagal v korist toženca, brez pravnega učinka za terjatev tožeče stranke in upnika C. C., in sicer do višine zapadle in neporavnane razlike tožnikove terjatve iz pravdne zadeve Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 256/2012 z dne 21. 2. 2013 v višini 16.235,72 EUR s pripadki, s tem, da je toženec za izterjavo zapadle in izterljive terjatve tožeče stranke v znesku 16.235,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2014 do plačila dolžan dovoliti izvršbo na nepremičnine. Sodišče prve stopnje je tožnikom naložilo, da so dolžni tožencu povrniti stroške postopka v višini 1.547,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožniki izpodbijajo sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožniki navajajo, da iz sklepa o dedovanju D 7/2014, na katerega je sodišče prve stopnje vezano, izhaja, da je vrednost zapuščine po pokojnem A. A. 5.000,00 EUR, kar potrjuje dolžnikovo objektivno neplačevitost. Sodišče ni upoštevalo, da dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika, kar sicer izhaja iz sklepa o dedovanju, ki ga sodišče neutemeljeno ni upoštevalo pri odločitvi. Pritožniki predlagajo, da se zadeva dodeli drugemu sodniku.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 255. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Iz te zakonske določbe izhaja, da terjatev upnika, ki utemeljuje izpodbojno pravico, in pravno dejanje nista povezana s časom kot pogojem za izpodbijanje. Upnik lahko izpodbija pravno dejanje dolžnika, ki je nastalo pred zapadlostjo terjatve ali po njej. Pomembno je predvsem, da zaradi pravnega dejanja dolžnika ni mogoče izpolniti obveznosti. Čas izpodbijanja pravnega dejanja je pomemben samo z vidika roka za uveljavljanje izpodbojne pravice iz 257. člena OZ (v konkretnem primeru velja triletni prekluzivni rok za vložitev tožbe).3 Odplačno razpolaganje se lahko izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom, in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano (prvi odstavek 256. člena OZ). Ker je toženec sin dolžnika velja domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom (glej drugi odstavek 256. člena OZ). Iz teh razlogov ni odločilno, da je dolžnik sklenil sporno pogodbo s tožencem preden je bila upniku s pravnomočno sodbo priznana terjatev zoper dolžnika.

6. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je neplačevitost dolžnika relevantna okoliščina, da je dokazno breme na tožnikih, vendar se v sodbi ne opredeli do vseh dokazov, s katerimi so tožniki to dejstvo dokazovali. Sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja prič ugotavlja, da je bil dolžnik celo življenje obrtnik, da je imel prihranke, kar kaže, da bi dolžnik lahko plačal dolg upniku, v nadaljevanju obrazložitve sodbe pa povzame obseg zapuščine iz sklepa o dedovanju po pokojnem dolžniku, ne opredeli pa se glede vrednosti zapuščine, čeprav iz sklepa o dedovanju izhaja, da je vrednost zapuščine po odbitkih negativna. Zmotno tudi šteje za odločilno okoliščino, da upnik zoper dolžnika ni vložil predloga za izvršbo in pri tem ne upošteva, da tudi, če neplačevitost nastopi kasneje, se lahko upnik sklicuje na izpodbijanje pravnih dejanj.4

7. Pravno dejanje je storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Če bo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotovilo, da je bil dolžnik neplačevit, bo na tožencu dokazno breme, da dokaže, da ni vedel, da dolžnik s sklenitvijo izročilne in darilne pogodbe škoduje upniku, oziroma je ta domneva razširjena tudi na dolžnost zavedanja, s tem, da je na tožečih strankah dokazno breme, da dokažejo, da je dolžnik moral vedeti, da zaradi pravnega dejanja lahko pride do oškodovanja upnikov.5 V novem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do ugovorov toženca, da je bila dolžnikova terjatev (delno) plačana in ugotoviti višino terjatve upnika, s tem, da so od dolžnika prevzeli obveznost njegovi dediči v višini dejanske vrednosti podedovanih dednih deležev iz sklepa o dedovanju.

8. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz dosedanje obrazložitve izhajajo napotki sodišču prve stopnje za postopanje v novem sojenju.

9. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje dolgotrajnost postopka, pri tem pa spregleda, da so bili naroki preloženi na predlog pooblaščencev pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je na narokih zaključilo postopek in napovedalo izdajo sodbe, vendar je kasneje obravnave znova razpisalo, vedno iz objektivnih razlogov. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, zaradi katerih bi zadevo dodelilo drugemu sodniku, kot to predlagajo pritožniki. Drugačna materialnopravna stališča sodnice, ki je vodila postopek, kot jih imajo pritožniki, pa ni utemeljen razlog, da se zadeva dodeli drugemu sodniku.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku).

1 V nadaljevanju dolžnik. 2 Podrobneje glej zemljiškoknjižne oznake nepremičnin v sodbi sodišča prve stopnje stran 1, tč 1. 3 Glej dr. Miha Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 257; glej tudi sodbo VSRS II Ips 31/2014. 4 Primerjaj dr. Miha Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 258; 5 Tožeče stranke zatrjujejo, da je dolžnik že ob vložitvi nasprotne tožbe, ki je bila vložena pred izpodbojnim pravnim dejanjem, vedel, da na ta način škoduje upniku (glej tožbo III. tč). Dokazno bo treba tudi oceniti ugovore toženca iz odgovora na tožbo o razlogih, zaradi katerih je bila sklenjena izročilna in darilna pogodba.