Jedro

Od pravilne ugotovitve statusa zemljišč ob podržavljenju je odvisna pravilna uporaba materialnega prava.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 11.9.2002. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi stranke z interesom v tem upravnem sporu Slovenski odškodninski družbi d.d. L., in odločila, da se delna odločba Upravne enote C., Oddelka za kmetijstvo, z dne 19.9.2001, odpravi in zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Z navedeno prvostopno odločbo je bilo odločeno, da tožeči stranki pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v skupni vrednosti 213.023 DEM za del podržavljenega zemljišča parcele, št. 656, travnik 3 razreda v površini 7951/14.197-tin, vl. št. 173, k.o. S. in da mora zavezanec obveznice upravičencu izročiti 91 dan po pravnomočnosti te odločbe(1.,2.,3 točka izreka), ter da se ustavi postopek za del parcele št. .750/9, travnik 4 razreda, v površini 14/9902-tin, vl. št. 173, k.o. S. pri V. (5.točka izreka).

Tožena stranka je pritožbi ugodila, ker je presodila, da je bilo dejansko stanje glede statusa zemljišča ob podržavljenju nepopolno ugotovljeno. Od pravilne ugotovitve statusa predmetnega zemljišča ob podržavljenju pa je odvisna pravilna uporaba materialnega prava.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da v postopku ugotovljeno dejansko stanje ne more biti zadostna podlaga za sklep upravnega organa prve stopnje, da je zemljišče, ki je predmet denacionalizacije, mogoče šteti za nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Zemljišče je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, torej na podlagi predpisa, s katerim namembnost zemljišča ni bila spremenjena. Zato bi bilo to zemljišče, ki je bilo ob podržavljenju kmetijsko zemljišče, mogoče šteti kot nezazidano stavbno zemljišče le, če bi bilo v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvideno za zazidavo. Tako stališče je zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-42/93-15 z dne 15.12.1994, na katero se utemeljeno sklicuje tožena stranka. Da bi bilo predmetno zemljišče vključeno v planske akte pa v postopku ni bilo ugotovljeno.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in sodišča prve stopnje. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS , na katero se sklicujeta tožena stranka in sodišče prve stopnje namreč izhaja, da je status zemljišč ob podržavljenju dejansko vprašanje, ki ga je treba ugotoviti v posameznih denacionalizacijskih postopkih. In prav to, da je bilo predmetno zemljišče dejansko komunalno opremljeno in celo zazidano je bilo v postopku ugotovljeno na podlagi izjav prič in ugotovitev v cenilnem zapisniku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka, Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso podali odgovorov.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno dejansko stanje glede statusa zemljišča ob podržavljenju. Od tega je odvisna pravilna uporaba materialnega prava Če je bilo zemljišče ob podržavljenju kmetijsko zemljišče, je podlaga za vrednotenje Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Odlok, Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92). Če je bilo zemljišče ob podržavljenju stavbno zemljišče, in sicer bodisi komunalno opremljeno zemljišče ali zemljišče, za katero je po merilih, določenih v 11. členu Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/2000) šteti, da ga je mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov, je podlaga za vrednotenje Navodilo. Iz določbe 1. odstavka 44. člena ZDen izhaja, da je za status zemljišč odločilno stanje zemljišč ob podržavljenju. Vendar pa, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, na katero se utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje, je kot nezazidana stavbna zemljišča šteti tudi zemljišča, ki so bila sicer po predpisu, na podlagi katerega so bila podržavljena obravnavna kot kmetijska zemljišča, če so bila v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča ali pa jim je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena. Glede na navedeno je torej prav to, ali je bilo predmetno zemljišče, ki je bilo sicer podržavljeno kot kmetijsko zemljišče, kar izhaja iz podatkov spisa in niti ni sporno, v načrtih stanovanjske ali komunalne gradnje opredeljeno kot gradbeno zemljišče, bistveno za odločitev v tej zadevi. Brez te ugotovitve torej obravnavanega zemljišča ni mogoče vrednotiti kot stavbno zemljišče. Tako dejansko stanje pa v postopku ni bilo ugotovljeno. Nasprotno, iz podatkov spisa izhaja, da planski akti za območje, v katerem se je nahajalo predmetno zemljišče v času podržavljenja, niso obstajali. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča za vrednotenje zemljišča na podlagi Navodila ni podlage. Navodilo je sicer podlaga za presojo, ali je bilo zemljišče mogoče ob podržavljenju komunalno opremiti brez večjih stroškov. Vendar uporaba meril iz Navodila pride v poštev le, če je predmet denacionalizacije stavbno zemljišče, to je bodisi zemljišče, ki je bilo podržavljeno kot stavbno ali ki je bilo v planskih aktih že ob podržavljenju predvideno za gradnjo. Ne more pa se z uporabo meril iz Navodila spreminjati status zemljišča ob podržavljenju.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.