Jedro

Zemljišča pod opuščenimi njivami, vrtovi, hmeljišči, sadovnjaki (v konkretnem primeru) in vinogradi, se uvrščajo v katastrsko kulturo glede na značilnosti, ki so jih imela, predno je bila opuščena njihova obdelava, in to vse dotlej, dokler ne pridobijo značilnosti druge katastrske kulture. Roki v 32. in 38. členu ZZKat so instrukcijski roki, ki vežejo geodetski organ, ne dajejo pa nikakršnih pravic lastnikom zemljišč. Zato v zvezi z njimi le-ti sami ne morejo doseči sprememb vrste rabe zemljišč.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Geodetska uprava občine je z odločbo z dne 2.6.1993 odločila, da ostaneta kultura in razred na parceli št. 2765 nespremenjena, torej E.sd. 2. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila citirano prvostopno odločbo in zadevo vrnila v ponovni postopek. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da tožničini pritožbeni razlogi sicer niso utemeljeni, vendar pa je bilo po njenem mnenju potrebno prvostopno odločbo odpraviti iz naslednjih razlogov: Navedeno zemljišče očitno ni več sadovnjak, ni pa še pridobilo lastnosti druge vrste rabe. Zaradi ugotovitve dejanskega stanja je njen agronomski izvedenec opravil dne 27.7.1993 ogled terena v prisotnosti tožničinega pooblaščenca ter ugotovil naslednje:

1. Navedeno zemljišče je v naravi nasuto s tamponskim materialom ter utrjeno in pripravljeno za odprto skladišče. Na njegovi južni strani so zgrajeni zidovi za prihodnjo gospodarsko dejavnost;

2. Glede na dejansko stanje na tem zemljišču ni možno ugotoviti katastrske kulture in katastrskega razreda.

Po mnenju agronomskega izvedenca je to zemljišče v stanju, ko zaradi človekovega posega (navoz materiala za utrditev zemljišča, delno že zgrajen objekt) še ni pridobilo lastnosti druge vrste rabe. Izvedenec predlaga, da se v katastrski evidenci zaenkrat zadrži dosedanja katastrska kultura v skladu s 4. in 13. členom Pravilnika za klasifikacijo zemljišč (Uradni list SRS, št. 28/79).

Ob reševanju pritožbe je sicer soglašala z ugotovitvami in predlogom navedenega izvedenca in je glede na to po njenem mnenju odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita. Vendar je potrebno postopek obnoviti zaradi situacije, ki je nastala na terenu in jo ureja Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93). Navedeno zemljišče očitno ni več sadovnjak. Opravljen je določen poseg v prostor, za katerega je potrebno lokacijsko dovoljenje ali odločba o dovolitvi priglašenih del. Preveriti je potrebno, ali je ustrezno dovoljenje izdano in v primeru, da dovoljenja ni, zavrniti zahtevek za spremembo vrste rabe. Po 76.c členu citiranega zakona je namreč prepovedan vpis sprememb v zemljiškem katastru, če za spremembo ni ustreznega dovoljenja. Zato je prvostopno odločbo odpravila, zadevo pa vrnila v dopolnitev upravnega postopka, kar bo najlažje izvedel prvostopni organ.

Po njenem mnenju tožnikovi razlogi, navedeni v pritožbi, niso utemeljeni. Navodilo tožene stranke z dne 10.7.1990, ki je po nepotrebnem citirano v prvostopni odločbi, na samo odločitev ni moglo vplivati. Odločitev ne temelji na navedenem navodilu, ki le pojasnjuje pravilnik. Pravna podlaga za dejansko zavrnitev tožničinega zahtevka je v 4. in 13. členu Pravilnika za katastrsko klasifikacijo zemljišč. Po mnenju tožene stranke se tožnica neutemeljeno sklicuje le na Zakon o zemljiškem katastru. Po določbi 35. člena tega zakona je direktor tožene stranke pooblaščen, da v dveh letih od uveljavitve tega zakona izda podrobnejše predpise za njegovo izvrševanje. Pravilnik za katastrsko klasifikacijo zemljišč, ki je bil dejanska osnova pri odločanju, je po mnenju tožene stranke vsekakor veljaven predpis, ki ga je potrebno upoštevati. Tožena stranka meni, da je neprimerno tožničino sklicevanje na 32. in 38. členu Zakona o zemljiškem katastru. Gre za instrukcijske roke, ki vežejo geodetski organ, ne dajejo pa nikakršnih pravic lastnikom zemljišč. Zato stranke same ne morejo izsiliti izvedbe revizije vrste rabe oziroma zaradi neizvedbe zahtevati odškodnino.

Tožnica v tožbi navaja, da tožena stranka ni upoštevala določb 32. in 38. člena Zakona o zemljiškem katastru. Če bi bile te določbe upoštevane, bi bila sicer sprememba kulture na tem zemljišču že zdavnaj evidentirana. Že precej več kot 50 let je namreč to zemljišče, glede na njegovo dejansko rabo, nekaj povsem drugega, odločilna v takšnih primerih pa je dejanska raba. Zaradi nedelovanja organov, ki so zadolženi za opravljanje določenih nalog, prav gotovo sedaj ne more nositi posledic kot lastnica navedenega zemljišča. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in obrazložitvi izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86) se mora za vsako katastrsko občino najmanj vsakih 15 let enkrat opraviti primerjava stanja v zemljiško-katastrskem operatu s stanjem v naravi glede na vrsto rabe zemljišč in ugotovljene spremembe izvesti v zemljiško-katastrski operat (1. odstavek 32. člena); direktor Geodetske uprave SR Slovenije izda v dveh letih od uveljavitve tega zakona podrobnejše predpise za njegovo izvrševanje (35. člen); najpozneje v petih letih od uveljavitve tega zakona se mora lastniško-davčni katastrski operat uskladiti z dejanskim stanjem glede katastrskih kultur: plantažni sadovnjaki, barjanski travniki, melišča in gozdne plantaže (38. člen). Po določbi 4. člena Pravilnika o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 41/82) se proizvodno sposobna zemljišča, ki se uporabljajo za kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo, uvrščajo v posamezne katastrske kulture po Pravilniku za katastrsko klasifikacijo zemljišč (Uradni list SRS, št. 28/79). Po določbah citiranega pravilnika za katastrsko klasifikacijo zemljišč se v katastrsko kulturo uvrsti vsako zemljišče, ki je sposobno za kmetijsko ali gozdno proizvodnjo (v nadaljnjem besedilu: proizvodno sposobno zemljišče), in ki se dejansko ne uporablja v druge namene (3. člen); proizvodno sposobno zemljišče, ki je po veljavnem načrtu za urejanje prostora namenjeno za gradnjo, se uvršča v katastrsko kulturo vse dotlej, dokler na njemu ni sprememb, ki vplivajo na njegovo proizvodno sposobnost (4. člen); katastrske kulture so: njive, vrtovi, plantažni sadovnjaki, ekstenzivni sadovnjaki, vinogradi, hmeljišča, travniki, barjanski travniki, pašniki, trstičja, gozdne plantaže in gozdovi (5. člen); zemljišča pod opuščenimi njivami, vrtovi, hmeljišči, sadovnjaki in vinogradi se uvrščajo v katastrsko kulturo glede na značilnosti, ki so jih imela, predno je bila opuščena njihova obdelava, in to vse dotlej, dokler ne pridobijo značilnosti druge katastrske kulture (1. odstavek 13. člena). Po določbi 76.c člena citiranega Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor so v zvezi z objektom, delom objekta ali drugim posegom v prostor, ki se gradi ali izvaja na način iz 73. ali 75. člena tega zakona, prepovedana vsa glede zakonitih posegov v prostor sicer dovoljena ali predpisana dejanja, zlasti pa med drugim tudi vpisi in spremembe v zemljiški knjigi, katastru in drugih geodetskih evidencah; dovoljenja, soglasja, vpisi, pravni posli in drugi pravni akti, ki so v nasprotju s 1. odstavkom tega člena ter pravni posli za izvajanje gradbenih in drugih del, so nični, razen če so določeni s tem zakonom (4. alinea 1. odstavka in 3. odstavek).

Glede na citirane določbe navedenih materialnih predpisov in glede na podatke in listine v upravnih spisih je tožena stranka na tožničino pritožbo proti prvostopni odločbi utemeljeno odpravila citirano prvostopno odločbo in zadevo vrnila v ponovni postopek. Za tako odločitev je tožena stranka imela podlago v citiranih določbah navedenih prepdisov. Po presoji sodišča je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi pravilno utemeljila svojo odločitev.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da tožena stranka ni upoštevala določb 32. in 38. člena Zakona o zemljiškem katastru, sodišče meni, da je ta neutemeljen in soglaša z utemeljitvijo tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da gre v teh določbah za instrukcijske roke, ki vežejo geodetski organ, ne dajejo pa nikakršnih pravic lastnikom zemljišč, da bi ti sami na podlagi teh določb dosegli spremembo vrste rabe zemljišč.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih. To določbo je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).