Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ne more uporabljati poti niti v obsegu, kot je bila določena s služnostjo. S tem je podano motenje posesti in se tožena stranka ne more sklicevati, da je postavitev betonskih korit le omejila tožečo stranko na služnostno pot in da je s tem podana izjema pri motenju posesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje (vse točke razen IV. točka izreka).

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko pri njuni mirni soposesti poti, katera poteka po jasno vidni poti v naravi in poteka po nepremičninah 1166/12 in 1166/11 s tem, ko je na desni del poti v severovzhodnem vogalu zemljišča 1166/11 in severovzhodnem vogalu zemljišča 1166/12 vzdolžno ob njuni meji z zemljiščem 1166/6, postavila dve betonski koriti in s tem onemogočila uporabo poti tožnikoma in za potrebe tožnikov z vsemi prevoznimi sredstvi. Naložilo je toženi stranki vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da odstrani obe koriti in tako omogoči neoviran dostop tožnikov do parcele 1166/6 z vsemi prevoznimi sredstvi, da bosta lahko nepremičnino uporabljala nemoteno kot doslej. Prepovedalo je v bodoče taka ravnanja. Prepovedni del zahtevka, ko je tožeča stranka zahtevala določitev izvršitelja A. A. je zavrnilo. Naložilo je plačilo pravdnih stroškov toženi stranki.

2. Proti delu sklepa, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je napačno ugotovilo dejstvo, do katere točke na mejni črti med parcelo 1166/12 in parcelo 1166/6 sta tožnika uporabljala služnost, da sta prišla na njuno parcelo 1166/6. Tožnika dovozne poti nista mogla uporabljati s parcele 1166/12, kjer je bila s sodno poravnavo dogovorjena obravnavana služnost in sicer nista mogla uporabljati preko meje te parcele, ker je bil v tromeji med temi tremi parcelami postavljen količek, ki je oviral širitev uporabe poti na parcelo 1166/11, kar je izpovedala toženka in priča B. B. Irelevantno je, da je priča C. C. napačno pokazala mesto količnika, saj gre za starejšo gospo, staro 75 let, ki se je zmotila. Sodišče ne pojasni, zakaj verjame tožnikoma, ne pa toženki in priči B. B. in zato odločbe ni mogoče preizkusiti in gre za 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je napačno uporabilo 33. člen SPZ, saj je tožnikoma priznalo varstvo posesti, ki je nista imeli. Ob pridobitvi solastnine na parceli 1166/6 sta dobro vedela, kako je pravno urejen dostop, saj so pravni predniki določili vsebino, lego in širino služnostne poti. Sedaj služnostno traso v celoti predstavlja parcela 1166/12, ki jo je dala toženka odmeriti zaradi realizacije sodne poravnave. Tako pa bo odločba rodila novi spor, ki terja vložitev negatorne tožbe, saj gre za uporabo dostopa preko mejne črte med parcelama 1166/12 in 1166/11 in to brez pravnega naslova.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi pravilno ugotovilo, da gre za pravno podlago po določbah SPZ in ZPP, ki urejajo varstvo posesti in motenje posesti. Pravilno tudi ugotavlja, da v teh sporih ne gre za ugotavljanje pravice, ampak za obravnavanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja (prvi odstavek 33. člena SPZ). Gre pa za spor o vprašanju, ali je imela tožeča stranka posest na opisani poti, ali je bila posest motena oziroma ali to dejanje pomeni motenje posesti, ali pa gre za dovoljeno izključitev protipravnosti po tretjem odstavku 33. člena SPZ. Posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. Motenje posesti mora biti protipravno.

6. Tožena stranka se v pravdi brani, da je postavila korita tako, da je imela tožeča stranka v posesti možnost voziti po služnostni poti, ki je bila določena s sodno poravnavo med pravnimi predniki tožeče stranke in lastnikom, ki je bila v korist sklenjena 11. 9. 2015 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. N 59/2015 v korist vsakokratnega lastnika parcele 1166/6. Imel je služnostno pot peš hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi po poti, ki je v celoti potekala po celotni dolžini tedanje parcele 1166/9, v širini 2,5 metra od severa proti jugu, ob zahodnem robu te parcele, tik ob parceli 1165/8. Tožena stranka trdi, da je tedanjo parcelo 1166/9 tako razdelila, da je nastala parcela 1166/12 in 1166/11, s tem, da je služnostna pot v celoti po parceli 1166/12. Tožnika pa trdita, da sta od nakupa, to je od leta 2017, solastnika parcele 1166/6, kjer je njuno stanovanje s kletnimi prostori, garažo in ustreznem deležem na samem zemljišču in da sta ves čas vozila po poti, ki je med javno cesto (1166/9) in nepremičnino v solasti tožnikov (1166/6) in poteka po makedamski dovozni poti, ki je vidna tudi na fotografijah v prilogah A6 do A7/3. Tožeča stranka stranka torej ne toži motenje posesti po služnosti poti, ki nesporno obstaja vknjižena v zemljiško knjigo. Tožeča stranka trdi, da je bila motena v soposesti poti oziroma voženj z vsemi prevoznimi sredstvi do svoje parcele.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je dovozna pot že ves čas v soposesti pravdnih strank in drugih oseb. Na podlagi pogledanih fotografij, zaslišanja tožnika, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnika uporabljala vidno pot v celotni širini in dolžini in tudi v delu, na katerem sedaj stojita sporni betonski koriti. Tožena stranka in priča B. B. pa sta izpovedali, da naj bi tožnika dovozno pot uporabljala le v širini 2,5 metrov ob zahodnem robu (parcela 1166/12). Sodišče pojasni, zakaj verjame obema tožnikoma, saj se njuna izpoved delno prekriva z izpovedbo priče tožene stranke, to je C. C. Pred postavitvijo korit je bilo možno na nepremičnino tožnikov na parc. št. 1166/6 dostopati z vsemi vozili, po postavitvi korit pa le z vozili, ki so manjša, z motorjem in kolesom, ni pa več možen dovoz za druga vozila. Sodišče tako ugotavlja, da je zaradi postavljenih korit tožeča stranka ovirana pri uporabi dovozne poti in sicer z vsemi prevoznimi sredstvi, saj ne more več voziti na dosedanji način. Ob tej ugotovitvi se pokaže tudi ugovor tožene stranke, da je tožeča stranka vozila le po služnostni poti, kot nedokazan. Če ob koritih ni mogoče dostopati na parcelo tožnikov z vsemi vozili (po makedamski poti, ali po poti za katero tožena stranka trdi, da obstaja služnost) obstoji motenje posesti, za katero tožena stranka nima podlage v zakonu.

8. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je priča tožene stranke izpovedala, da je bilo pred postavitvijo korit možno dostopati do nepremičnine tožnikov z vsemi vozili, po postavitvi korit pa to ni več možno zaradi zoženega dovoza. Pri tem ni pomembno, kot meni pritožba, da sodišče ni upoštevalo izpovedbe tožene stranke, da je na mejni črti bil postavljen količek, ki je oviral širitev uporabe poti izven služnostne poti in da je to bilo pred postavitvijo betonskih korit. Sodišče prve stopnje tudi opozarja, da naj tožena stranka ne bi podala pravočasnih navedb o domnevnem količku. Vendar tudi ugotavlja, da je mesto, kjer naj bi ta količek stal, različno po izpovedbi tožene stranke in po izpovedbi priče C. C. (primerjaj označeno mesto, ki je bilo pokazano različno na fotografijah). Tako se izkaže, da tožena stranka ni dokazala, da bi pred postavitvijo korit tožena stranka imela za dovoz na pot samo toliko prostora, kot ga ima sedaj ob postavljenih koritih. Toženi stranki je treba odgovoriti, da v sodni poravnavi, kjer je bila določena služnostna pot, ni omejitve dovoza oziroma zoženega dovoza na pot. S tem ko je tožena stranka postavila betonski koriti, je zožila dovoz in dosedanja uporaba dostopa tožeče stranke do njene parcele ni več možna z vsemi prevozni sredstvi, kot je to bilo možno pred postavitvijo spornih korit. 9. Sklep ima razloge o izvedenih dokazih in dokazni oceni ni kaj dodati. Razlogi so tudi glede zaslišanja tožene stranke (točka 12 in 13) in tako ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena.

10. Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP.

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z navedbami ni pripomogla k rešitvi te zadeve. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).