Jedro

Tožnika dejansko ne prebivata v R Sloveniji, zato ni izpolnjen eden od kumulativno določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo obeh tožnikov in njunih otrok za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi določb 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da so tožniki sicer imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na dan 23.12.1990, da pa dejansko živijo v tujini. S tem pa ni izpolnjen eden izmed kumulativno določenih pogojev iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Zato tožena stranka ni mogla ugoditi tožnikovim prošnjam za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

V tožbi tožnika navajata, da je tožena stranka njuno prošnjo zavrnila na podlagi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Dejstvo je, da imata prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Delo prvega tožnika v tujini oziroma občasni obiski doma s strani druge tožnice pa ne morejo predstavljati okoliščine, na podlagi katere bi se lahko sklepalo, da tožnika dejansko ne živita v Republiki Sloveniji. Ker so tudi vsi njuni sorodniki državljani Republike Slovenije in ker je znana navezanost članov družine, tožnika menita, da so v njunem primeru podani vsi razlogi za ugoditev njihovi prošnji za podelitev državljanstva Republike Slovenije tako njima, kot tudi njunim otrokom. Zato predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožnikov. Vztraja pri odločitvi, ki jo je sprejela v izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92), na katero se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Ker je že iz prošnje prvega tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je vložil 21.11.1991 razvidno, da je zaposlen v tujini, iz njegove izjave z dne 15.12.1992, ki jo je dal zaslišan kot stranka pri organu za notranje zadeve občine ... pa, da njegova žena in otroci živijo na ... že leto dni, je logična ugotovitev, do katere pravilno prihaja tožena stranka, da tožnika dejansko ne živita v Republiki Sloveniji. Zato je tožena stranka tudi pravilno odločila, ko ni ugodila njuni vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Dejansko življenje v Republiki Sloveniji je namreč eden izmed kumulativno določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki ga določa zakon o državljanstvu Republike Slovenije.

Ker je izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).