Jedro

Četrti odstavek 369. člena ZKP določa, da pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar mora povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej. Obramba v pritožbi ni navajala, da je bila obsojencu postavljena diagnoza Aspergerjevega sindroma, niti ni predlagala izvedbe kakršnegakoli dokaza v tej smeri, te navedbe je prvič podala šele na pritožbeni seji senata, torej že po izteku roka za pritožbo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni D. T. je dolžan plačati 420,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni D. T. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 51216/2010 z dne 19. 1. 2012 spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za kateri mu je sodišče izreklo enotno kazen 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 51216/2010 z dne 6. 6. 2010 obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je Višje sodišče v Kopru izdalo sodbo II Kp 51216/2010 z dne 30. 10. 2013, s katero je obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Nižji sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. V obrazložitvi navaja, da je dr. M. obsojencu med prestajanjem zaporne kazni postavila diagnozo Aspergerjevega sindroma (avtizem). Ti ljudje so iskreni in niso zmožni niti najmanjše laži, zato je zaključek prvostopnega sodišča, ki ne verjame obsojenčevemu zagovoru, v nasprotju z novo ugotovljenimi dejstvi. Kljub temu je višje sodišče odločilo, da predložena dokumentacija ne nudi osnove, ki bi lahko omajala dejstvene zaključke prvostopnega sodišča glede obsojenčeve osebnosti in njegovega dojemanja početja. S predložitvijo strokovnega mnenja je zagovornik predstavil novo dejstvo, ki lahko predstavlja dokaz, na podlagi katerega bi bil obsojenec oproščen storitve kaznivega dejanja, zato bi ga višje sodišče moralo upoštevati, ga temeljito raziskati in izvesti dokaze oziroma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in poslati zadevo v novo odločanje. Namesto tega je višje sodišče nova dejstva le pavšalno ocenilo kot nerelevantna in s tem kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Zagovornik se tudi ne strinja z ugotovitvami višjega sodišča, da se je o zdravstvenem stanju obsojenca izjavilo že prvostopno sodišče, saj je s strani sodišča postavljen izvedenec izdelal le psihiatrično izvedensko poročilo o obsojencu, avtizem pa ne predstavlja psihoze, temveč gre za razvojno nevrološko motnjo.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva ni utemeljena. Izvedeniško mnenje mag. V. je dalo odgovore na vsa vprašanja, pomembna za odločitev, zato sodišče z zavrnitvijo dopolnjevanja le-tega ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe. Morebitna drugačna ocena dokazov predstavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Mag. V. je bil s Psihološkim poročilom o izvedeni diagnostični oceni Centra za avtizem iz Maribora opozorjen na možnost motenj avtističnega spektra pri obsojencu, pa ni prišel do drugačnih strokovnih zaključkov.

4. V odgovoru na odgovor vrhovne državne tožilke zagovornik vztraja pri navedbah vložene zahteve in poudarja, da je bil Aspergerjev sindrom pri obsojencu diagnosticiran šele 10. 10. 2013, zato je povsem jasno, da gre za dejstvo, ki ga prvostopno sodišče še ni upoštevalo, nedvoumno pa ga je potrebno raziskati.

B.

5. V obravnavanem primeru je obramba sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 51216/2010 z dne 19. 1. 2012 izpodbijala zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena ZKP v zvezi s 7. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki 370. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena ZKP ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Kršitev materialnega prava naj bi bila podana v tem, da iz izreka ne izhaja, da je obtoženec zatrjevana spolna dejanja izvrševal z namenom zadovoljitve svojega spolnega nagona. Telesni stiki med varovanci in vzgojitelji so bili neizogibni, v primeru obtoženca pa ni šlo za hoten stik v smeri zadovoljevanja spolnega nagona. Prvostopenjsko sodišče naj bi po prepričanju obrambe kršilo tudi obtoženčevo pravico do obrambe, s tem da je zavrnilo dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja glede osebnostne strukture obtoženca, predvsem v smeri, ali so bila dejanja, ki se mu očitajo, storjena z namenom njegove spolne zadovoljitve. Po prepričanju obrambe je sodišče napačno ovrednotilo izjavo, ki jo je oškodovanka M. S. podala kriminalistki, pri čemer se sodišče ni dovolj ukvarjalo z vprašanjem morebitnega vpliva drugih odraslih oseb na njeno izjavo. Glede dejanja na škodo U. G. je obramba sodišču očitala zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ker naj bi sodišče pričam verjelo le v tistem delu izpovedbe, ki ustreza obsodilni sodbi. Izvid ginekologinje naj bi bil v nasprotju z zaključki sodišča, da je bila U. G. spolno zlorabljena. Sodišče naj prav tako ne bi ugotavljalo in upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, v nasprotnem primeru bi obtožencu lahko izreklo le pogojno obsodbo.

6. Zagovornik, odvetnik B. C., je na pritožbeni seji senata dne 30. 10. 2013 navedel, da je bil tekom prestajanja zaporne kazni pri obsojencu diagnosticiran Aspergerjev sindrom (avtizem) in predložil sodišču Izvid specialističnega pregleda z dne 10. 10. 2013. Pojasnil je, da je obsojenec govoril resnico in očitanega kaznivega dejanja sploh ni mogel storiti. Navedel je, da bi bilo v nadaljnjem postopku potrebno postaviti izvedenca za avtizem, ki pa ga v Sloveniji ni, še posebej ne izvedenca, ki bi ugotavljal avtizem pri odraslih osebah.

7. Četrti odstavek 369. člena ZKP določa, da pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar mora povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazovala; ko se sklicuje na nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih s temi dokazi želi dokazati. Po ugotovitvah Vrhovnega sodišča, kot izhaja iz 5. točke obrazložitve, obramba v pritožbi ni navajala, da je bila obsojencu postavljena diagnoza Aspergerjevega sindroma, niti ni predlagala izvedbe kakršnegakoli dokaza v tej smeri, te navedbe je prvič podala šele na pritožbeni seji senata, torej že po izteku roka za pritožbo.

8. Sicer pa je višje sodišče njegove navedbe obravnavalo in ugotovilo, da iz predloženega izvida izhaja, da naj bi obsojenec bolehal za Aspergerjevim sindromom, za katerega so značilne težave v socialnih interakcijah ter omejeno ponavljajoče se vedenje in zanimanje. Ugotovilo je, da sta v obravnavanem postopku o tem mnenji podala že dva izvedenca, iz gradiva, ki je bilo predloženo pritožbenemu senatu, pa ne izhaja ničesar takega, kar bi lahko omajalo dejstvene zaključke prvostopenjskega sodišča glede obtoženčeve osebnosti in njegovega dojemanja svojega početja.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev ni podana, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.